V takem ogromnem, lahko bi rekla celo megalomanskem, Tribuninem vozičku so me najprej po Ljubljani kot dojenčka vozili, predvsem moja mama in stara mama. Nastal je pod vestnimi rokami mojega starega očeta, ki je bil pri Tribuni zaposlen vse od mladosti do pozne starosti. Ni in ni mogel zapustiti Tribunine delavnice. Star oče je bil tudi sam neumoren kolesar in spoh ni imel avtomobila. Izdelal mi je tricikelj, pozneje sem vozila malo kolo, ki je nastalo prav tako pod njegovimi rokami, potem sem presedlala na Rogov Pony in zdaj prisegam na holandsko Gazello. Mislim, da bi bila všeč tudi mojemu staremu očetu. Res, od štirinajstega leta naprej sem si močno želela tako kolo. Oma fiets. Črno, starinsko. To kolo se mi je zdelo dolgo največja izpolnitev v mojem življenju. Obožujem vožnje z njim. Ko se vozim, sem v popolnoma drugem svetu. Poganjam se skozi svoje domišlijske svetove. Kot da plujem. Da sem kapitan svoje ladje, ki se vozi po nebu. Najlepše je čez mostove in potem ob vodi, takrat se mi zdi, da sem recimo nekje v Holandiji.

Moj stari oče se je nazadnje vozil kar s Ponyjem in na njem je tovoril vse živo. Tudi mene je po tolikih letih prijelo, da si spet kupim rabljen Pony, oziroma, da ga kupim (malo z izgovorom) za celotno družino in za hitre opravke po mestu. To kolo je res nekaj najlepšega in najboljšega, kar je prišlo kdajkoli iz tovarne Rog. In njegovo oblikovanje je za mesto najbolj praktično. Občudujem moje prijateljice, ko se vozim po Ljubljani, one pa mi mahajo že dolge zveste – na Ponyjih.

Mogoče sem ljubezen do kolesarstva podedovala prav po starem očetu, dejstvo je, da mi brez kolesa živeti ni. Lahko rečem, da po Ljubljani skoraj že tako dolgo kolesarim, odkar živim. In kolesarim po Ljubljani tudi s svojima najmlajšima. Moram pa opozoriti, da kolesarjenje po Ljubljani z otroci predstavlja poseben izziv, to sem opazila šele, ko sem jih dejansko začela spremljati s kolesom. Kolesarske steze se ne nadaljujejo in marsikje se kolesarske steze zaključujejo na prometno cesto, kar je zelo nevarno. Velikokrat potem pošiljam otroke, naj se vozijo po pločnikih. Takrat sem mnogokrat deležna očitkov, da ne znam vzgajati otrok, da nimam pojma o vožnji… Mnogokrat se ljudje pritožujejo, se zgražajo ali se celo derejo name in na otroke. Res ljudje v mestu nimajo potrpljenja, ne strpnosti do kolesarjev, celo ne do najmlajših. Groza jih je kolesarskega zvonca in malih čelad na dveh kolesih. Stvari so se seveda drastično poboljšale s conami za pešce, saj so nestrpnosti avtomobilistov do kolesarjev bile nekaj najbolj stresnega v vožnji po Ljubljani, še veliko bolj stresne, kot srečanja z vpijočimi pešci.

Velikokrat razmišljam o vožnji na Nizozemskem, to je moj sen. Da bi bila vožnja po Ljubljani s kolesom enak užitek, kot je vožnja po nizozemskih mestih, kjer ljudje prevažajo na kolesih komaj rojene dojenčke. Suvereno in mirno in varno. Sicer pa smo kot kolesarska družina kdaj pa kdaj deležni tudi kakšnih pristnih nasmeškov in odobravanj.

Posebej lepo in pomembno za mesto se mi zdi, ko vidim dan za dnem kolesariti že leta in leta med kolesarji, ki si mahamo v pozdrav tudi svojega nekdanjega profesorja in podžupana MOL arhitekta, prof. Janeza Koželja.

Že 125 let je, odkar so dr. Demeter Bleiweiss, Milan Levstek, Viljem Mayer, Ernest Koželj in Rudolf Vesel ustanovili Klub slovenskih biciklistov. To je bila tedaj prva slovenska kolesarska organizacija, katere prvi predsednik je bil pisatelj in ljubljanski župan dr. Ivan Tavčar. Ljubljana je od takrat do danes pridobila celo kolesarskega koordinatorja in upam, da bo s Kolesarskimi festivali znala prenesti v zavest Ljubljančanov, da smo kolesarji po Ljubljani velik nazanemarljiv del meščanov, ki imamo mesto radi tudi tako, da se komu približamo ter mu sem ter tja pozvonimo.

Riko: Takoj sem opazil, da so počile napere na “napačni” strani. To pomeni, da kolesu nisem mogel kar na ulici zamenjati naper. Potrebno je bilo namreč najprej sneti zobnik, zato sva šla najprej k Bojanu na čaj. Tam sva zadnje kolo odvila, da ga odnesem domov in popravim. Da bi se Bojan lahko vseeno vozil s kolesom, sva na njegovega Favorita namontirala nadomestno zadnje kolo z jeklenim obročem. Originalni obroč sem odnesel domov, naslednji dan pa šel v trgovino po nov set naper. Ko sem se vrnil domov, sem ugotovil, da mi je prodajalec dal napačne, prekratke napere. Vrnil sem se v trgovino, jih zamenjal za druge, prave dolžine, nato padoma ugotovil, da ključa za odvijanje tako starega zobnika nimam več. Še huje, zarezi na zobniku, kamor naj bi zataknil ključ (če bi ga sploh imel), stabili škrbasti (poškodovani)… Očitno seje nekoč nekdo že lotil odvijanja zobnika po metodi “dleta in kladiva”, pa mu niuspelo

(Bojan: To nisem bil jaz… Riko: A kako naj ti verjamem?)

Bojan: Klical sem Rika in ga vprašal, kaj je s kolesom. Bil je v zadregi in rekel, dane ve, kaj naj stori, ker nima pravega ključa za zobnik.

Riko: V soboto sem se odpravil na svoj priljubljeni servis, kjer pa ta dan ni bilo izkušenega serviserja, zato sem kolo pustil tam. V torek, ko sem spet prišel na servis, sem izvedel, da se tega zobnika nikakor ne da odviti, ponujali pa so mi nov zobnik za12 €. Takoj mi je prišlo na misel, da če bodo zamenjati starega z novim, bodo morali najprej odviti starega… za kar pa so rekli, da se ne da narediti. Zato sem odnesel kolo domov… in dolgo časa… kakšen mesec nisem vedel, kaj z njim naredim. Vedel sem, da sem doslej še za vse take izzive našel rešitev… a čas je tekel, jaz pa nisem vedel, kaj naj. Ves čas sem otem po malem razmišljal, vedoč da, se boslej ko prej pojavila rešitev. Po obdobju inkubacije se je vendarle rodila ideja.

Bojan: Vmes sem obupal in Rika nisemveč klical.

Riko: Nekega petka popoldne sem – po napornem tednu v službi – začel z delom. Vzel sem največjo železno matico, kar sem jih našel doma, in jo s kotno brusilko zbrusil (z večkratnim poskušanjem in popravljanjem) tako, da je nalegla v škrbine na zobniku. Da ne bi med odvijanjem zdrsnila iz škrbin, sem skozi pesto kolesa in matico vstavil os, na vsako stran dal podložko in z dvema dodatnima maticama na osi stisnil zbrušeno matico k zobniku.Veliko (zbrušeno) matico sem nato vpel v primež, zagrabil obroč kolesa in ga poskušal odviti v levo. Matica je zagrabila, malo je zaškrtalo in zobnikse je začel odvijati in se po pol obrata spet ustavil. Moral sem malo odviti eno matico na osi, da je dopustila zobniku (skupaj z zbrušeno matico), da se odmakne od kolesa. To je bila ključna inovacija, ostalo pa je bila rutina.

Bojan: In zdaj tukaj pijeva čaj in piševato zgodbo. Toda – kje je moje kolo?

Riko: Nisem ga še prinesel, moram ga najprej pofotkati za Kralje ulice.

Napisala in fotografirala: Bojan in Riko

Objavljeno v Kraljih ulice 2012

Garažno razprodajo, ki jo Park tabor organizira kot otvoritev dogajanja v Parku Tabor to spomladpoletje, so pomagali skupaj znesti Lija Pogačnik in Prostorož. Ker je maj čas za prenovo, reciklažo in start na novo, je to čudovita priložnost, da prinesete ali odnesete kaj na semenj, ter poklonite ali vpihnete dušo kakšnemu predmetu. Prodajalo in menjalo se bo obleke, knjige, igrače, športne pripomočke, pohištvo, elektronske naprave, plošče in raznorazne dragocenosti. Vse to v soboto in v nedeljo od 10h do 18h.

In tako bo vse vsaj do 12.7. v Parku Tabor veliko veliko zabave: spet boste lahko brali v Knjižnici pod krošnjami, se učili sabljanja, poslušali branja, spet bo umetniški sejem, pa salsa in dan soseda ter nostalgične vintage sobote, pa slackline, taijchi in joga in šah.

Reciklirajo, vabijo in praznujejo tudi 3MUHE. Od 9h do 14h vabijo v svojo trgovino otroke, da se pridružijo delavnicam, na kateri bodo izdelovali igrače iz starih plastenk. S seboj prinesite staro plastenko, košček vrvice in rumeno škatlico iz čokoladnih jajčk. Vse, ki tečete, vabijo, da se na ta dan udeležite Teka trojk in nosite napis Uporabljam izdelke pravične trgovine ter na ta način praznujete Svetovni dan pravične trgovine. Po teku vas tudi vabijo, da se pridružite praznovanju v 3MUHAH. Skratka, kaj še čakate doma, pot pod noge in na ljubljanske ulice, kjer se pomlad res začne!

Več na prostoRož in 3muhe.

Eppur Si Chargo

Grofica je tatvine obdolžila pekovskega vajenca, malo siroto, ki je nosila kruh od vrat do vrat in jo je prinašala tudi grofici. Ko je fant tistega dne prinesel kruh, je bilo namreč stanovanje prazno in zdelo se ji je popolnoma logočino, da obsodi malega. Stražniki so fantiča zaprli v zapor in predstavljajte si – takratni zapori so bili izjemno kruti, zlasti do malih sirot. Na tem mestu vstopi nekakšna Dickensova prigoda v Stari Ljubljani. Strašna usoda za malega fantiča v zaporu. Bilo je  leto dni kasneje, ko so nekega lepega dne delavci prenavljali hišo. Sneli so soho, ki tiči nad Marijo in detetom in odkrili sračje gnezdo, polno zakladov. Sredi sračjega gnezda se je bleščal tudi grofičin dragoceni prstan. Nedolžnega fanta so nemudoma izpustili, dali so mu odškodnino za prestalo trpinčenje in mojster ga je znova vzel v službo. Grofica pa se je tako zelo zasekirala, da se ji je zdelo, da bo sramotno dejanje opravičila le, če bo hišo zapustila sirotam. In tako je ta zgradba leta in leta po grofičini smrti dajala dom in zavetje zapuščenim otrokom, sirotam.

Ideja o tem seveda ni nova. V velikih mestih po svetu je kultura lokalnih skupnosti zelo prisotna. Nekaj časa smo imeli dragoceno priliko živeti v San Franciscu. Nič neobičajnega ni bilo, da smo se sosedje domenili in je vsak prinesel nekaj cvetlic, orodja in pririzek, potem pa smo se skupaj lotili obdelovanja zanemarjene površine in jo spremenili v cvetlično gredico. Ob tem pa smo kramljali in modrovali in napletali prijateljstva, ki so običajno preživela navdih trenutka in se prelevila v druženja, ki so bila vsem v veselje še dolgo po tem.

Sosedje pri zajtrku v parku Tabor (foto_prostoRož)

Ali pa, da smo se starši otrok v šoli domenili, da šoli pomagamo z lastnimi rokami, saj je imela omejena finančna sredstva in je bila potrebna pomoči. Dobili smo se na sončno soboto, vsak je prinesel tisto, kar se mu je zdelo pomembno, potem pa smo prebrusili in prebarvali vrata in okenske okvirje na šolskem dvorišču in ograjo okoli njega. Otroci, ki so nas povezovali, so dobili tako krasno lekcijo o življenju: lokalna skupnost je tisto, v kar je vredno vlagati, saj se še bolj povežeš z ljudmi, ki so ti blizu in s katerimi si deliš svoj ekosistem. V zameno pa je življenje v tvojem okolju in z ljudmi, ki so ti blizu, znosnejše, če že ne prijetnejše. Kadar si predstavljam nergaške starše iz Ljubljanske osnovne šole v centru Ljubljane, ko bi jim kdo predlagal, da čez vikend pridejo prostovoljno čistiti šolsko dvorišče (pa četudi bi to koristilo njihovim otrokom), se mi vedno na obraz prikrade nasmešek nejeverja. Vendar pa sem prepričan, da bi bila njihova reakcija na tak predlog lahko tudi drugačna, če bi bili drugače vzgojeni. Slovenci nismo nič bolj (ali manj) zarukani kot kak drug narod, le v precej kavbojskih časih živimo, v časih podivjanega individualizma, v katerem pa se le redki počutijo vrhunsko. Ne glede na predsodke, ki jih ima marsikak Evropejec o Ameriki, je ideja, da je treba vračati družbi, vsaj v San Francisco še kako prisotna. Veliko ljudi, ki jim je v življenju uspelo, se prej ali slej loti ali investira v projekte, ki so socialni ali družbeno koristni.

Letak Tabor (img_prostoRož)

Tudi v Ljubljani lokalne skupnosti že živijo in sejejo svoje pozitivne učinke. Ljubljana ima 17 četrtnih skupnosti, ki sicer niso čisto prave lokalne skupnosti, saj imajo svoj formalen okvir, so pa dober približek. Poleg tega nekaj njih deluje tudi izven svoje osnovne aktivnosti, namreč, sodelovanja z Mestnim svetom Ljubljane pri raznih odločitvah, ki zadevajo dotično četrtno skupnost, in so tako pravi lokalni skupnosti precej bliže. Odličen primer žive in lepe lokalne četrtne skupnosti je Park Tabor (FB). Skupina aktivistk z imenom prostoRož, že tretje leto zapored oživlja lokalno skupnost tega dela Ljubljane. Podobno lepa, a v umetnost usmerjena je Kreativna cona Šiška (FB). Bolj gurmanskega tipa lokalne skupnosti je povezovanje ljudi skozi eko hrano. Skupina kupcev, ki si je želela redno prejemati eko hrano na dom, a je ni mogli dobiti, si je izmislila Zeleni zabojček. Skrbno so izbrali svoje partnerje, razvili distribucijo in poslali obvestilo prijateljem. In odziv je bil nepričakovano dober.

In čemu lokalna skupnost? Robert Putnam v svoji knjigi “Bowling Alone: The collapse and Revival of American Community” govori o socialnem kapitalu lokane skupnosti, ki lahko na naša življenja vpliva zelo pozitivno. Družbe, ki jih označuje splošna vzajemnost, so veliko bolj učinkovite, kot družbe, ki o prepojene z nezaupanjem. V lokalnih skupnostih so ljudje tudi bolj zadovoljni s svojimi službami, saj so tisti, ki delajo s svojimi prijatelji, pri delu srečnejši. Vključenost v lokalno skupnost tudi zmanjša vpliv revščine, visok socialni kapital pa zmanjša kriminal. Socialne povezave, posebej tiste, ki se odvijajo v živo, pozitivno vplivajo tudi na zdravje, tako na psihološkem, kot na fizičnem področju.

Vključi se v svojo lokalno skupnost ali pa ustanovi svojo!

Poleg močnih stiskov rok, pripadnosti in zavednosti, klenih borcev, starih in najmanjših, smo v parku Zvezda videli tudi samoiniciativno akcijo dramske umetnice in prevajalke Vesne Maher, ki je za simboličen evro ponujala slovenske pesmi, prepredene z rdečim trakom in slasten doma narejen hlebček kruha. S svojo udarno akcijo Kruha in pesmi je zadela v srce našega perečega vsakdana. Med njenimi pesmimi je bilo moč izbrati tako Kosovelove, Zajčeve, pesmi otrok in slovenske ljudske izštevanke.