Vsaka minuta je dragocena

Intervju s Haidy Kancler, filmsko režiserko

Zelo pogumna. Polna nians. S strastjo pripoveduje zgodbe različnih ljudi, se potaplja v njihove svetove s filmsko kamero. Kot majhno so jo starši vpisali k violini in še danes jo rada igra. Prepevala je s Carmino Slovenica in je vesela, da je imela priložnost delati z izjemnimi glasbeniki. V rodnem Mariboru jo je ljubezen do glasbe zanesla do radia Marš, kjer je imela oddajo o elektronski glasbi, ta pa jo je pripeljala prav v preddverje RTV Slovenija, v Ljubljani, kjer se je kot študentka fizike okužila s sedmo umetnostjo. Zadnje mesece smo lahko spremljali na RTV Slovenija njena dokumentarca o dveh izjemnih ikonah Ljubljane: o pesnici Lili Novy in o Vilimu Demšarju, goslarju. Med kolesarskimi pobegi in tekanji s snemalno ekipo sem jo ujela v pomladnem Daktariju.

Lublana: Te je zaznamovala burna zgodba Lili Novy, ko si prodrla v njena ozadja, v njeno življenje?

Haidy Kancler:  Zelo sem se posvetila temu, da so jo obsojali zaradi njene dvojezičnosti, nemških prednikov in vzgoje. Obsojali in kritizirali so jo, ker je bila vzgojena kot Nemka. Nikoli niso pomislili, da bi najbrž, kdorkoli izmed nas, ki bi bil vzgojen v takšnem sistemu, v tem nemškem duhu, čutil in doživljal v nemščini. Strašev si ne moremo zbirat, niti ne sistema, v katerem smo vzgojeni, v katerem živimo. Pretresena sem bila ob spoznanju, kako so obsojali njen nastop in govorili, da je njena drža proti slovenstvu. Ali ni eden najvišjih dokazov spoštovanja do naroda, da si vešč njihovega jezika? In četudi je bila Lili Nemka, ni le govorila, celo pesnila je v slovenščini. Ljudje preveč razmišljamo o sebi kot o centru sveta. Sodimo skoraj vedno samo po sebi in naš vrednostni sistem je edini pravilen. Lili Novy je za slovensko poezijo naredila izjemno veliko, bila je izjemna pesnica in to je morala kar naprej dokazovati sistemu in v popolnoma moškem krogu.

Lublana: Tudi ti se moraš kar naprej dokazovat v precej moškem krogu, pa najbrž ni vedno zelo enostavno?

Haidy Kancler: Ženskam nam še vedno ne zaupajo. Sploh če ne zavzemamo ‘pavianske’ drže in če se ne poslužujemo grobih metod vodenja. Cenen standard, se ti ne zdi? Moram reči, da mi  vsi, s katerimi sem sodelovala v zadnjem času, zelo zaupajo. Kar je najbolj pomembno. Ponavadi imam zmeraj zelo dobro ekipo. Pri izberi snemalca je zelo važno, da imava oba isti občutek videnja, kajti na snemanju nimaš veliko časa in ko gre za milimetre pri postavljanju kadra in luči, je ta občutek, da lahko zaupam sodelavcem, zelo pomemben.  Sama se tako lahko posvetim ideji, da film ali kateri koli drug izdelek sedme umetnosti deluje kot celota. Težje je delat z nekom, ki ima druge estetske vrednote, ki vidi in sliši drugače, ki nima istega zvoka kot ti.

Lublana: Zvok in glasba ti veliko pomenita ?

Haidy Kancler: Lahko sem sama, ne morem biti pa brez glasbe.

Lublana: Kako si se potem potopila v svet gluhih, ko si snemala film o uspešnem gluhonemem košarkarju Mihi Zupanu?

Haidy Kancler:  V ušesa sem si zatlačila zamaške in si dala preko slušalke, da sem občutila, kako je dojemati svet brez zvoka. Sčasoma sem se delno naučila prebrat z ustnic, kaj govorijo. Snemanje je bila sila zanimivo in polno anakdot. Kako se sploh lotevat snemanja, kako usmerjat nastopajoče, kako jih ustavit in povedat, kaj bi rada naredila. Preden sem dobila pozornost vseh nastopajočih, se jih je polovica že ukvarjala z neko drugo stvarjo. Akcije pač ne mores ustavit s tem, da kričiš: STOP! Gluhi so izjemni. Koliko življenjskega elana premorejo! Morali bi jih bolj vključevat v družbo. Komaj čakam na film, saj sem sem izredno ponosna, da nam je, ne glede na to, da se je neznano kam izgubila kar polovica celotnega materiala, uspelo naredit izjemen film. Zdaj čakam na prevod kretanja, da bo film razumljiv tako gluhim kot slišečim.

Lublana: Si se pa zvoku in violini poklonila v dokumentarnem filmu 400 let iskanja, ko si raziskovala svet goslarstva Vilima Demšarja?

Haidy Kancler: Vilim Demšar je zelo poseben človek. Njegovo goslarstvo ni del današnjega kapitalističnega sveta, ki ga srečujemo na Čopovi. Na Žabjaku, kjer dela Vilim, se vrnemo v nek drug čas. Vrnemo se med stara orodja, ki so jih nekoč uporabljali mojstri za vse violinske virtuoze, vrnemo se skorajda v pravljico, kjer dobro zmeraj zmaga nad zlom.

Lublana: In skupaj si delita to ljubezen do violine?

Haidy Kancler: Vilija sem spoznala pred mnogimi leti v njegovem ateljeju, ko je popravil mojo violino. Sedaj igrava v istem orkestru.  Vilim je izjemen s svojo željo, pristnostjo in ljubezenijo do svojega dela. Še vedno ga vse zanima, še vedno raziskuje, tako zelo je predan goslarstvu. Velikokrat vidimo ljudi, ki na svoji poti obupajo, Vilim pa še vedno vztraja, kljub neupehom, ki jih je doživel v življenju. Še vedno brca in svoje znanje prešerno deli z vsakomur, ki ga to zanima. Njegov poklic je res plemenit: izdeluje glasbila, ki potem zadonijo v rokah glasbenikov in prinašajo veselje tako tistim, ki igrajo in tistim, ki jih poslušajo.

Lublana: Si pa tudi zelo pogumna, saj si se na svojo roko lotila dokumentaca o potapljaču, svetovnem rekorderju Juretu Daiću?

Haidy Kancler: Ja, tako je naneslo, da sem delala oz. še delam “one woman movie” o svetovnem rekorderju Daiču, ki se je na vdih potopil na stotrinajst metrov globine. Seveda pa bi raje delala z ekipo. Nisem Super-woman, vendar brez zunanje finančne podpore to ni mogoče. Fascinantno mi je, kako lahko nekdo svoje življenje tako izpostavi. Vsa pot tega dokumentarca je bila tako zelo fascinantna. Snemala sem sama. Nad vodo z eno, potem pa hitro v potapljaško obleko pa pod vodo z drugo opremo, in takoj spet nazaj za nadvodno tehniko. Ničkolikokrat sem se počastila z arzenalom najlepših psovk. Začela sem v Mariboru, potem pa sem skoraj vsak vikend hodila k njemu in na Hrvaško, tako da sem skoraj postala član družine. Najprej so se še sekirali zaradi mene, kaj kmalu pa sem postala nevidna in potem se je vsake toliko časa znašel kdo, ki je rekel: “O, ti si pa tudi tukaj?”

Lublana: Se ne počutiš kdaj kot vampir, ki mesari po tujih življenjih?

Haidy Kancler: Velik dar je, da te sprejmejo ljudje v bližino in ti zaupajo, da lahko razkriješ del njihovih življenj in zgodb. Poskušam najti pravo mero poseganja v človekovo osebno sfero, za vsako ceno nočem kazati ranljivosti. Dokumetarist se mora vedno vprašat, kaj bo s tem svojim delom obči družbi prikazal in kaj to pomeni za posameznika.

Lublana: Tudi sama uživaš v športu, se ti zdi pomembno, da razumeš ljudi, katerih zgodbe obdeluješ ? 

Haidy Kancler: Zelo se mi zdi pomembno, da pripoveduješ to, kar razumeš. Če režiram film o potapljanju, ga moram poznat. Ne upam si snemat vrhunskega filmskega igralca za klavirjem v prste, če ne zna igrat. To je enostavno ignorantsko do vseh pianistov. Na poti na Vršič ne bom snemala kolesarja na kolesu s petimi prestavami in v jeans hlačah. Če v filmu posekajo mlado drevo, si ne dovolim prilepit zvoka sekanja suhega drevesa. In tako naprej. Gledalcev ne podcenjujem. Pa naj gre za film, oddajo, korporativni film ali reklamo. Zato skušam pridobiti znanja na čim večih področjih. Ampak to me veseli. Mene življenje inspiria, meni so ljudje zanimivi.

Glede športa pa sem umetnik. Na kolesu se ne omejujem s časom, hitrostmi. Raje gledam lokacije za snemanje in uživam Slovenijo. Zame je šport harmonija. Moje telo je vse kar imam in toliko možnosti mi ponuja. Zakaj jih ne bi izkoristila? Lepo je plavat zjutraj v bazenu, pa oddirjati s kolesom v sosednjo vas, ki je drugače ne bi nikdar videl, se povzpeti na kak hrib. Ali na Pokljuki priteči na čudoviti razgled na Julijce.

Lublana: Sama si na področju filma samorastnica, moraš imeti za to poseben pogum?

Haidy Kancler: Samorastnica sem ja. A to ne pomeni, da si klasične režijske poti nisem želela. Še kako! Veliko je režiserjev, ki nimajo formalne režiserske izobrazbe, vendar so se le te tekom dela priučili, delajo dobre fime, ustvarjajo dobre zgodbe. Režiser si lahko samouk, ne moraš pa biti samouk zdravnik. Sem pa zelo kritična do sebe. Vedno vidim stvari, ki bi jih lahko naredila bolje. A vem tudi, da sem v danih okvirjih naredila vse, kar sem lahko.

Lublana: In potem te ta seznam žene k popolnosti?

Haidy Kancler: Moramo stremet k popolnosti. Vsak filmar se mora zavedat, da vsakemu človeku, ki sedi pred televizijo ali v kinu jemlje toliko in toliko časa v življenju. Meni osebno je vsaka minuta dragocena. Karkoli že počnem, bi rada počela kvalitetno. Vsako minuto bi rada preživela polno. Kaj, če me jutri več ne bo, kaj, če me ne bo več čez pol ure?

Lublana: Katere zgodbe bi rada še posebej povedala, poudarila?

Haidy Kancler: Zgodb je ogromno. Najprej pa si želim dokončat tiste zgodbe, ki jih še nisem dokončala.

Lublana: Te kaj mika, da bi se lotila igranega filma?

Haidy Kancler: Ja, seveda. Kakšna dobra kriminalka! Ali pa Bond. Sicer pa so dokumentarci, z načinom na katerega jih želim delat jaz, tako igrani film. Tehnika igranega filma z realnimi situacijami in ljudmi.

Lublana: Pa se dobro počutiš v Ljubljani?

Haidy Kancler: Počutim se uvožena Ljubljančanka. Za razliko od mnogih Mariborčanov, nimam nostalgije po svojem rodnem mestu. Od petnajstega leta, odkar poznam Ljubljano, se tu počutim res dobro. Veliko možnosti ponuja, ravno prav je velika. Zanimiva skupaj z avtentičnimi Ljubljančani, kot s prišleki, kot sem sama. Vedno je polna mešanice posebnih zgodb, ki jih je vredno povedat. Všeč so mi njeni kotički, še posebej v Stari Ljubljani, pa zapuščeni atriji in tovarne. Vesela sem, da na istih poteh po Ljubljani, ki jih neštetokrat prehodim in prekolesarim, še vedno odkrijem kaj novega. Lani sem na Čopovi recimo zagledala velike plakate na fasadi MGLja, čeprav jih najbrž že od nekdaj obešajo tja. Ljubljana s kolesom je prelepa. Želim si, da bi še bolj uredili kolesarske poti.

 

 

 

 

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *


*