Od Durbana do Bruslja v Ljubljano

 

Sončno nedeljo je Exodos najprej obarval s pisanim afriškim bazarjem na Muzejski ploščadi, med SEMom in Metelkovo, v Kultu3000 pa so se lahko otroci spoznali s tradicijo in kulturo Gane, ob izdelavi Ašantske ženske figure, ki so bile prvotno izdelane za verske in ceremonialne obrede, danes pa so najbolj znana ganska igrača. Ašantske figure so tako to nedeljo stopile prvič v marsikateri ljubljanski dom, pisane pa so krasile tudi zelenico pred PTL, preden smo se podajali v temne prostore prizorišča plesne predstave Radouna Mrizige, maroškega plesalca.

Radouan se nam je predstavil v delavni luči, sredi črnega boksa, gol, točneje v belih spodnjicah. Suvereno je vstopil na prizorišče s petimi kasetofoni, s katerih so se v različnih časovnih intervalih razlegala, se prepletala zvočna ozadja, med katerimi je Radoun ustvarjal nekakšen nov zlati rez. Prostor je postajal vse bolj zaznamovan z Radounovo telesno skladnostjo, z njegovimi telesnimi merami, izmerami. V številu pet je tvoril novo, radikalno minimalistično formo, ki jo je vrisoval v prostor. Dobesedno vrisovanje v prostor z belo kredo je nadaljeval z označevanjem z belim lepilnim trakom. Potenciral in nadgrajeval je gradnjo prostora z repetativnimi minimalističnimi koreografijami, ki so gradirale v ritmu in intenzivnosti. Pred nami je zgradil matematično zgrajen vzorec, za katerega sem si domišljala, da je Radounov novum, njegov arabeskni ornament, oblikovan na njegovem novem zlatem rezu. Zelo precizen, zelo minimalističen, zelo resen, brez enega samega nasmeha. Z le eno pripombo publiki:” No photos, please!” Sledilo je naslednje potapljanje v črni boks SMG, kjer nas je na odru že čakal “diametralno nasproten” Boyzie Cekwana ves oblečen, z računalnikom in mikrofonom, z električno kitaro. Velik del svojega performansa je ustvarjal po skypu zanimiv, zabaven, provokativen dialog z…Gowdom – “Bog, nekaj govoric kroži o tebi,” ki ga je potem prenesel v žalostno in kruto zgodbo o odraščanju v južnoafriški republiki, ob spremljavi kitare. Sledil je močan tihi dialog: žalost in bes je usmeril vase, v fizično akcijo ter nenazadnje v krik, v močan glas, ki je ustvarjal parafrazo hiphoperske konstrukcije med “bitches in nigers.” Končali smo v Španskih borcih. Še en potop v črn boks, kjer je v kotu odra stala moška lutka, ob njej okvir, pričevalec. Čutna in energična Moya Michael je poetično, lahko bi rekli zelo lirično stkala pripoved o svojem odraščanju v Johannesburgu in v Pretori ter razpredla nit med nostalgijo po nekdanjem okolju, o povezanosti, o vrednotah in med ustvarjanjem v nekdanjem ter v tujem okolju, v Bruslju. Faustin Linyekula, ki je svoj solo Le Cargo, predstavil v soboto, je v solu za in o Moyi Michael spregovoril preko Moye zelo emotivno. Spregovoril je o  tem, kako zelo si sam, v delu, v raziskavi, v občutenju. “Rad bi vso svojo umetnost usmeril v druge, rad bi predajal, delil, drznil si govoriti v imenu drugih, pa vendar si vedno na koncu ti  sam.” Mislim, da njegove besede odlično povežejo vse tri sole, vsa ta osamljena raziskovanja samih sebe in umetnosti znotraj črnega boksa, kot osamljeni otoki, ki oblegajo ogromen kontinent človeških usod ter tako značilni v celotni zgodovini umetnikovega ustvarjanja na katerikoli strani zemljevida.

Danes pa novo nadaljevanje: ob krepki sončni svetlobi končno odprtje razstave Boruta Bučinela ob 13h pred kavarno SEM Fotografiranje prepovedano.

Sledi program danes:
18.00 Kapwani Kiwanga: Afrogalaktika: Kratka zgodovina prihodnosti, PTL
20.00 Ula Sickle, Daniela Bershan, Popaul Amis Popaul, Jeannot Kumbonyeki Deba, Joel Makabi Tenda: Kinshas Electric, SME-EL
21.30 Druženje z afriško glasbo, SEM

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *


*