Črke zadanejo

Intervju z mojstrom tipoRenesanse, Markom Drpićem

Vame je puhnil prelep vonj po tiskarski barvi, svincu in po črkah, med kupi knjig in tiskarskih strojev. Na idilični lokaciji, na Križevniški ulici 16, v Ljubljani, sem obiskala edinstven in prelep prostor, poklon visokemu tisku, ki se zdaj nadaljuje tudi v lično prodajalno na Bregu 22. Gre za tiskarno visokega tiska, kjer so varno spravljeni stari tiskarski stroji, knjige ter omare in predalniki s tonami svinčenih črk. Tu kraljuje tipoRenesansa ter z njo Marko Drpić, strastno predan črkam, knjigam in visokemu tisku. V tem lepem, “velbanem”prostoru se snujejo vizitke in razglednice, plakati in letaki, vabila pa tudi kaligrafske in tiskarske delavnice, kjer Marko s posebnim žarom in predanostjo svoje znanje o visokem tisku predaja otrokom, mladim, študentom in posameznikom.

Lublana: Kako se je sploh začela vsa zgodba tipoRenesansa?

Marko Drpić: V začetku 90-ih sem kot študent opazil v nekih revijah poročna vabila. Takrat se mi je zazdelo, da bi rad nekaj takega ustvarjal tudi sam. Videl sem, kako bi svojo kaligrafijo vtiskoval v papir. Tako sem nekega dne naredil nek dizajn in stopil prosit v neko tiskarno, če mi ta dizajn lahko uresničijo. Tam je bil mogočen stroj Heidelberg. Sam mojster je rekel, da se žal nima časa ukvarjat s tem, da pa si lahko naredim vizitko kar sam. Tako sem sam natisnil tisto vizitko. Potem sem šel spet enkrat v tiskarno podpisat neke prve odtise in medtem, ko sem čakal, zagledal lep napis Stavnica. Bil je regal poln lepe opreme, s katero še takrat nisem vedel, kaj počet. Videti je bilo zelo zanimivo. Pusti sem vizitko, da me pokličejo, če bi morda kdaj to metali stran. In čez leto dni so me res poklicali – 24 ur sem imel časa, da sem vse to odpeljal.

Lublana: In potem te je doletela prava renesansa deset let pozneje?

Marko Drpić: Ja, 24. aprila 2010. No, nekaj mesecev prej, ko sem izvedel da bo 2010 Ljubljana svetovna prestolnica knjige. Takrat sem že imel kar nekaj stare opreme. Šel sem na MOL in izvedel, da bo v Kresiji nek stranski prostor, kjer bo ena deklica, en računalnik in en fikus, pa sem se odločil, da poleg postavim svojo opremo. Na hitro sem restavriral opremo in tako se je zgodila otvoritev našega projekta Tiskarna tipoRenesansa. Potem se je obračalo vse z neverjetno hitrostjo. Ves dan smo imeli odprto. Vsak dan sem prihajal v stik z nešteto ljudmi, ki so delali v grafki. Enkrat tedensko smo imeli Intervju z mojstrom: toliko ljudi sem izbrskal, da smo smo lahko rekonstruirali ves proces nastanka knjige, vse od trenutka, ko je prišel rokopis v tiskarno. Takrat smo predstavljali poklice, ki jih danes že zdavnaj ni več. Še sam sem bil presenečen, da v življenju do tedaj nisem še nikdar slišal za nekatere, npr. za poklic kopist, ki pa je bil v procesu nastajanja knjige nekoč nujno potreben.

Lublana: In temu je sledil Festival črk?

Marko Drpić: Festival črk je kar vpadel, v osrednjo galerijo Kresije, ker je nekdo odpovedal sodelovanje. Festival je bil namenjen različnim vidikom nastajanja knjige. Zasnovali smo delavnice, zavrteli filme, organizirali predavanja. Takrat je festival obiskalo 2000 ljudi, tako da sem imel v pogovorih kasneje z MOL dejanske argumente za pridobitev prostora v Ljubljani. In tako se je sprostil zelo lep “velban” prostor v Križevniški ulici in 2. decembra 2010 je ta prostor res zaživel.

Lublana: In Ljubljana je tako dobila edinstveno tiskarno?

Marko Drpić: Ne le Ljubljana, Slovenija je tako dobila enkratno mesto – studio visokega tiska, v katerem sem začel veliko poučevat. Začel sem tudi lastno produkcijo. Razvedelo se je, da imamo stalni in izjemni prostor ter pogoje za delo, tako da nas danes dnevno obiskuje vse več nekdanjih zaposlenih iz grafične industrije, turistov, študentov. Postali smo prepoznavni tako v Sloveniji kot tudi v tujini.

Lublana: Kako pa poteka financiranje take edinstvene tiskarne?

Marko Drpić: Financiranje je težko. Ker delujemo v javnem interesu, MOLu ne plačujemo najemnine. Viri pa so trije: lastna produkcija, se pravi, tiskovine, to so tudi male grafike, naročila, potem poučevanje za vrtce, šole, vse do akademije, tudi za posameznike, nekaj malega prinesejo tudi razpisi.

Lublana: V tvojo tiskarno radi zahajajo mladi?

Marko Drpić: Veliko poučujemo. Redno sodelujemo z Akademijo. Študentom svetujem pri diplomskih in magistrskih nalogah. Imamo zelo bogato knjižnico. V teh letih smo nabrali ogromno znanja. Ko sem začel, sploh nisem vedel, da bom to nekoč poučeval. Zdaj dobim ravno od osnovnošolskih, gimnazijskih učiteljic najlepše komentarje. Pustim se vodit skupini, dinamiki same skupine. Priljubljene so delavnice, kjer ustvarimo plakate z lesenimi črkami. Tudi v tujini bi jih radi imeli. Navdušeni so tako vsi, od najmanjših do največjih. Lepo je videti študente, ko pridejo: najprej so malo zmedeni, saj ne vedo, kako se bodo znašli v tem prostoru. Jasno pa jim je, da jih študij sam ne izpolni. Kar naenkrat so tukaj, brez računalnika. Na začetku so vsi precej bosi, skupaj s stroji, ki izvirajo vse od sredine 19. stoletja pa vse do 70-ih, večina od njih deluje brez elektrike. Tako da padejo v popolnoma neznan, nov svet, ki jih potem popolnoma osvoji in začnejo uživat, raziskovat.

Lublana: Tudi tvoja pot je eno samo raziskovanje?

Marko Drpić: Ja, na tej poti raziskovanja sem uničil tudi že kak kos, vendar sem se veliko naučil. Pisava me je vedno zanimala, pa sem se potem znašel na študiju primerjalnega jezikoslovja, kjer sem se zadeval s črkami do obisti, od sanskrta, učenja arabščine, kitajščine. Avtoštop me je zanesel čez Beligijo, kjer sem se znašel v Antwerpnu pri učitelju kaligrafije in klesanja črk v kamen. Črke me na tem nivoju še danes zadanejo: tako močno deluje to name, da me pretrese prav v celice. Če pomislim, da 2010 nisem znal prižgat niti stroja. Z veliko pomoči grafikov, neskončnega izpraševanja ter raziskovanja sem danes postal na tem področju zelo suveren.

Lublana: Od kod vsa ta nenavadna zbirka strojev?

Marko Drpić: Moja odločitev je bila, da ne bom kupoval opreme iz ebaya, ker na ta način se lahko opremi vsak. Tako sem dobil najprej v Trbovljah dva “regala.” Seveda je pri mojem nabiranju kar 95 – odstotkov čiste sreče, naključij. Veliko je tiskarn, ki so v 80-ih opremo zavrgle. Tiskarji so pomrli, vdovam in otrokom pa je velikokrat vseeno, kam gre kaj. Izjemen zbirko 800 kg črk sem dobil na postrešju neke konjušnice v Kočevju. Se pa najde te stroje tudi zapuščene sredi vinogradov, po zapuščenih kleteh, garažah. Nekateri mi ponujajo prgišče črk po 1500 evrov, drugi pa cele tone opreme zastonj. Redki tiskarji so se si naredili malo zbirko opuščene opreme kar doma, po garažah, podstešjih. Nekaj opreme je še po tiskarnah, vendar je pridobitev te opreme s stečajev precej dolgotrajna. Doživljam pa dnevno zelo nenavadne zgodbe. Rad delam intervjuje in beležim te neverjetne zgodbe grafične industrije.

Lublana: Bi nam lahko zaupal katero, ki te je še posebej ganila?

Marko Drpić: Ena od njih je zgodba o mleku. Ročni stavci so, ker so delali s svincem, dobivali mleko vsak dan. Tako je nek gospod opazil, kako njegov sodelovec mleko zliva v umivalnik, ker ga ni maral. Njemu pa se pravkar rodil otrok. Ročni stavci niso bili ravno v pomankanju, imeli so dobre plače. Vendar vsa ta zgodba, kako pristopit do tega sodelavca, kako se ne osramotit. Gre za neko doživetje nekega drugega časa. Zanimive so tudi zgodbe samih procesov dela, kako so delali v grafični industriji, kako so si tudi nagajali.

Lublana: Kdo vse se znajde v tem prostoru dnevno?

Marko Drpić: Zjutraj imam ponavadi konzultacije z naročnikom, oblikovalcem. Redko imam kakšne 4 ure v kosu samo zase, da lahko res nekaj naredim. Redno prikorakajo padalci, npr. gospodje iz grafične industrije, ki povedo vedno kaj zanimivega. Polni so trikov in čeprav mi jemljejo čas, me z zgodbami neverjetno bogatijo. Potem so tu turisti, študentje, radovedneži, tisti, ki pridejo kopirat ideje, pa se jih prav nič ne bojim. Potem prekine ves ta tok klic, da nekje preurejajo neko klet in da so našli nekaj opreme, če pridem čez dve uri, npr. v Krško. Tedaj vse spustim iz rok, prestavim vse in potem me čaka še neskončno ur dela z novo opremo, ki sem jo pravkar privlekel. Da bi ravno sedel in snoval nove ideje, takega trenutka še nisem našel.

Lublana: Kaj se odvija trenutno?

Marko Drpić: Ta trenutek smo v čiščenju, preurejanju delavnice, delam inventure. Na obisku je bil Elias iz Gradca, ki je del podobnega gibanja. Našla sva skupni jezik. Npr. tiskal bom vizitke, pa moram poiskat nekoga, ki bo tako nor, da mi bo prerezal trd material, saj tega nihče noče, ker jim lahko uniči nože. Čaka me organizacija spletne strani pa kup knjig iz 19., 20. stoletja, ki jih je treba razvrstit na police, pa vinjete, ki čakajo na dolgotrajno skeniranje. Potem razvijam svoje grafike na temo Didota, šest jih že imam, v načrtu jih imam pa dvajset. Iz Splita prihaja v okviru programa Erazmus Plus študent iz Splita, pa moram še razmislit, kako bo njegovo bivanje najbolj zanimivo zanj in za nas vse.

Lublana: Bomo spet lahko priča kakšni zgodbi s triciklom, ki jih ustvarjaš z Rado Kikelj?

Marko Drpić: Z Rado Kikelj se rada zakopljeva v arhive za območje Ljubljane, kjer sva raziskala ulice in trge ter njihove zgodbe spremenila v uganko, hkrati pa tudi v predstavitev visokega tiska. To so seveda lepi brezplačni dogodki za obiskovalce, naju pa vse skupaj veliko stane. To leto bova najbrž s triciklom gostovala v Kranju in na Vrhniki.

Lublana: Kaj je tisto kar te pri knjigi in delu s tiskom najbolj fascinira?

Marko Drpić: Glede na to, da sem bil leta in leta bibliotekar, da jo šlo skozi moje roke na desettisoče knjig, me še vedno fascinira vonj knjige, črka, sama oblika. Če dobim npr. v roke knjigo iz leta 1930, je zame že noro doživetje opazovat knjigo, tako po vizualni kot po izvedbeni plati. V življenju pa so to drobni materiali, življenje ljudi, neverjetna stopnja znanja nekdanjih grafičnih delavcev, ki pokažejo nek gib, trik, ko vidiš, da so bili desetletja popolnoma prepleteni s tem. Nekega dne sta sem vstopila dva Američana. Že na prvi pogled sem opazil, da sta dve mehki duši. Izkazalo se je, da sta učitelja. Rekla sta, da je nekaj najlepšega, ker vidita, da s svojim delom in tiskarno lahko navdahnem mladega človeka. In res, nekaj najlepšega je, da slišim, kako je danes, v tej dobi, prišel nek otrok domov iz moje delavnice in kako je z navdušenjem razlagal, kako noro dobro je bilo delat s črkami. To je res lepo slišat.

Lublana: Je v tvoji tiskarni še vedno dobrodošla kakšna stara oprema?

Marko Drpić: Priporočam se za kakršnokoli opremo, kos opreme, zgodbo, zgodbe iz sveta tiska, grafične industrije. Če ima kdo kakšna spričevala, zanimive dokumente… Nekoč mi je gospa oblikovalka, ki je bila po izobrazbi arhitektka, nekega dne prinesla tipometer, s ciceroskalo. Saj jaz, za razliko od drugih, delam še vedno v tej skali, ki je skala iz 18. stoletja. Zame je tipometer je res neprecenljiv. Še tako mala, navidez nepomembna stvar lahko pri tipoRenesansi najde svoje mesto.

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *


*