Tako kot se naučiš brat, tako se moraš naučit hodit v gledališče

Intervju z Mojco Jan Zoran,
direktorico Slovenskega gledališkega inštituta

Prvega marca 2015 je Slovenski gledališki inštitut (SLOGI) praznoval svoj prvi rojstni dan. Nahaja se v prostorih nekdanjega Slovenskega gledališkega muzeja, v samem starem jedru Ljubljane, na Mestnem trgu 17. Je javni zavod in pravni naslednik Slovenskega gledališkega muzeja, v katerem zbirajo, arhivirajo, dokumentirajo, strokovno obdelujejo in predstavljajo raznovrstno gradivo, ki je ključnega pomena za zgodovino slovenskega gledališča in uprizoritvenih umetnosti v širšem smislu. Slovenski gledališki inštitut je na široko odprl vrata tudi javnosti z zanimivimi dogodki, kjer lahko prisluhnete Gledišču*: v tem letu, ko praznujemo petdesetletnico Borštnikovega srečanja, se tako lahko srečate s prejemniki Borštnikovih prstanov, z Jedrt Jež in njenimi sogovorniki v Naježeno in jedrnato v živo. O zanimivih novih načrtih in projektih SLOGI-ja sem se pogovarjala z direktorico Mojco Jan Zoran.

Lublana: V SLOGI – ju ste zamenjali formo, vodstvo. Kakšna je njegova naloga?
Mojca Jan Zoran: Naša naloga je, da povečamo zavedanje o slovenski uprizoritveni umetnosti v celoti, tako doma, kot v tujini, in to na različnih nivojih. Od kulturno umetniške vzgoje, raziskovalne dejavnosti, do predstavljanja kulturne dediščine in tako naprej. Intenzivirala sem področje sodelovanja z različnimi organizacijami, saj sam SLOGI ne pomeni nič, če ne sodeluje z drugimi. Naletela sem na odprta vrata, tako pri javnih zavodih, nevladnih organizacijah, kot pri AGRFT. Odpiramo pa tudi sama vrata inštituta in poskušamo, da bi inštitut postal, tako v strokovni, kot tudi v najširši javnosti, prepoznan kot prostor aktivnega dogajanja.

Lublana: Katere dogodke bi še posebej izpostavili?
Mojca Jan Zoran: Izpostavila bi naše pedagoške programe na področju muzejske službe, kjer imamo zelo aktivno kustosinjo pedagoginjo Sandro Jenko, ki vzpostavlja aktivno sodelovanje s šolami. Naša dvorana postaja prostor srečevanja in odpiranja tem s področja gledališča: to srečevanje smo poimenovali Gledišče. Po starinsko je “gledišče” namreč gledališče, hkrati pa pomeni tudi oblikovanje nekega stališča. Zelo je obiskana je serija dogodkov, kjer gostimo prejemnike Borštnikovih prstanov, potem imamo Naježeno in jedrnato v živo, pogovore, ki jih vodi svojimi gosti Jedrt Jež, pa bralne uprizoritve študentov AGRFT, delavnice in pogovore, strokovna predavanja, okrogle mize. Gledališča ne pojmujemo le kot profesionalno produkcijo javnih zavodov, vključujemo tudi druge producente, področje sodobnega plesa ter tudi sodelovanja v širšem okviru, kot je sodelovanje na založniškem področju, kjer se npr. z Masko dogovarjamo o skupnem blogu, mnenjski strani, z Društvom slovenskih gledaliških teatrologov in kritikov pa poskušamo naredit tudi portal kritike.

Lublana: Na Kulturnem bazarju v Cankarjevem domu ste nastopili prvič s skupnim konceptom, predstavitvijo vseh slovenskih gledališč?
Mojca Jan Zoran: Prvič smo s skupnim konceptom ponudili predstavitev gledališč kot Zaodrje. Stopili smo v Gledališko zaodrje in odkrili svet, ki ob obisku gledališke predstave praviloma ostane zakrit. Po Zaodrju so nas bodo vodili igralci Improlige.

Lublana: Je namen SLOGIja, da uvede v prihodnosti v šolski sistem tudi gledališko vzgojo in z njo izobrazi širšo mlajšo javnost?
Mojca Jan Zoran: Zagotovo je to ena od smernic našega delovanja na področju kulturno-umetnostne vzgoje. Na tem področju imajo posamezni javni zavodi že izdelane programe. Mislim, da je s sistemskega vidika kulturno-umetnostne vzgoje na področju gledališča bolj problem v nerazumevanju dveh področij med seboj. Volja po povezovanju in sodelovanju zagotovo obstaja, a včasih govorimo vsak svoj jezik, drug mimo drugega. Pri nas je to še vedno sivo polje, nerazumevanje enega in drugega. Področje knjige je z Zlatimi hruškami lepo vzpostavilo priporočljive vsebine, ki niso le pomembne po sami vsebini le za šolo, ampak so pomembne za proces vzgoje tudi zaradi določenih umetniških in družbenih vrednosti.
Tako kot se naučiš brat, tako se moraš naučit gledat sliko ali pa hodit v gledališče.
Če ne boš imel priložnosti tega spoznat, se boš zelo težko odločil za gledališče.
Zato je za nas kulturno-umetnostna vzgoja ter sodelovanje s šolami zelo pomembno in tudi sodelovanje z družinami.

Lublana: Iz te ideje se je razvilo vaše sodelovanje pri Zlati Paličici?
Mojca Jan Zoran: Skupaj z Lutkovnim gledališčem Ljubljana in Cankarjevim domom razvijamo Festival Zlate paličice, ki je festival namenjen otrokom in mladini. Vzpostavljamo platformo Zlate Paličice ter pomagamo pri razvijanju kvalitetnih umetniških vsebin za otroke in mladino. Odločili smo se, da se oblikuje selektorsko tričlansko telo, v katerem nastopijo tako teatrologinja, razvojna psihologinja in pedagoginja, vsaka od njih gleda predstavo s svojega vidika. Se pravi, tako s psihološko razvojnega vidika, pedagogike, kot tudi skozi umetniške, teatrološke oči. Naloga tega telesa je, da bo pregledalo vso živo produkcijo za otroke in mladino ter naredilo selekcijo za festival Zlata Paličica 2015, kjer bo sestavljen seznam kvalitetne, priporočene vsebine, z obrazložitvijo. Filmsko področje ima to že zelo razvito, tako, da poskušamo njihovo dobro prakso prilagodit gledališču. Poudarila bi, da je zelo dober projekt Bunkerja Igrišče za gledališče, ki prinaša sodobno gledališče v šole po vsej Sloveniji in ki mlade nagovarja kot ustvarjalce.

Lublana: Če si zamislite, da bi bili spet otrok, kaj bi vas navdušilo iz sveta gledališča?
Mojca Jan Zoran: Mene bi zelo navdušilo, če bi prišel kdo od igralcev prebrat kakšno zgodbo, pesem. Recimo, da bi prišel nekdo iz gledališča vodit delavnico v šolo.

Lublana: Zanimivo je tudi vaše sodelovanje z Novi ZATO., ki se ukvarja z gledališko produkcijo, izobraževanjem, raziskovanjem in ohranjanjem gledališkega spomina?
Mojca Jan Zoran: Z Novim ZATO., ki je upravitelj in lastnik osrednjega gledališkega portala SiGledal, sodelujemo pri digitaliziranju gradiva ter se ukvarjamo s tem, kako naj se predstavlja digitalizirano gradivo. Z njimi skupaj ustvarjamo tudi e razstave: trenutno so aktualne e razstave o delu Alenke Bartl, Grandprix Borštnikovega srečanja, dobitniki Borštnikovega prstana.
Z novo spletno stranjo SLOGI bo zaživela tudi digitalna knjižnica, platforma slovenskih dramskih tekstov. Ideja je, da predstavljamo tekste, ki so težje dostopni, ki so npr. še v zapuščini dramatičnega društva. Dogovorjamo se s Prešernovim gledališčem iz Kranja o objavi dramskih tekstov Grumovih nagrajencev. Naš načrt je tudi zbirka e knjig performativnih besedil, kjer bomo vzpodbujali mlade k dramskemu pisanju.

Lublana: Bo SLOGI tudi prostor delavnic dramskega pisanja?
Mojca Jan Zoran: Prav zdaj zagnani mladi iz AGRFTja organizirajo na svoj način delavnico dramskega pisanja, kjer bodo predstavili tudi režirane bralne uprizoritve. Vse v glavnem sami organizirajo, mi jim samo pomagamo pri tem.

Lublana: Kaj nas čaka potem v SLOGIju še to leto?
Mojca Jan Zoran: Mi smo majhen zavod, samo devet nas je zaposlenih. Upala bi trditi, da imamo dela vsaj za dvajset zaposlenih. Trenutno še čakamo na končno odločbo o financiranju za leto 2015 Ministrstva za kulturo, tako, da še ne vemo v kolikšni meri bomo uresničili svoj program za letos. Rdeča nit letos je 50. let Borštnikovega srečanja in s tem v zvezi pripravljamo veliko razstavo v Mariboru. Tukaj sodelujemo z Muzejem narodne osvoboditve Maribor in s SNG Maribor ter Borštnikovim srečanjem. Sodelovanje s šolami, kjer si vsaka šola izbere enega Borštnikovca in ga obdela, povabi na pogovor, si ogleda predstavo. Gre torej za vodeno spoznavanje prejemnikov Borštnikovega prstana. Razširjamo vedenje o slovenskem dramskem gledališču ter poskušamo vzpostaviti prenos na vso Slovenijo, ne le na Maribor. Slovenski gledališki letopis je naša stalnica, ki izide v aprilu ali maju, v pripravi imamo tudi dve knjigi. 2016. pa pride na vrsto Hamlet na slovenskem, 2017. 150 letnica Dramatičnega društva, torej začetkov profesionalnega gledališča na slovenskem.

Lublana: Kaj pogrešaš znotraj uprizoritvenih umetnosti?
Mojca Jan Zoran: Menim, da manjka pri nas produkcijski prostor podoben po zasnovi Stari mestni elektrarni – Elektro Ljubljana, se pravi, kvaliteten uprizoritveni prostor, ki bi imel zagotovljene tako splošne stroške delovanja, kot programske stroške in ki bi bil odprt prostor za raziskavo. Zagotovo bi tak prostor potreboval programsko vodstvo, vendar bi bilo dobro, da bi se vodstvo menjavalo. Prostor, kjer bi lahko samo ustvarjal, raziskoval in kjer ne bi bil pomemben rezultat. Prepričana sem, da je “Work in progress« ravno tako relevanten, kot sama produkcija. Dostopnost, šteta v številu obiskovalcev, se mi zdi absolutno preozek kriterij in celo nevaren za posamezne dejavnike, posamezne oblike uprizoritvene umetnosti ter za njihov razvoj. Morali bi se zavedati, da se oblike razvijajo. Baročni teater je že zdavnaj mimo in tudi dvajseto stoletje. Zdi se mi, da velikokrat razmišljamo, da smo še vedno v devetnajstem stoletju. In premalo gledamo teater kot na družbeni fenomen.

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *


*