Sprehod po ženski Ljubljani

V slovenski prestolnici je 360 spomenikov, za katere se trdi, da so lokalnega pomena. V zadnjem času nastajajo in se gradijo tudi novi, med njimi pa jasno opažamo, da ni kaj dosti spomenikov, ki bi omenjali ženske. Ob tem dejstvu, se lahko globoko zamislimo, kakšno ogledalo nastavljajo trajna obeležja, skulpture po prestolnici. Trenutno se v naši kulturi žal še ne zavedamo, da izraz stanja duha naroda ni le v lepem urbanizmu mesta, vendar odseva tudi v pomenu urbanizma. Vsak sprehod po določeni prestolnici naslavlja lice naroda in njegovega spomina.

Ob najbolj pomembnih mestnih ulicah, na kateri se šopiri množica spomenikov izjemnih moških glav, kot naprimer vrsta skladateljev ob Vegovi ulici, pred Univerzo znameniti profesorji, ne opazimo niti sledi o pomembni res zelo pozabljeni polovici. Kot da se pred drugo svetovno vojno in po njej v slovenski znanosti, umetnosti, v šolstvu, v vzgoji naroda, v politiki, ni pojavila nobena pomembna ženska, ki bi se izkazala na svojem področju.

Če se razgledamo po mestu, je raziskava, ki sem jo opravila, pokazala, da je eden najbolj konkretnih, pa navadnemu pešcu komaj opazen in zelo okritiziran spomenik žensk, ki so protestirale med vojno pred prostori nadškofije proti škofu Rožmanu, in seveda zelo sicer zelo tipično za naš prostor – demonstrirale so za svoje zaprte in internirane moške. Skulpture stojijo na osrednjem prostoru ljubljanske tržnice, tako znanega centra Ljubljane, predvsem v zgodovini zelo pomembnega ženskega prostora, prostora druženja. Kje so spomeniki posvečeni določeni ženski, npr. samostoječa skulptura?

Zelo znan in poznan, pa vendar tako zelo temen, kot je njena zbirka pesmi Temna vrata, je obraz Lili Novy v bronu, pred njeno hišo na Starem trgu, nekakšen doprsni približek Primičeve Julije na Wolfovi in morda še najbolj romantično postavljen v vrt Društva slovenskih pisateljev, doprsni kip Miri Mihelič.

Kot protiutež umankanju zabeležb pojavljanj žensk v slovenskem in ljubljanskem prostoru, smo znotraj projekta Hodim za tabo in gledam te leta 2013 na Mestu žensk našle v sožitju nekakšen omnibus ženskih zgodb, ki bi se lahko postavil ob bok spomenikom lokalnega pomena in ki bi gradil zgodbe na spominih mestnih žensk, žensk, ki so se prebijale v mesto, ki so nanj prisegale in ki so vanj migrirale. Gre za strukturo zaznamb izjemnih intelektualk, gre tudi za zgodbe o preprostih, vendar izjemnih ženskah, ki so skrbele, da je dnevno mesto dobivalo najnujnejše, poleg tega pa so ga znale tudi začiniti s svojim pestrim pridihom. Sestavljamo in gradimo manjkajoče, spregledane delčke mozaika, ki sestavlja mesto tu in zdaj. Priporočamo vam, da se kdaj sprehodite po zemljevidu pomembnih žensk in se potopite v žensko zgodovino.

Kdor pa bi želel vodenje po Ženski Ljubljani, naj piše na [email protected]