Poti Lili Novy

Mlada scenaristka in režiserka Haidy Kancler se je skupaj z direktorjem fotografije Markom Hutterjem podala po skrivnostnih poteh Nore grafne, kakor so Lili radi imenovali in kakor se je spominjajo vse do danes. Ustvarila sta v produkciji RTV Slovenija izjemen portret izjemne pesnice, ki bo premierno prikazan v sredo, 18. febrarja, ob 21h, na RTV1, Dokumentarna skica Lili Novy: Na njenih poteh. Ponovitev 8. marca 2015 na TVS1.

To leto, pred božičem bi imela Lili, rojena Elizabeta pl. Haumeder, 120 letnico rojstva. Ena naših največjih pesnic, ki je ustvarjala svojo poezijo tudi v nemščini, svoje prve vrze pa celo v francoščini je bila tudi izjemna prevajalka poezije. Imela pa je tudi zelo nenavadno življenjsko pot, katere globoki pečat najdemo prav v njenih verzih.

O Lili ni veliko ohranjenih in objavljenih zapisov. V zbirki Znameniti Slovenci jo je portretiral na svoj način Jože Javoršek, v Obrazih pa Josip Vidmar. V Pozabljeni polovici se je z njo spopadla Seta Knopp. Rekli so ji tudi Potovka, saj je skozi dan rada popotovala po Ljubljani in Ljubljana je bilo res Lilijino mesto in Lili velik del Ljubljane.

Ni čudno, da navdihuje s svojo skrivnostno zgodbo znova in znova. Pred leti sem ji postavila nekakšen spominski zapis, ki sem ga ustvarila z Martino Mavrič Lazar in letošnjim nagrajencem Prešernovega sklada Gregorjem Luštkom, predstavo Nekega dne in neke noči, Odkrivanje Lili Novy.

In s čim se je tako vsidrala vame? Moja obsesija s pesnico se je rodila v mojem otroštvu. Dolga leta sem živela na Gornjem trgu 44, kjer sem preživela res slikovita leta. Moji spomini na otroštvo so zelo polni Stare Ljubljane. In tu vmes nekje, med nenavadnimi spomini, je nad mano velikokrat zasijal Lilijin obraz. Tisti bronast kip, posran od golobov.

Stara mama mi je vedno, ko sem se uzrla tja, proti tisti najbolj posebni hiši, tako zelo okrancljani in hkrati tako zelo temni, s tistimi ogromnimi vrati, z malce strašljivim obrazom, ki tišči prst na ustnice, pripovedovala zgodbe. Tudi o tem, kako je bila Lili tako zelo posebna, da je pela od DZS do doma in si jo lahko ujel, kako je pela, pa kako so jo klicali Nora grafna, pa kako je včasih kar sedla na kartone na Čevljarskem mostu in kako je potem kar sedela tam in pisala pesmi. Potem sva našli njene pesmi in tako sem odkrila njeno poezijo. In potem mi je nekako ostala ta usedlina njenih podob, povezanih z vsemi temi posebneži. Zdelo se mi je, da je v vseh njih nekaj nje same in seveda tudi del mene.

In ko sem hodila na poljansko gimnazijo, sem samo še bolj razvijala svoje pisanje in sem se potem začela identificirat s svojimi velikimi ikonami in med njimi sta bili vsekakor najbolj prisotni ljubljanski ikoni, tako Lili Novy kot tudi Ljuba Prenner. Takrat sem začela hlastno raziskovat njuna dela. Zanimale so me njune fotografije, njuna pisava, kako sta se oblačili, kaj sta nosili, katere cigarete kadili, kakšno vino pili, ali sta se dobro počutili v svoji koži, kakšen glas sta imeli, jima je čudno zvenel lasten glas, sta se same sebi zdeli tujki, sta dobro peli, kako sta hodili, ali sta izžarevali nekaj nenavadnega? Kaj sta si mislili o sebi? Sta bili negotovi? Kako so ju gledali moški, kako so ju gledale ženske, otroci, sta bili razumljeni, prijazni, kaj pomeni ta norost?

Bilo je obdobje, ko sem si domišljala, da sem Lili in sem potem nosila stare prababičine in babičine obleke, predvsem srajice in dolga krila in sem si v gledališču sposodila cigaretšpic in sem se potem na barjanskih travnikih igrala sama zase, da sem ona. Umetnica iz tega obdobja. Da sem Nora grafna in da so samo določeni, ki me obožujejo, razumejo, cenijo. Da privlačim določen tip ljudi. In v šolo sem začela hodit tako oblečena. Lase sem si pobarvala s kano in pisala sem na roko ali pa na tipkalni stroj. Skoraj prepričana sem bila, da se je moralo naseliti vame malo njenega duha. Zato sem si vedno želela narediti predstavo o njej.

Potem sem leta kasneje delala intervjuje z Lilijinimi sorodniki, znanci, prijatelji, da bi sestavila mozaik zgodb o njej, iz katerega bi lahko ustvarila predstavo. Poskušala sem jo razumeti. Vsak sogovornik, ki je poznal Lili, mi je odprl svoj košček, vsak svoj drobec Lili, svojo črepinjo. Postajalo je vse bolj podobno Rašomonu, kriminalni zgodbi. Vsak je imel svojo zgodbo o Lili, vsak svojo distanco. Mogoče so bili njihovi spomini preveč blizu tisti idealni Lili. Nekateri nikakor niso hoteli oskruniti njene podobe. Drugi spet so govorili bolj prosto. Pa vendar se mi zdi zelo važno, kaj je bilo za to njeno zgodbo, za to njeno poezijo, če jo hočem razumeti.

Proti koncu moje raziskave je bilo vendar jasno, da moram sama sestaviti svojo misel, svojo Lili, kakor jo čutim, seveda po vseh svojih izsledkih in odkrivanjih in na nek način zvesta svoji resnici. Zato sem potem dala vlogo dvema, da sta nosila vse to: strasti, viharje, dvome, bolečine, da sta se o tem pogovarjala, ker seveda, zgodb in resnic o človeku, ki je preminil, je lahko vsaj toliko, kolikor jih je ta človek v življenju poznal ter še njegova sama, ki jo je odnesel v grob.

Lili je bila edinstvena, nenavadna ženska, tako zelo erotična v času, ki je to erotiko tako kritiziral. V novem dokumentarcu bomo lahko našli novo poglavje in nov zapis o tej izjemni Ljubljančanki in upam, da bo našel še v kom inspiracijo za nova in nova odkritja.

 

Fotografije: Tina Rakoše

 

 

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *


*