Hvala, Tomaž Šalamun

Tomaž Šalamun
Pesmi za rona donovana

I

z žlico zajameš vodo
in voda postane plundra
z roko pokažeš drevo
in drevo zgori
s senco razdeliš vrste
odpreš vrata za ljubezen in smrt

II

ne boj se slik sveta otrok, zapri oči
ne boj se cest, mrtvih na drevesih
ne boj se krikov in dolin, poglej
voda ne usahne, koža zogleni
ne boj se trav, mrtvih od kuge
ne boj se ovitih v barvo, razdraženih ljudi
matere gnijejo in se vrnejo, angeli spijo
črno čaka nate, bela luč
ne boj se gradov peska okrog hiše
zaščitnikov pred ognjem, slemen znamenj
kri ješ s pločevine, sol iz grive konja
spadaš med molk in zveri, med romarje vrat
ne boj se stolpov, ognjev drila
ne boj se čudežev, v potrati plavaš vrisk
krila sestradanih plemen, kriki sanj
angel varuh bedi nad tvojo nočjo

III

kriki so besede, nemo spanje
kriki so nebo, od ust v gorah
kriki so ljudje kot prah v puščavi
temna jagnjeta, svetli mlin
kriki so napuh, obliži peska
v čisti uri zvona, črna kreda
kriki so vladarji, mrtvi prepadi ljudi
kamenje v prahu prsti ron, mah
kot zveri zlene v zrnu kruha
kot nedolžni v snu, breme dolin
podkve sijoče obešene, rast dni
mrzla močvirja, žareče pasme
divji tihi plaz, kretnje v dimu
letenje sov, ptic, trkanje nakoval
ubiti junci, ubita marija
gore poteptane, brane zlite z zemljo

IV

premišljujte otroci, drsite tiho
premišljujte ljudje, živali, premišljujte
premišljujte utrujeni, griči premišljujte
barve premišljujte, premišljujte kri
zemljo premišljujte, čiste vezi
rože in viharje, požare in strasti
premišljujte ogenj, hrepenenje premišljujte
premišljujte veter pazi, premišljujte sli
imena premišljujte, poti in čas
premišljujte prah, izbe hiše
premišljujte topotanje kopit, lesk njiv
premišljujte povelja, glas božjih ljudi
bremena vodnikov premišljujte, črna zrna
kamne pod težo češpelj, premišljujte polja
hribi in gozdovi premišljujte, beli bratje
premišljujte, premišljujte trpljenje, spi

V

jaham konja, črne slike
jaham vroče besede, blag kruh
trni so se zarili v mojo dušo, pesek mul
gorijo bele breze, gorijo dvorane
gorijo ribe brez zraka, noč brez ust
gori mivka, gorijo stopinje v snu
sveža koža sveta gori, jaham premražen
moč za smrt gospod, oprezam kako spi
čutim vratarja neba in zemlje, čutim mline
čutim tretji dan potopa, gori kras
lok obreze, mreže prašnih cest
čutim in te pogledam, začaram in potopim
kjer se bo stena odkrušila, križamo sanje
križam svoje jagnje, zlato malho
križam žareče oči pokopanih, goreči trs
krušim upanje in stopinje, gibe blagih

VI

spet so tihe ceste, temni mir
spet so čebele, med, tiha zelena polja
vrbe ob rekah, kamni na dnu dolin
hribi v očeh in v živalih spanje
spet je v otrocih nemir, v piščalih kri
spet v zvonovih bron, v jeziku aura
popotniki se pozdravljajo, kuga je utrdila sklepe
divji jeleni so na dlani, sneg žari
vidim jutro, kako hitim
vidim kožo v pobožnem prahu
vidim vriskanje, kako se pomikava proti jugu
vidim toledo fant, mala štoparja
slike so jasne, rože plahe
temno zapečateno nebo, slišim krik
čaka čas ljubezni, visokih kipov
tihih čistih srn, zasanjanih lip

VII

utrudil sem se te incest, jezik
želim si sonca, mirnega šepetanja ljudi
naj bodo vezi sveta kot so
zaljubljenec sem, ne vojak
naj bodo iskre v očeh živali srečne
kamni ob drevesih, školjke ob sipinah
naj pljujejo ladje mimo čeri
bodi nedotakljiva, nedolžnost
naj bo pomlad bogata, sence hribov blage
besede preproste, naj bo nežen topli kruh
naj ruševine prerase zelenje, premišljanje popotnikov
na konju jezdim, pod starimi hrasti spim
ni krvoskrunstva v letu ptic
ne ironije v campu santu
v morju je lesk luči
v levih kazen za greh, pričakovanje

VIII

slišim, deževniki in perun
staje čred, raztrgani netopirji
na asfaltu stojim, spim oborožen
prišel je čas da razmejiva luč, pastir
tebi jug, hlastanje sadežev
meni sever, molk in strast
tebi vzpon, konje za plapolanje
meni zalezovanje sonca, žarenje noči
ne bova se zlila v eno, čas je zarezati
naj imata najini duši okvir, ne vrat
ogenj za rojstvo in smrt, mala mizarja
meč in material, strogost obrti
naj bodo ptiči kot okli teže
ko pride smrt, za smrtjo lava
naj sname darove da bova lahko kot krik
kot črni mrzli prepelici v dnu kotanje

IX

ti si to celota, ti
držiš me, da živim
da se mi zlomi meč ob kletvi, smrt ob upu
zveri pobijam da me zaslepiš
da zašije luč v puščavi, plaz v čekanih
da zašije ogenj sredi morja, voda v snu
da se vidi lesk in brezno, številna klanja
beli parniki pribiti v red
roke pričvrščene na ramena
ti si mati, da se zrak ne zlomi, duša ne potopi
da sem po kugi bleščeč, vzravnan