Kako teče čas Kolji, ko je z njim Koyaa

“Čas se odvija hitro, animirane filme pa ustvarjamo počasi.”
Eksluzivni intervju s Koljem Saksido

Te dni je Ljubljana na vrhuncu filmskega dogajanja s 25. filmskih festivalom Liffe, ki ga lahko spremljate vse do 23. novembra, pred Ljubljano pa je tudi nova, že 11. edicija mednarodnega festivala animiranega filma Animateka, ki bo potekala od 8.-14. decembra. Tokrat imate izjemno priložnost, da vaš podmladek izobrazi v “stop – motion” tehniki priznani slovenski režiser in producent animiranih filmov Kolja Saksida (delavnica je brezplačna), katerega film Koyaa Roža je prvi slovenski animirani film, posnet v stereoskopski tehniki in si ga lahko ogledate v 3D kinih, trenutno pred Škatlarji. Kolja je eden tistih ustvarjalcev na slovenski sceni, ki ima velike zasluge za preporod slovenske animacije. S svojimi animiranimi zgodbami je zaokrožil po svetu, in bil kot rezidenčni umetnik povabljen vse od CEC Arts Link (New York), Talent Campus (Berlin in Sarajevo), Animwork – Open Workshop (Danska), Prime4Kids (Berlin) do Nipkow programma (Berlin). Njegovi filmi potujejo s festivala na festival ter pobirajo nagrade, največja nagrada pa je nasmejana publika, saj simpatični modrooki Koyaa v karirasti srajici očara tako mlajše kot odrasle. Z njim sem se pogovarjala v centru ljubljanske filmske scene, v Lepi žogi, blizu katere domuje tudi ZVVIKS, produkcijska hiša, v kateri nastajajo nove in nove odbite dogodivščine dobrovoljnega Koyaa.

Lublana: Znan si po svojih izjemnih animiranih filmih, ki žanjejo povsod po festivalih pohvale, kako se je v tebi porodila ta ljubezen do animiranega filma?

Kolja: Že od petnajstega leta dalje sodelujem pri filmu, na filmu mi je bilo vedno zelo domače. Na snemanjih sem se vedno dobro počutil in na začetku svoje poti sem rad delal na igranih filmih. Sam pa kot avtor nisem želel delati klasičnih filmov, istočasno pa sem zelo rad delal z rokami. In stop motion animacija je odličen preplet igranega filma in likovne umetnosti, obojega, kar imam rad.

Lublana: Glede na to, da v preteklosti pri nas ni bilo šol, delavnic za animacijo, kje vse si pridobil izkušnje?

Kolja: Samouk sem in večinoma sem se dokopal do znanja o animaciji sam. Preštudiral sem knjige, tehnike in delal napake. Zdaj se že ogromno stvari najde na spletnih straneh, takrat pa tega ni bilo. Veliko sem se tudi naučil, ko sva na začetku delala z Markom A. Kovačičem Civilizacijo Plastosov pa potem v tujini, ko sem obiskoval druge studie. Po tridesetem letu pa sem vpisal magisterski študji v Švici in magistriral z odliko iz filma na šoli ECAL.

Lublana: Zdaj pa tudi sam posreduješ svoje znanje kot predavatelj?

Kolja: Na Visoki šoli za umetnost Univerze v Novi gorici predavam študentom vseh generacij, kjer na prvi stopnji delajo osnovne vaje iz animacije, kasneje pa svoje naloge razvijajo v animirane filme. Veseli me tudi delo z mladimi, različnih starosti, na delavnicah, ki jih vodim in kjer udeleženci ustvarijo lastne animirane filme. Zanimivo je, da sem sam šolski sistem vedno sovražil in na ta okostelenel način nisem hotel nikoli delat. Zdaj se poskušam približat različnim nivojem starosti, različnim idejam. Nekako so mi blizu vse starostne skupine, ker vsaka razmišlja na svoj način. Zanima me kreativno razvijat njihove različne ideje. Všeč mi je, da moram za vsakega izmed mladih najti svoj pristop, svoj način, drugo metodo, kako izvesti animirani film.

Lublana: V samem liku Koyaa je tudi veliko tebe?

Kolja: Je, čeprav sem jaz tisti, ki je zelo pri tleh, Koyaa pa tisti visoko nad tlemi, na skalni polici. Njemu se ogromno dogaja visoko nad tlemi, kjer ga hecajo raznorazni vsakodnevni predmeti, kar se meni v realnosti ne dogaja. Oba pa greva čez težave in oba sva optimista. Koyaa poskuša vse težave prebrodit na svoj kreativen način, podobno, kot to počnem sam. Tako da sva si seveda v neki meri podobna, samo da je on veliko bolj svoboden. Poleg tega živim jaz v mestu, kjer življenje predstavlja druge izzive. Koyaa pa živi v naravi. In tudi sam bom enkrat šel za njim.

Lublana: Ustvarjanje animacij je povezano najbrž z izjemno veliko dela, razvoja, razmišljanja, organizacije, kako poteka tvoj delavnik, ure in ure dela?

Kolja: Delamo tudi po sedemnajst ur na dan in smo stalno v pogonu. Kakorkoli, zadnje čase se trudim, da ne delam čez vikende. Včasih sem res delal ogromno stvari sam, zdaj pa imam za to team ljudi in se v glavnem ukvarjam z režijo, produkcijo in pedagoškim delom. Ko sem začel, smo v glavnem delali zastonj. Vsi, ki so delali zraven, so delali napol zastonj, za majhne honorarje, ker smo imeli animacijo radi. Delal sem res z ljudmi, ki so verjeli v to. In tako ekipo imam tudi sedaj okoli sebe. Veliko ekipe je ostalo od začetka z menoj in skupaj smo se razvijali. Če jih omenim le nekaj: Miloš Srdič je direktor fotografije, Borja Močnik in Miha Šajina skrbita za glasbo, za likovno zasnovo Gregor Nartnik in scenografijo Miha Erman, Mateja Rojc, Simon Hudolin in Marko Turkuš. Leta 2009 se mi je v produkciji ZVVIKS pridružil Matija Šturm in skupaj skrbiva, da naš Zavod živi. Lutke npr. pa delajo sedaj izkušeni poljski sodelavci. Saj pri nas ni ljudi, ki bi imeli toliko izkušenj, kot jih imajo npr. na Poljskem, kjer obstaja več šol za animacijo in za vsak posamezen resor. Sedaj skušamo poskrbeti, da vsi dobijo približno spodoben honorar, še vedno pa precej nizek za njihov angažma.

Lublana: Ti se ukvarjaš s “stop -motion” animacijo, kakšen je potek ustvarjanja take animacije?

Kolja: Gre za relativo dolgotrajen proces ustvarjanja. V dvanajstih urah ponavadi posnamemo štiri sekunde filma, za končen izdelek pa potrebuješ vsaj dve leti. Pri stop-motion animaciji moraš vse pripraviti vnaprej: scenografijo, lutke, ki se izdelajo iz nič na osnovi likovne zasnove. Naredimo zgodboris in tako točno vemo, kaj se bo v kateri sličici dogajalo. Kot pri vsaki stvari, ki vključuje veliko sodelavcev pa je veliko organizacije in produkcjiskih zadev vezanih na financiranje projektov. Na projektih ponavadi sodeluje v celotnem procesu okoli 30 ljudi.

Lublana: In kje vse snemate te filme?

Kolja: Marsikdo res misli, da te filmi nastajajo v kakšni kuhinji. Nekje doma, pa ni tako. Snemamo v studijih, tako kot se snemajo igrani filmi. V katerem studiu snemamo je odvisno od produkcije. Včasih ga postavimo sami v najetih prostorih, če je pri projektu Viba film, potem na Vibi.

Lublana: Vendar sofinanciranje najbrž ni tako visoko in honorarji za sodelavce najbrž še vedno niso primerljivi honorarjem igranih filmov? Kako je pri nas urejeno sofinanciranje animiranih filmov?

Kolja: Če bi imeli več financiranja, bi seveda lahko lažje delali animirane filme. Problem je tudi v mojem primeru, ker se pri nas ne sofinancira animiranih serij, kar Koyaa je. Tako da smo primorani prijavljati kratke filme. Večino financ dobimo s strani Filmskega centra, RTVja in Ministrstva za kulturo. Sodelujemo pa tudi s tujino in se odpiramo v mednarodni prostor. Poleg tega je prav film utrpel največje krčenje sredstev v zadnjih letih pri nas. Pa tudi majhni smo in to se zelo pozna. Toda vse več nas je, ki se ukvarjamo z animacijo. Si pa vsi na tem področju pomagamo, sodelujemo. Kljub finančni krizi se animirani film v zadnjih desetih letih izjemno razvija. Primorani smo delati več stvari hkrati, da lahko preživimo. Vse od tega imam zelo rad, vendar kdaj je kar precej projektov na kupu.

Lublana: Prav ti si s svojimi delavnicami pripomogel tudi k razvoju animiranega filma?

Kolja: Vse več imamo delavnic animiranega filma, ki jih organiziramo po vsej Sloveniji. Namen teh delavnic je, da tako mladi kot starejši dobijo možnost vpogleda, kako se ustvarja, naredi animirane filme. V Sloveniji še vedno primanjkuje šol, ki bi se ukvarjale z animacijo, zato se lahko z animacijo srečajo na takih delavnicah. Mi nimamo take zgodovine, kot jo ima npr. Zagreb in zagrebška šola animacije. Poleg tega imamo zdaj tudi Društvo slovenskega animiranega filma (DSAF), ki združuje avtorje in ustvarjalce animiranih filmov in širimo animirani film po Sloveniji. Tudi mednarodni festival animiranega filma Animateka je ogromno pripomogel pri ozaveščanju okolja. Na ALUju tudi nastajajo animirani filmi, čeprav nimajo tega programa v kurkikulumu, mislim, da je za to zaslužen Milan Erič in seveda interes študentov.

Lublana: Pa se obeta kdaj tudi prava šola s samostojnim programom animacije v Slovenije, se trudite v to smer?

Kolja: Kot sem omenil, obstaja program animacija v kurikulumu na Visoki šoli za umetnost v Novi gorici, kjer poučujem. Trudimo se, da bi program iz leta v leto izboljšali, vendar je to dolgotrajen postopek. Kot ponavadi pa tudi sredstev ni dovolj za vse ideje. Se pa seveda vse skupaj premika na bolje. Mi nismo Francija, Poljska, niti ne Hrvaška v tem pogledu. Nimamo prave zgodovine slovenske animacije, razen filmov tja do sedemdesetih, osemdesetih. In nato od konca devetdestih naprej. Super bi bilo, če bi imeli šolo samo za animirani film in studio, ki bi bil sofinanciran. Tako bi lahko lažje proizvajali in razvijali animirane filme. Pri tem bi morali imeti vso podporo države in Mesta Ljubljana.

Lublana: In kaj vse se obeta glede tvojih projektov, projektov v okviru ZVVIKSa, čemu bomo vse priča v bližnji prihodnosti?

Kolja: Trenutno razvijamo naprej serijo filmov Koyaa, imamo napisanih 13 scenarijev in 13 zgodborisov, hkrati se dogovarjamo za sodelovanje s potencialnimi partnerji iz tujine. Čakamo tudi na rezultate razpisov v Sloveniji. V produkciji imamo kratki animirani film avtorja Leona Vidmarja: v začetku 2015 začnemo graditi scenografijo in izdelovati lutke za njegov film. Preko celotnega leta organiziramo daljše delavnice animiranega filma za različne starostne skupine, na katerih bodo udeleženci ustvarili animirani film. S partnerji iz Francije razvijamo računalniški program za zajemanje slike, namenjen spoznavanju z animiranim filmom ter podporna pedagoška gradiva in vaje za pomoč pri spoznavanju z animiranim filmom. Hkrati se trudimo, da naše profesionalne filme in filme iz delavnic gledajo po celem svetu. Čas se odvija hitro, animirane filme pa ustvarjamo počasi.

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *


*