Festival Neposlušno

Glasbeniki imate te dni, 13., 14. in 15. novembra 2014, v Španskih borcih, izjemno priložnost, da se udeležite glasbenih delavnic s priznanimi glasbeniki iz različnih predelov sveta, v organizaciji Zavoda Sploh. Poslušalci pa lahko prisluhnete zanimivim koncertom, kjer se združujejo raznorazne glasbene zvrsti, tako tiste iz samoniklih središč, se pravi “underground” scene, kot z akademsko podprte scene. O festivalu Neposlušno sva spregovorila s Tomažem Gromom, slovenskim kontrabasistom, skladateljem in soorganizatorjem festivala.

Lublana: V Zavodu Sploh že vrsto let pripravljate cikel Confineaperto, zdaj že tretje leto po vrsti pa tudi festival  te dni?

Tomaž Grom: V Zavodu Sploh že deset let organiziramo cikel Confineaperto , kjer predstavljamo glasbenike in glasbene zvrsti, ki se nimajo možnosti predstavit širši glasbeni sceni. Gre za mejne glasbene prakse, torej za glasbenike, ki delujejo v samoniklih središčih, od subkulturnih, “underground” praks pa do akademskih. Združujemo različne glasbene scene in različno publiko. Delamo na različnih prizoriščih, največrat v Menzi pri koritu, na Metelkovi, v Studiu 14, na Radiu Slovenija, v Španskih borcih, včasih v MOTI. Zdaj že tretje leto organiziramo mednarodni festival Neposlušno, kjer povabimo raznorazne glasbenike iz celega sveta, da se družijo in sodelujejo s slovenskimi glasbeniki. Tri dni so tako vsak dan so trije koncerti in glasbene delavnice.

Lublana: Kaj odlikuje prosto improvizacijo, ki je največji del vašega festivala ?

Tomaž Grom: Pri prosti improvizaciji je zanimivo prav to, da je eden redkih žanrov, ki združuje glasbenike z različnimi predznanji: lahko so to akademiki, samouki, jazzerji. Nihče nima zaradi svojega glasbenega predznanja nobene prednosti pred drugim. Nekateri med njimi recimo izdelujejo tudi svoje instrumente. Mešamo tako elektroniko kot akustiko.

Lublana: Je festival nekakšen podaljšek torkov, ki  so zdaj že stalnica v Španskih borcih?

Tomaž Grom: Ja, zdaj že šesto leto vsak torek organiziramo triurno delavnico, odprto za kogarkoli. Iz bazena glasbenih torkov je nastalo že cel kup sodelovanj. Tako se mešajo, nastajajo nove zasedbe. Festival pa je bolj koncentriran čas v prostoru, ki je namenjen za koncizno predstavitev vseh teh glasb in glasbenikov.

Lublana: Obeta se zelo zanimiva otvoritev festivala z igranjem na hladilniške police, kaj to pomeni?

Tomaž Grom: Zasedba Glaciers bo izvajala kompozicijo z devetimi glasbeniki, ki igrajo na ozvočene rešetke iz hladilnika. Kompozicijo je začrtala Ana Kravanja, ki deluje na slikarskem, glasbenem in cirkuškem področju. Voda in dobro umite roke so pri tej  kompoziciji zelo pomembne. Ko glasbeniki drsajo z rokami na te rešetke, dobijo zelo poseben, okrogel, nekakšen elektronski zvok, ki ga absolutno nikoli ne bi pričakoval. Na osem teh polic ustvarjajo prvič v širši zasedbi in prvič so nekateri deli te kompozicije zelo določeni, tako da to ni čista improvizacija.

Lublana: Naslednji, ki se predstavlja, je ljubljanskemu občinstvu dobro znan Tao G. Vrhovec Sambolec, ki bo uprizoril performativno glasbeno vizualni dogodek.

Tomaž Grom: Tao bo predstavil svoj nov projekt Surface Studies, razdeljen v tri dele, ki vključuje dobesedni dotik performerja s publiko. Hkrati gre za koncert in vizualni dogodek.

Lublana: Delavnico bodo tri dni vodile tudi glasbenice z angleške improvizatorske scene, gre za strunski trio Allum/Chatzigoga-Lazaridou/Kanngiesserin. Najbrž je treba poudariti, da je delavnica odprta za vse glasbenike?

Tomaž Grom: Ena je sicer Nemka Ute Kanngiesser (čelo), druga Grkinja Dimitra Lazaridou Chatzigoga (citre) in tretja Angležinja Jennifer Allum (violina). Vse tri prihajajo z eksperimentalne londonske scene in strogo improvizirajo na tem polju že leta. Imele bodo tako delavnico kot tudi koncert. Pri delavnici bodo poskušali udeleženci prav poslušati, zaslišati sebe, ko igrajo. Kakor se sliši čudno, pa je res, da glasbeniki vedno ne slišimo, kaj igramo.

Lublana: Vsi ostali, poleg Glaciers, delujejo kot formirane skupine?

Tomaž Grom: Ja, tukaj imamo tudi premikajočega se kontrabasista v belem šumu, ki s tem, ko premika in igra kontrabas vpliva na beli šum in spreminja njegovo amplitudo. Imamo tudi kompozicijo Švicarja Stefana Thuta, čelista, ki bo predstavil Partituro Two and four (za dva izvajalca in štiri predvajalnike). Tik pred zdajci Stefan posname značilen ton glasbenika, ki sodeluje pri njegovih kompozicijah, v tem primeru bosta to dva glasbenika, citrar in pozavnist.  Potem ta ton spelje na štiri zvočnike, ki jih postavi na štiri kartonaste škatle. Te štiri kartonaste škatle potem potujejo po prostoru med publiko. Glasbenika pa ves čas igrata osnovni ton. V bistu gre za prikaz, kaj prostor naredi z osnovnim zvokom. Sledi Tristan Honsinger, Američan, čelist, vokalist, performer, ki že štirideset let živi in ustvarja v Evropi. Je eden svetovno najbolj cenjenih čelistov znotraj improvizirane in nove glasbe, najstarejši nastopajoči na festivalu. Tristan je zelo poseben umetnik, ki je vse svoje življenje dobesedno posvetil glasbi, odru ter posnel na milijon plošč. Glasnik performasa v živo, ki ima zelo svoj način igranja, je mojster razširjenih tehnik. Razvil je zelo samosvoje stvari, ki vključujejo performans, tekst, glas. Zaradi nenadne bolezni Johna Russella, bosta Roger Turner, jazz tolkalist in bobnar iz Anglije, in Michel Doneda, radikalen saksofonist, samouk srednje generacije, nastopila v duu. Sledi Matija Schellander s tremi skladbami za kontrabas in beli šum ter neponovljiva kombinacija Tria Looper, ki jih odlikuje zven lebdečih zvokov in večplastnih abstraktnih vizualij. Gledalca potopi v intermedijsko okolje in ga iztrgajo vsakdanjemu zaznavanju časa in prostora. Gradijo na neprekinjeni teksturi.

Lublana: Vmes bo tudi zanimivo predavanje pozavnista Radu Malfatija?

Tomaž Grom: Pozavnist starejše generacije, ki prihaja iz Avstrije, Radu Malfatti, bo tudi predaval o kompoziciji in improvizaciji: v čem je razlika med improvizacijo in kompozicijo in če sploh je, kakšna je, tako v kontekstu akademskosti kot “undergrounda.”

Lublana: Pa se nastanek kompozicije danes zelo razlikuje od kompozicije nekoč?

Tomaž Grom: V komponističnem miljeju dandanes komponist črpa navdih iz točno določenih glasbenikov in iz njihovih posebnosti, kar je zelo drugače kot nekoč. Nekoč se je komponist usedel in si nekaj zamislil, si zapisal in dal nekam izvajat to kompozicijo. Zdaj pa skupaj z glasbeniki analizirajo igranje in njihove posebnosti, tako da vključujejo te njihove posebnosti v kompozicije, točno za določene glasbenike. Tudi jezik zapisa se razvija na ta način in povezuje vse te raznorazne scene. Tega pri nas še malo manjka, kakor manjka elektronike v povezavi z akustiko. Glavna razlika med akademskimi in neakademskimi glasbeniki je ta, da se akademski zelo posvečajo zapisu, neakademski pa ne zapisujejo, pa se vse bolj posvečajo trenutku in so zelo odvisni od prostora, kje izvajajo to glasbo in jo potem tudi prilagajajo glede na prostor. Pri zapisu pa nastane problem, saj se zgodi, da glasbe nikoli niso zapisovali. Uporaba elektronike je veliko bolj napredna pri “off sceni,” v primerjavi z akademskimi, ki si tega želijo, pa ni te katedre pri nas, pa niti ni za to instituta.

Lublana: Kje vse pa lahko spremljamo nove premike v eksperimentalni glasbi v Ljubljani?

Tomaž Grom: Seveda v Kinu Šiška, v Menzi pri koritu, Gromki, na Metelkovi, v Studiu 14, na Radiu Slovenija, v Španskih borcih, včasih v MOTI, občasno v Društvu slovenskih skladateljev, v Cankarjevem domu v ciklu Predihano. Največ pa je naredila zato SLOWIND zasedba in njihov festival pa cikel Defonija na Radiu Študent.

Produkcija Zavod Sploh v sodelovanju s Španskimi borci.

Vstopnica za vse dogodke 20 eur, za posamezni večer 10 eur, za posamezni dogodek 5 eur, predavanje brezplačno. Udeležba na delavnicah je brezplačna, potrebna je vnaprejšnja prijava na [email protected]

 

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *


*