Vsi smo zakoreninjeni v svoja okolja

Ekskluzivni Intervju s filmsko režiserko Sonjo Prosenc

S partnerjem na filmu, kot v osebnem življenju, Mitjem Ličnom, je želela ustvariti film o krvnem maščevanju, saj jo je preganjalo, da ta trenutek, nedaleč od nas tisočdvesto fantov živi skritih po domovih, kjer brez stikov z vrstniki, brez stikov z zunanjim svetom, živijo in odraščajo v moške. Sama je odraščala v zavetju Koroške, ob branju knjig in potovanjih, v potrebi po raziskovanju, kjer se je odločila, da bo krenila na pot kot novinarka, ki jo zanimajo dokumentarci. Med študijem novinarstva jo je začel zanimati tudi igrani film. Gonilo jo je konstantno čudenje. Kakor njen film, izjemni celovečerec Drevo, ki smo si ga lahko te dni ogledali v  Kinodvoru, tudi njena pot ni linearna. V pogovor sem jo ujela pred festivalom v žarečem Egiptu. 

Lublana: Pred gledalci ljubljanskega Kinodvora je film Drevo, ki je vstopil v slovensko kinematografijo ne le kot pripovedno izjemno močan film, tudi izjemno vizualno, poetično strukturiran celovečerec. Lahko rečem, da je res film, ki ti je pisan na kožo?

Sonja Prosenc: Drevo res predstavlja “milje”, v katerem se dobro počutim. Ko sva z Mitjem razvijala scenarij na delavnici, je bilo v filmu veliko več zgodbe. Zdaj je sama zgodba dejansko poenostavljena. Uporabljena je le še kot okvir.

Lublana: Je bila dolga in razgibana pot od začetnega scenarija do končne podobe filma?

Sonja Prosenc: V prvotnem scenariju je vse temeljilo na različnih zapletih in razpletih, preobratih. Videli naj bi tudi drugo družino in sledili sosledju dogodkov do same napovedi maščevanja. Z Mitjem sva vmes ugotovila, da je scenarij zašel v nekaj, kar naju dejansko ne zanima. Zašla sva v film, katerega bistvo je bilo pripovedovanje zgodbe ali pa zabavati igralca z neko zgodbo. Seveda si je bilo težko priznati, da sva zašla, in potem splezati iz tega. Začela sva rezati vse odvečno iz scenarija. Odločila sva se, da bova delala res le to, kar naju zanima – portretiranje določenega stanja. To je bil že od začetka sploh najin vzgib, da sva si želela delat ta film. Želela sva raziskovati stanje ujetosti.

Lublana: Film je res videti dodelan, vsak detajl premišljen, skrbno izbran, tako vizualno kot v glasbi, ritmu, kot v igri. Kako sta ubrala vso to mojstrsko skladnost?

Sonja Prosenc: Potem, ko sva se osredotočila na ujetost, sva želela pripeljat gledalca do tega, da bi začutil to, kar gleda na platnu. Minimalizirala sva zgodbo in skupaj z minimaliziranjem zgodbe dosledno odstanjevala vse odvečno po vseh drugih aspektih filma. Želela sva doseči, da bi bil film totalno osredotočen. Da bi gledalca pripeljal do tega občutenja in posledično do razmisleka, pogovora o videnem, o temi.

Lublana: Če gledamo npr. z vizualne plati, sta se odločila le za določene barve?

Sonja Prosenc: Odločila sva se, da bo v barvah prevladoval spekter bela – siva -modra, samo na določenih točkah rdeča, ki pride zdaj zares do izraza. Vse je bilo dokaj natančno načrtovano.

Lublana: In potem to idejo razvijala s soavtorji?

Sonja Prosenc: Idejo in vizijo sva zasnovala sama, potem pa sva jo dodelala z vsemi soavtorji, npr. s scenografom, kostumografom. Veliko smo se pogovarjali, na kakšen način pripeljat film do končne podobe. Potrudili smo se tudi, da vsi sektorji sodelujejo, drugače bi bile podobe zelo pisane, kakor smo velikokrat navajeni pri filmu.

Lublana: Kako je bilo z glasbo in tonom?

Sonja Prosenc: Glasba je bila narejena, ko je bil film že zmontiran. V scenariju sem že določila mesta, kje naj bi se glasba pojavljala. Za nekatera mesta sem imela referenčne skladbe, ki smo jih na snemanju tudi poslušali, npr. pri snemanju uvoda v film. Kljub temu, da so bila ta mesta določena in da sem določila tudi sam občutek, ki naj bi ga ta glasba dala, vse te močne ritme in ostalo, je Janez Dovč to odlično nadgradil in glasbo popeljal v zame neslutene razsežnosti.

Lublana: Ste potem skupaj gradili to odlično zvočno podobo?

Sonja Prosenc: Dobivali smo se v Janezovem studiu, kjer sem neskončno uživala že med našim delom. Janez je pripravil svoje predloge, ki smo jih preposlušali. Sproti, med pogovorom, je poskušal že kar snemat in dograjevat. Tudi Julij Zornik je zelo zaslužen zato, da atmosfera tako nadgrajuje film. Vsi ti mali zvoki so zelo pomembni in se na nekaterih mestih tako stalijo z glasbo, da se več ne loči, ali je to na primer nek bas, ki ga je dodal obikovalec zvoka, ali je nekaj, kar je dodal Janez. Vse se odlično zliva.

Lublana: Tudi igra je zelo premišljena, skrbno dozirana. Sta tudi pri igralcih stavila na minimalizem?

Sonja Prosenc: Zelo sem imela razčiščeno, kaj hočem in česa nočem. Potrebovala sem veliko časa pred vajami, da sem se pripravila, na kakšen način, kako, igralce pripeljat do tega, kar želim. Šli smo z igralci posebej čez ves scenarij, vse prizore. Veliko smo se pogovarajali, kako vsak posamezno razume katero od stanj, kaj vidi, kaj ga intrigira. Prve vaje so bile veliko bolj ekspresivne. Vložili smo veliko dela, da smo prišli do igre navznoter, ki se mi zdi veliko bolj zahtevna, in ki definira starejša lika. Oba igralca, tako Katarina Stegnar kot Jernej Kogovšek, sta se v tem izkazala kot odlična. Lik najmlajšega člana družine, ki ga je odlično odigral, pa je bolj ustvarjen skozi svoje akcije in tudi svoje stanje dojema kot neko primarno obliko ujetosti, kot fizično ujetost.

Sonja Prosenc

 

Lublana: Je bila katera od scen še večji izziv za igralca kot druga?

Sonja Prosenc: Scena s klofuto, kjer se mama v strahu za otroka, ne more zadržat, je bila na začetku zelo histerična. Eno od pomembnih vodil pri mojih filmih je, da nočem prikazovat histerije. Med snemanjem smo šli vso pot od neke histerije do takšne reducirane scene, kot je zdaj. Zanimivo je bilo tudi za igralca. Poizkusila sta različne variante, da sta na koncu res pristno odigrala.

Lublana: Zdi se mi, da se ves čas filma poraja nekakšen občutek dušenja, ki ustvarja napetost?

Sonja Prosenc: Gre za dušenje, ki ustvarja konstantno napetost. Ko je bilo snemanje že končano, sem v knjigi Andreja Tarkovksega prebrala, da so zanj najbolj zanimivi liki, ki so navzven statični, navznoter pa napoljeni s strastjo. Zdi se mi, da so naši igralci odlično opravili svoje delo, da se zato tako močno začuti to stanje, ki tli.

Lublana: Pa si se sama tudi kdaj znašla v stanju ujetosti?

Sonja Prosenc: Vsi izkušamo ujetost. Mogoče ne ravno fizične, ki je sicer osnovna skupna točka vseh teh zgodb o otrocih, ki so spodbudile nastanek tega filma, in je najbolj primarna oblika ujetosti. Gre pa pri filmu še za bolj kompleksne. Za ujetost v sistem, del katerega mogoče sploh nočeš biti. In še bolj intimna ujetost v svoje lastne občutke. Mislim, da je to nekaj, kar izkusi vsak od nas, nekaj, s čimer se lahko poistovetijo gledalci v različnih kulturah tako v Evropi, v Indiji, na Bližnjem vzhodu, ali kjerkoli že. Film na festivalih odlično funkcionira najbrž prav zato.

Lublana: Tako publika kot kritika odlično sprejemata film na številnih festivalih po svetu, kakšni vse so odzivi?

Sonja Prosenc: Svetovni premieri v Karlovih Varih so sledile odlične kritike. Film od takrat naprej neprestano potuje po različnih državah sveta. Že na začetku poti so iz Tedna kritike, sekcije festivala v Cannesu, po ogledu filma na Slovenski filmski center poslali zelo dobro mnenje o filmu in mu napovedali uspešno festivalsko kariero. In menda se je prvič zgodilo, da je SFC prejel takšno sporočilo iz Cannesa. To je nam, avtorjem filma, dalo zaupanje, da smo mogoče res naredili nekaj dobrega.V Sloveniji pa vemo, da vlada neka splošna averzija do slovenskega filma, razen če je film komedija ali pa če so njegovo primarno občinstvo mladi. Zato smo se na dan premiere v Sloveniji šalili, da se s to prvo slovensko kino projekcijo odpira sezona lova. Žal v Sloveniji slabe kritike niso le kritike, ki se z argumenti negativno opredelijo do filma, velikokrat so tudi žaljivo formulirane. Mislim, da to zadnje še prispeva k averziji, ki jo ima javnost do slovenskega filma. Definitvno ima večje posledice kot le tri minute naslade kakšnega privoščljivega bralca. Kritiki bi se morali zavedati odgovornosti do filmske pokrajine, ki jo soustvarjajo. Na poti na enega od festivalov sem v Inflight magazinu prebrala intervju z nekim spoštovanim in nagrajenim kritikom, ki je med drugim povedal, da se on drži načela, da mora biti kritik pazljiv pri tem, kako piše, ker se lahko tudi moti, in da ima on za svojo glavno nalogo, povezati film z njegovim občinstvom. Včasih pa pri branju slovenskih kritik človek dobi občutek, da si kritik za nalogo vzame ravno nasproten cilj. Odgnati čimveč potencialnih gledalcev. In potem še kritizirajo slab obisk. Zato smo bili kljub vsem nagradam in potrditvam v tujini, sporočilom iz Cannesa in tako dalje, v naši mali Sloveniji pripravljeni na vse. A izšlo se je dobro, dobri odzivi in mislim, da samo ena slaba, pa še ta z neresničnimi dejstvi podkrepljena kritka, ki je zato tudi nismo vzeli resno. In upam, da tudi bralci ne. Od tistih, ki filmu dajo priložnost, in si ga pridejo ogledati, pa doživim zelo podoben odziv kot kjer koli drugje po svetu. Včasih so besede, ki jih povedo zelo velike, res take, da jih sprejmem s ponižnostjo in hvaležnostjo.

Lublana: Kje čutiš ti svoje korenine?

Sonja Prosenc: Sem Korošica, kadar lahko, vikend preživljam v Slovenj Gradcu, pri starših. Večino časa sem v Ljubljani, pa vendar se mi zdi, da imam tam svoje korenine. Mislim, da te oblikuje to, po kateri zemlji hodiš, iz katerega okolja izhajaš. To je tudi eden od razlogov, da ima film naslov Drevo. Vsi smo zakoreninjeni v svoja okolja, in kultura, ki nas obdaja, je zakoreninjena v nas.

Lublana: Na slovensko filmsko sceno si naredila poseben preboj, saj so še moškim kolegom, ki niso prihajali iz AGRFTja radi metali polena pod noge. Zdiš se mi prava zmagovalka, saj si prva mlada ženska s celovečercem, ki se je prebila tako močno na to sceno, pa najbrž vse skupaj ni najbolj enostavno?

Sonja Prosenc: To sicer ni bila moja motivacija. Če dobi kakšna režiserka s tem zalet, je vsekakor vzpodbudno. Vendar gre spet za nekakšno zakoreninjenost. Ženska in nisi iz AGRFTJa – to so vse prej kot zmagovalni atributi! Konkretna posledica je, če prihajaš iz AGRFTja dobiš pet točk več na razpisu. Ženske režiserke po statističnih podatkih dobijo dosti manj sredstev, zato jih je dosti več pri dokumentarnih in kratkometražnih filmih. Ob tem pa se včasih se tudi zgodi, da se moški kolegi obnašajo na pokroviteljski način, te zavračajo, ti hočejo pokazati, kje ti je mesto kot ženski režiserki. Ampak velikokrat najbrž niti ne ravno zavestno. Spet gre najbrž za to zakoreninjenost. Zato moramo govoriti o tem, da bomo sploh lahko naredili korak čez to. Sprenevedanje, da pri nas ta problem ne obstaja, ne služi ničemur.

Lublana: Medtem ko film hodi na festivale, ustvarjata že nov scenarij?

Sonja Prosenc: Film se zgodi v enem dnevu in noči in govori o osemnajstletni punci, ki jo nek čudni dogodek ponoči odpelje iz mesta. S tem se nehote na nek način odmakne iz okolja, ki poveličuje vse tisto, kar se vidi navzven. Mogoče se to mora zgoditi zato, da se lahko se sooči, s čimer se mora soočiti.

Lublana: Je v vsakem filmu nekaj tebe?

Sonja Prosenc: Vsak film izhaja iz nečesa, kar sama doživljam, pa ne mislim, da je to nek identičen avtobiografski dogodek. Gre za občutje, ki lahko izvira iz tisoč različnih zgodb. In se lahko posreduje skozi tisoč različnih zgodb. Po nekem ključu pa pridem naravnost tja, kar me tisti trenutek obseda.

Lublana: Imaš ideale, ki jim poskušaš biti podobna?

Sonja Prosenc: Kar prebereš, vidiš, slišiš in doživiš, se pozna na tem, kar daš iz sebe. Senzibiliteta določenih filmskih avtorjev mi je seveda bolj blizu, moram pa reči, da so tudi takšni, ki mi kot avtorici niso blizu, pa jih kot gledalka obožujem. Rada imam tako Tarkovskega in Malicka kot Hanekeja. Te dni sem v kinu videla film Davida Fincherja. Naslednji dan sem razmišljala o njem, potem pa je nakako izginil. Seveda te eni filmi bolj obogatijo kot drugi. V literaturi obožujem magični realizem, pa Carverjeve kratke zgodbe, romane Henryja Millerja, in tudi non-fiction; poleg največjih mojstrov iz prejšnjega stoletja zadnje čase tudi pred nekaj leti umrlega Christopherja Hitchensa.