Kosovce nazaj!

Smetumetke so prijetna skupnost deklet, ki nas poskušajo učiti, da lahko smeti preuporabimo in – kar je še bolj pomembno – da jih ustvarimo čim manj. Opozarjajo nas, da ne kupujemo nesmiselnih reči in da poskušamo živeti ob menjavah, oživljati skupnosti. Ozaveščajo nas. Ena od njihovih lepih idej je, da lahko npr. nosimo s sabo svoj lonček in pribor za priložnosti, na katerih se uporabljajo predmeti za enkratno uporabo. Zato ima vsaka v svoji torbi svoj lonček. Pa Zaves(t)ne vrečke iz starih zaves za nakup sadja in zelenjave. In še kaj, s čimer se izogibajo nepotrebnega smetenja.

Trenutno za projekt pOSEBNI prijatelji iščejo dve osebi s statusom invalida, ki bi se v partnerski organizaciji Želva zaposlili za določen čas in iz starih igrač ter drugih odvečnih in odpadnih materialov izdelovali osveščevalne igrače s posebnimi potrebami.

4. oktobra : Ambulanta za plišaste igračke “pOSEBNI prijatelji” ; BTC, 2. Zeleno druženje z namenom, partnerji Ekokluba
9. oktobra: prisMODA – oblikovalska okuševalnica v sodelovanju z Boštjanom Napotnik – Napo, Tiskarna Mladinska knjiga, Mesec oblikovanja

Ob tej priložnosti smo naredili za vas pogovor z zanimivimi Smetumetkami. Klepetali smo blizu njihove SmetumetZibke, v Lepi žogi.

 

Lublana: Za začetek bi vas vprašala, kako ste se sploh povezale v Smetumet?

Maja Rijavec: Začelo se je popolnoma organsko. Z druženjem, prijateljstvom. Bile smo skupina prijateljic. Vsem nam je bilo skupno, da smo ustvarjale, delale v polju oblikovanja. Skupaj smo se začele spraševat, kako bi v naše ustvarjanje, oblikovanje, uvedle smeti in kako bi lahko znotraj javnega prostora sprožile debate na to temo. Leta 2007, v katerem smo začele razmišljat o tem, se pri nas na tem področju ni kaj dosti dogajalo in vse skupaj je bil najprej le poskus. Začele smo z delavnicami in razstavo na temo odpadkov in reciklaže. Odziv je bil res dober in to nam je dalo zagon in potrditev, da ima naše ustvarjanje na tem področju smisel. Hkrati je prišlo tudi spoznanje, da je to tema, v kateri nas čaka dolgoročno ogromno raziskovanja, spoznavanja. Spoznale smo tudi, da je to stvar ena na ena, da moramo biti s smetmi, kakor me rade rečemo, da se je treba družit s smetmi, se z njimi ukvarjat, jih raziskovat. Da vidiš, kje so problemi in kje so istočasno priložnosti ter kako se boš obojega lotil.

 

Lublana: Kako dejansko poteka nabor vseh vaših uporabnih smeti?

Maja Modrijan: Zbiramo vsepovsod – material, ki je smet, smeti, ki so material. Tudi na smetiščih – avtoodpadih, kjer smo npr. rezale avtopasove, ki so na naših torbah. Potem smo opremljale knjižnico Hišo svetov v knjižnici Oton Župančič, pa smo zbirale staro pohištvo po kosovcih in po domovih ljudi, ki so se nam javili. Šle smo tudi na smetišče po retro rdeč televizor, kar je bil kar problem, saj odvoz iz Surovine ni bil dovoljen, pa smo ga navsezadnje vseeno odpeljale. Zdaj, ko je v Ljubljani nov sistem s smetmi, takšne stvari prodajajo v Centru ponovne uporabe, kar je super, ampak z ukinitvijo kosovcev se vrže stran velik del pohištva, ki bi ga me in nam podobni gotovo uporabili in pa veliko bizarnih predmetov, v katerih verjetno samo redki vidimo potencial. Ravno zdajle širimo omenjeno knjižnico in je bilo težje priti do materiala za delo. Mimogrede: za opremo knjižnice bi nam prišel prav kakšen globus, lahko tudi poškodovan!

 

Lublana: Imate tudi posebne zbiralne akcije?

Maja Modrijan: Imamo zbirne akcije določenih smeti, tako pri nas v Zibki, kakor tudi v okviru posameznih institucij – v šolah, kulturnih organizacijah, podjetjih, pa seveda v okviru različnih dogodkov, kjer rade namestimo naše slavne “zbirne kufre”. Gre za namensko zbiranje. Trenutno potrebujemo stare slušalke od mobija / mp3 playerja. Iz njih bomo naredili slušne aparate za pliškote. Zbiramo odrabljene in odvečne predmete, stvari za predelavo v naše izdelke, za surovine na delavnicah, ali pa za opremo postorov. S tem omogočamo kroženje. Gremo tudi v podjetja, za katera vemo, da imajo industrijske odpadke, pa se potem z njimi povežemo, da nam zbirajo določene odpadne materiale.

Alenka Kleč Bricelj: Ali pa vzamemo v določenem podjetju odpadni material in jim izdelamo uporabne izdelke, ki jih lahko uporabijo kot poslovna darila. V tem primeru lahko govorimo o direktni, lokalni reciklaži po meri.

 

Lublana: Katera je bila vaša prva velika direktna reciklaža?

Maja Rijavec: Prva med njimi je bila Slovenska turistična organizacija, za katero smo iz njihovih promocijskih zastav izdelali zložljive vrečke, iz plakatov in brošur pa smo naredili serijo Pletenica – pletene mape, ovitke z blokci in svinčnike iz papirja.

Podjetja imajo ponavadi ogromno odpadnega materiala, ko menjajo celostno podobo ali pa samo logotip. Zanimivo je, kakšen orjaški odpadek nastane, ko se podjetja odločijo za to in potem se zgodi, da je vse to, kar je bilo do tega trenutka tako zelo uporabno, naslednji trenutek popolnoma neuporabno za njihovo promocijo, ker ima zastarano grafično podobo. To je kar srhljivo za videt. Kaj vse to pusti za sabo.

 

Lublana: Spreminjate tudi cerade v torbe?

Maja Modrijan: Ja, npr. v Lepi žogi, ki so naši sosedje, imajo na cestni strani ogromno promocijsko cerado in že dvakrat, ko so jo menjali, so jo prinesli k nam, da smo naredili iz nje torbe, ki jih potem dajejo naprej, kot poslovna / promo darila.

 

Lublana: Obdelujete vse same v Zibki?

Maja Modrijan: Vse se bolj ali manj dogaja v naši Zibki, kjer se ukvarjamo potem s sortiranjem, čiščenjem, predelavo, z oblikovanjem, s samo tehnologijo predelave,… Testiramo materiale, odrežemo in krojimo same, da so na izdelkih res izbrani vzorci, da imajo končni produkti naš oblikovalski in rokodelski pečat.

V naši ekipi je tudi Polona, ki šiva in dela vse živo za nas. Če pa dobimo večji projekt, potem damo kaj zašit še drugam. Ko smo ravno pri tem – če ima kdo info o dobri šivilji v Ljubljani, bomo vesele.

 

Lublana: Kako ste dobile prostor, vašo Zibko?

Maja Rijavec: Zibko smo dobile v brezplačni najem od Mestne občine Ljubljane, ker smo društvo v javnem interesu. Zelo smo hvaležne, da prostor imamo.

Maja Modrijan: Vendar glede na naše sedanje stanje in raznoliko delo, je Zibka postala zelo tesna. Nujno rabimo večje skladišče / delavnico, ker s časom imamo vse več materialov, izdelkov, orodja, s katerim delamo,…

 

Lublana: Locirane ste v Šiški, kako ste vpete v to okolje, je idealno za vaše delo?

Maja Rijavec: Okolje, kjer smo, seveda ni idealno. Če bi imele dovolj denarja, da najamemo prostor, bi vsekakor najele prostor v centru, kjer si v središču vsega dogajanja in te ljudje lažje najdejo. Predvsem turisti so navdušeni, ko nas odkrijejo, a jih do nas pride razmeroma malo. Je pa ta prostor po drugi strani zelo privlačen, ker je v sami Šiški, ki jo občutimo kot nekakšno vas. In prisrčno je biti del tega mikrokozmosa. S časom smo spoznale veliko ljudi. Tukaj še vedno delujejo določene obrti, zanimivi lokali, ljudje se družijo. Bolj in bolj smo vpeti v to okolje.

 

Lublana: Vendar je v Šiški zadnja leta več in več dogajanja?

Alenka Kleč Bricelj: Odkar je tukaj Kino Šiška, Kreativna cona Šiška in druge iniciative, se pravi v zadnjih letih, je Šiška res postala zanimiva. Vzpostavila se je nova ustvarjalna mikroklima. Ne moremo pa reči, da smo ravno aktivistke Šiške, ker za to okolje nismo naredile še nič kaj posebnega.

 

 

Lublana: To, da ste v Šiški, pa ima vseeno zelo plemenit pomen?

Maja Rijavec: S tem, ko smo tu, vseeno prinašamo nek nov pristop h kreativnosti in hkrati decentraliziramo mesto. To, kar se dogaja v centru je lepo in je fino. V centru so turisti, ki so tudi za nas pomembni, vsaj glede prodaje izdelkov. Je pa fino za Ljubljano, da živijo tudi drugi deli mesta.

 

Lublana: Delujete tudi na obrobjih mesta Ljubljana, oživljate tudi Glinškovo in Mucherjevo ulico?

Alenka Kleč Bricelj: Na Glinškovi delamo v lepem parku na lokalno pobudo, med Glinškovo in Mucherjevo ulico. Začeli smo z garažnimi razprodajami, z nastopi, kulturnimi dogodki. Ljudje radi pridejo in na ta način vzpostavljamo neko novo sceno, dogajanje na čisto drugem koncu mesta Ljubljana. Na Mestni občini smo prijavili projekt PARKigram, ki se ukvarja z oživljanjem urbanih prostorov. Naredili smo že opletene visoke grede, hiško iz leščevja in plesno ploščad, ki so bili super sprejeti.

Maja Modrijan: Zvočna instalacija je bila žal za nekoga preveč zanimiva in se še ukvarjamo s tem, kako jo predelat, da bo dovolj robustna za vse tipe uporabnikov, tudi take – premočne.

 

Lublana: Kako ste prišle do projekta PARKigram ?

Maja Modrijan: Ideja je padla glede na to, da smo pred dvemi leti v Mariboru, za EPK naredile nekaj podobnega. Tema takratnega projekta “Kultura ni ovira” je bila prilagajanje kulturnih vsebin in fizičnih prostorov ljudem s posebnimi potrebami. Tako smo v parku v Mariboru in na dvorišču doma invalidov, ki je v bližini, naredili več javnih instalacij, zvočno gredo, plesno ploščad, tipni zemljevid, opise parkovnih dreves v vidni in brajevi pisavi itd. Tudi visoke grede, obdane s prepletenimi leskovimi šibami, ki so bile dostopnejše ljudem na vozičkih. Izkazale so se več kot primerne, saj na ta način ne moreta vsaka maček ali pes onesnažit in razkopat grede.

 

Lublana: In grede so namenjene vsem iz okolice?

Alenka Kleč Bricelj: Vsem. Gre za souporabo, sopridelavo. Pobrali smo že krompir. Otroci so navdušeno jedli jagode. Za otroke je zelo zanimiva hiška iz vrbovja, ob kateri so zasajene vrbe. Ko bodo vrbe zrasle, se bodo zlile s hiško, ki bo ustvarila zelen paviljonček. Na ta način smo naredili naravno igralo. Otroci se res radi igrajo tam.

Maja Rijavec: Dragocenost tega projekta je, da soseska zaživi, da sodeluje in soustvarja. Gre za veliko prostovoljnega dela. Srčika tega projekta je prav Alenka, ki se je dve leti prostovoljno ukvarjala s tem projektom, s to sosesko, v kateri živi.

 

Lublana: In kakšna je zgodovina ParkIgram?

Alenka Kleč Bricelj: V bistvu sem prepričala četrtno skupnost, da bi naredili najprej prostovoljno garažno razprodajo. Prišli so veselo nasproti, ker se je vsakemu zdelo zabavno in nujno, da oživimo ta prostor. Vse smo naredili gverilsko, naredili plakate, jih raznesli naokoli,… Vsak je dobil eno nalogo. Eden je pekel palačinke, drugi je postavil športni poligon, tretji so prinesli stole od gasilcev. Ljudje so prišli, prodajali stvari, se družili. Lepo je bilo videt, kako skupnost sodeluje, kako se ljudje družijo, se pogovarjajo in ustvarjajo lep in koristen dogodek. Seveda pa lahko take projekte lažje začneš v lastnem okolju, kjer poznaš ljudi, kjer veš za določene strukture.

 

Lublana: Kar nekaj je podobnih organizacij v Ljubljani, ki se ukvarjajo z oživitvijo javnega prostora v Ljubljani, npr. naj omenim le Prostorož, Bunker, se povezujete?

Maja Rijavec: Mi smo vedno za povezovanje, kadar je smiselno in kadar nam to dopuščata čas in / ali finance. Tudi z naštetimi smo v preteklosti že sodelovale. Je pa v zadnjih letih vse več nevladnih organizacij, denarja na tem področju pa vse manj in potem se včasih čuti, da je nastala nekakšna tekmovalnost.

Maja Modrijan: Zato smo vesele tudi vabila Prostorožk, da to soboto pridemo na njihovo praznovanje 10. leta delovanja in se na kratko predstavimo. Povezovanja in sodelovanja se nam zdijo dragocena in verjamemo, da moramo podobno misleči držat skupaj.

 

Lublana: Pa se lahko preživite s Smetumet?

Maja Rijavec: Živimo v redu v skladu z našimi potrebami, ker kakor smo me oblikovale Smetumet, je Smetumet oblikoval nas. Naše, npr. moje potrebe so se zmanjšale. Ne kupujem praktično nič, kar ni nujno. Moj fokus se je spremenil. Ne kupujem oblačil, ki jih ne rabim. Kar naenkrat imaš manj potreb po kupovanju in vse več deliš, izmenjuješ. Narediš sam. Naša filozofija je postala ne le manifest na papirju, ampak dejansko to, kar živimo.

Alenka Kleč Bricelj: Hkrati pa še vedno ne živimo izven sistema. Smo obute. Vse imamo položnice za elektriko. In nekatere tudi otroke, ki imajo šolo in velike oči.

 

Lublana: Vaši izdelki imajo posebno sporočilno vrednost?

Maja Modrijan: Vemo, da s predelanimi torbami ali blokci ne bomo rešile sveta. Da bo še vedno veliko odpadkov končalo na deponijah, v morju in drugje v naravi. Vendar poskušamo ljudi ozaveščat, česa vse preveč proizvedemo, uporabimo, odvržemo. Rade tudi opozorimo na to, od kod stvari prihajajo, kaj vse smo vkomponirale v določen izdelek, kaj vse ljudje mečemo stran, pa ima še potencial za uporabo. Naši projekti in naši izdelki so stvar komunikacije in ozaveščanja. Pri vsakem izdelku je tudi kartonček, kjer vse to pojasnjujemo. Denar od prodaje teh izdelkov gre v fond, ki društvu olajšuje osnovno funkcioniranje in projekte, ki nimajo finančnega kritja iz nobenega razpisa.

 

Lublana: Ste pa tudi uspešne na mednarodnih razpisih?

Alenka Kleč Bricelj: pOSEBNI prijatelji je super kompleksen projekt, za katerega smo denar dobile na razpisu Norveški finančni mehanizem. Bazira na področju dostopnosti in vključenosti ljudi s posebimi potrebami na eni strani in osveščanjem o presežni potrošnji, predvsem igrač, na drugi strani. Ravno smo zaključili z akcijo zbiranja plišastih igrač, ki jih bomo predelali v npr. zajčka, ki nima ene noge, pa ima berglo, punčko, ki ima belo palico in psa vodnika, opico s slušnim aparatom itd. Projekt ima več partnerjev. Igrače bodo predelovali v invalidskem podjetju Želva, imamo delavnice z društvom Humanitas s področja globalnega vpliva na okolje, Rehabilitacijski inštitut Soča skrbi za strokovne tekste, ki bodo dodani tem igračam, Zoopi skrbi za zbiranje igrač, Univerza v Lillehamerju pa vse skupaj obravnava študijsko na našem primeru. Imeli bomo tudi razstave in delavnice po šolah in vrtcih na to temo. Pred kratkim pa smo imeli na Muzejski ploščadi Ambulanto za plišaste igračke, ki jo bomo ponovili za splošno javnost v soboto, 9. oktobra v BTC-ju.

 

Lublana: Kaj bi spremenile v Ljubljani?

Maja Rijavec: Vsi moramo biti aktivni, ne samo mestna občina Ljubljana in to bo naredilo mesto, da bomo v njem zaživeli.

Alenka Kleč Bricelj: Da bi lokalne skupnosti odločale o tem, kam bo šel naš denar in kaj se bo zgodilo z našim okoljem ter kdo bo izvajalec projektov.

Maja Modrijan: Kosovce nazaj!