Proti toku

Nedavno je bil na siol.net objavljen članek “S trebuhom za kruhom: na Norveško po 4500 evrov mesečne plače,” ki me je zmotil. Saj z napisanim načeloma ni nič narobe, težava je v nenapisanem – prav zato, ker manjka, ker ni druge plati zgodbe. Norveška mi je všeč, a ker sem doživel priseljenstvo na Norveškem na lastni koži in vsaj delno poznam tudi to drugo plat, se mi zdi prav, da jo orišem — čeprav gre seveda izključno za mojo osebno izkušnjo, ki je ne gre posploševati. Da bi se tisti, ki razmišljajo, da bi se odpravili s trebuhom za kruhom, ali zaradi katerega koli drugega razloga, na Norveško ali drugam v tujino, zase znali bolje odločiti in bi bili vsaj bolje pripravljeni na potencialno srečanje s težavami.

 

Eksodus

Miha Mazzini v svojem odličnem zapisu z naslovom Razpoka v raju med drugim nazorno prikaže trend emigracij iz Slovenije, kot ga kažejo podatki statističnega urada RS: toliko ljudi, kot se jih je iz Slovenije izselilo v letu 2012, se jih ni izselilo nikoli od osamosvojitve naprej. In ni videti, da bi se stvari imele namen spremeniti.

Zato se počitim kot losos, ko sedim v Oslu, kjer smo preživeli skoraj dve leti, in razmišljam o naši odločitvi, da se vrnemo v Ljubljano. Proti toku. Dejstvo je, da tisti, ki v skandinavskih deželah ne živijo, o njih sanjarijo kot o utopiji. Takšne ideje se hranijo z informacijami kot je ta, da ima Norveška fond, pridobljen s prodajo nafte, v katerem je že več kot milijon norveških kron na Norvežana – to je denar, ki je privarčevan za prihajajoče rodove, in s katerim bodo ti vzdrževali socialno državo še dolgo po tem, ko bodo zaloge nafte izpuhtele v CO2 nebesa. Ali pa, da  da je Norveška ena od držav na vrhu lestvice sreče, merjene z GDP na prebivalca, pričakovano življenjsko dobo, obstojem človeka, na katerega lahko računajo (prijatelj, sorodnik), radodarnostjo, občutkom odsotnosti korupcije in občutkom svobode o odločanju o življenjskih odločitvah (volitve, poroka).  Ali pa da je Norveška pri vrhu držav z najnižjo stopnjo občutka korupcije v državi. Ali da je finski šolski sistem eden najboljših na svetu (Norveški je na lestvici PISA za leto 2013 za slovenskim).

A Skandinavske dežele niso utopija, menim. Zdi se tudi, da moje mnenje ni osamljeno, še več, presenetljivo podobno je mnenju mnogih priseljencev, ki so nekaj časa živeli na Norveškem. Govorim o svojih tukajšnjih znancih in prijateljih, mnenje vseh nas pa povzame Bekim Sejranović, bosanski, hrvaški in norveški pisec, ki je živel tudi v Oslu in je o svoji izkušnji govoril v intervjuju. Kljub napisanemu pa poznam več priseljenih posameznikov/parov/družin, tudi Slovenskih, ki jim je življenje na Norveškem všeč, ki so se tukaj našli in ki ne razmišljajo o vrnitvi v domovino (pomaga, če je v družini en sam priseljenec).

Da ne bi deloval užaljeno, naj najprej začnem s tistim, kar mi je bilo na Norveškem všeč.

 

Oslo

Pogled na Oslo fjord

 

Lepa Norveška

  • Država je urejena. Politiki si na televiziji ne pulijo las. Med njimi je manj kradljivcev. Drugo svetovno vojno so že predelali. Za zdravstvo je dovolj denarja. Prav tako za šolstvo, za znanost, za razvoj. Politiki imajo vizijo za razvoj države v prihodnosti – in tudi ko se vlada zamenja, nova vlada ne poizkuša vsega zastaviti na novo.
  • Plače so dobre. Če imaš službo, seveda – ki pa je ni vedno lahko dobiti, še posebej, če si tujec, pa tudi glede na profil zaposlitve, ki jo iščeš. Plačilne nediscipline ni. Ljudje si praviloma lahko privoščijo počitnice doma ali v tujini brez večjih težav – konec koncev je ves svet v očeh ene najdražjih dežel na svetu poceni. S pokojnino je mogoče normalno živeti.
  • Za delavce je poskrbljeno. Delavci imajo svoje pravice, ki so svete in jih vsi spoštujejo. Tudi v preprostih poklicih so ljudje plačani relativno dobro. Razlike med njihovim plačilom in visoko usposobljenim delavcem so majhne, šele z vodilnim kadrom in v zasebih podjetjih se začnejo razlike večati. Človeško delo je visoko cenjeno, kar pripelje tudi do izkrivljenosti – popravilo majhne vdrtine na odbijaču avtomobila je tako drago, da je ceneje zamenjati celoten odbijač.
  • Ljudje so obsedeni s športom. Tek na smučeh je organska potreba. Teči na smučah ali brez njih pri -20C ni nič posebnega. Veliko ljudi ima lycro za drugo kožo in tako oblečeni hodijo tudi v službo. Otroci v šolah imajo vsak teden dan, ko gredo na izlet in si zunaj na ognju spečejo hrenavke. Ne glede na vreme – kakršnokoli vreme!
  • Narava je čudovita. Kot povsod. Le, da je je tukaj malo več. Vodo v jezerih nedaleč od Osla je tako čista, da jo lahko piješ, ne da bi jo prekuhal in ješ postrvi, ki si jih sam ujel v istem jezeru. In Fjordi – čudoviti.

 

Slovita prižnica (Preikestolen) -- 604m nad morsko gladino fjorda

Slovita prižnica (Preikestolen) — 604m nad morsko gladino fjorda

 

Torišče

Norveška je dežela, ki ti je lahko všeč, ali pa ne. Tri stvari bodo ključno vplivale na to, kakšno čustveno vez vzpostaviš z Norveško:

  • Potreba po socialnem življenju: mediteranske duše, ki jim je prijateljevanje, kramljanje, druženje, prehranjevanje itd. s prijatelji in sorodniki blizu, lahko na Norveškem naletijo na nepremostljivo oviro. Norvežani se tega ne gredo v taki meri.
  • Služba: čeprav se morda zdi, da je na Norveškem službo lahko dobiti, zna to biti zelo težko, še posebej poklicih humanistične narave. Brez službe je življenje tukaj zelo trdo.
  • Tujec: takoj ko se izseliš iz domovine, postaneš tujec. Redki so kraji na tem svetu, recimo velika mesta ob obalah ZDA, kjer je toliko tujcev, da tega ne občutiš tako močno. V Evropi je temu še najbližje London, vendar se v Evropi izven domovine, kot preseljenec, počutiš mnogo bolj tujca. To dejstvo moraš vzeti v zakup. Če je v tebi kaj domoljubja, bo to trpelo.

 

2013-02-16-isow-bjudefej-060

Galerija Astrup Fearnley v Oslu

 

Prostovoljni čefur

Ljudje se selijo iz domovine iz različnih razlogov. Ker imajo doma vojno, ker je doma ekonomsko ali socialno stanje obupno, ker doma nimajo službe in prilike, da bi se razvili, iz radovednosti, zaradi ljubezni. Kljub krizi ima življenje v Ljubljani veliko dobrih plati in nič presenetljivega se mi ne zdi, da Ljubljano velja za idealen pomladanski turistični pobeg in jo Lonely Planet postavlja na drugo mesto najboljših turističnih destinacij v Evropi za leto 2014. Kot Ljubljančan sem tudi sam dobro vedel, da je življenje v Ljubljani krasno. Zakaj bi jo kdo sploh hotel zapustiti?

Kdor se spopade s statusom priseljenca v Oslu, mora pogoltniti nekaj velikih zalogajev. Veliko znancev je svarilo pred dolgo in mrzlo zimo. Oboje zna biti res, vendar pa je oboje lahko tudi prijetno. Človek se usede na metro ali pa tekaške smuči obuje kar pred domom in se odpravi v gozd, ki meji na mesto, in teče dokler ne omaga. To je mogoče ob osvetljenih tekaških poteh početi tudi ponoči — idealen antidepresiv za zimsko temo.

Najhujši udarec pride od tam, od kjer ga ne bi pričakoval. Čeprav veljajo Norvežani za manj priljudne od npr. Švedov, človek pade v nekaj, kar je blizu kastnemu sistemu, ki ga ne bi pričakoval od prislovično socialno naravnanih Skandinavcev.

  1. Vzhodni dela Osla pripada čefurjem (in tukaj štejem sebe za enega njih) vseh barv, verskih prepričanj in narodnosti, zahodni pa Norvežanom. Nevidno mejo držijo, med drugim, cene stanovanj. Stvari gredo tako daleč, da Norvežani ne sprejmejo niti Norvežanov s severa Norveške v svoj stanovanjski kompleks, ker bi preveč priseljencev lahko znižalo ceno stanovanjem. In pri tem sploh ne govorim o najbogatejših Norvežanih, ki živijo v svojih supermodernih steklenih hišah na otokih Oslo fjorda in se s čolni vozijo do svojih električnih avtomobilov. Govorim o povprečnih Norvežanih, starših sošolcev tvojih otrok.
  2. Največja priseljenska skupina je pakistanske narodnosti. Norvežani se pritožujejo, da se ne želijo integrirati, da sami sebe getoizirajo. Najbrž je to do neke mere res, predvsem kot reakcija na okolico in kot naravni obrambni mehanizem, ko človek zapusti svoje domače okolje. Tudi dobrih 50-100 Slovencev, kolikor nas živi po Oslu in okolici, se nas je rado ob prilikah dobivalo in smo za dan kulture brali slovensko poezijo. Bolj presenetljivo je, da Norvežani  živijo v prostovoljnih enklavah obdanih z lastnimi ksenofobičnimi mislimi. Eden najbolj razburljivih predelov na Zemlji je področje med San Franciscom in Palo Altom v Kaliforniji. 50% ljudi v San Franciscu nima Ameriškega državljanstva, ima pa to področje največjo koncentracijo ljudi z najvišjo izobrazbo na svetu. V tako odprti in meritokratski družbi so tujci še kako dobrodošli in prav oni jo delajo to, kar je – zibelka najbolj naprednih tehnoloških izumov. Pravo nasprotje nacionalistilčni mentaliteti relativno majhne evropske države.
  3. Po pol leta je srbski ambasador smejoč se vprašal mojo ženo, koliko ima prijateljev, pri katerih se lahko oglasi na kavi, saj je vedel odgovor v naprej – nič. Po letu in pol stanje ni bilo dosti drugačno. Drža Norvežanov do tujcev je “avtistična”. Morda je delno za nezanimanje kriva tudi njihova introvertiranost. Nimajo veliko interesa, da bi komunicirali s tujci in ni pomembno zakaj si tukaj, kdo si, kaj delaš in kaj znaš. Ustvariti si socialne kroge v Oslu je komplicirano, ker obstaja veliko plasti, ki se med seboj ne mešajo dobro. Pravijo, da se to spremeni, kot te enkrat bolje spoznajo, in, resnici na ljubo, smo tudi mi na koncu prijateljevali z nekaj zelo prijetnimi Norvežani. Pravijo tudi, da je v majhnih mestih/na deželi bolje. Naši prijatelji so pravilu vsi tujci, še največ jih imamo iz bratskih republik Jugoslavije – krasni ljudje, a vsi živimo isto priseljensko zgodbo.
  4. Obstaja velika razlika med Norvežani, ki so kdajkoli živeli v tujini in tistimi, ki niso nikoli. Prvi se obnašajo veliko bolj odprto in med njimi človek najde veliko zanimivih in prijaznih ljudi. Prijatelji Islandci rahlo pesimistično povedo: po 15-letih bivanja v Oslu (oba sta zdravnika), imajo za prijatelje v glavnem tujce ali mešane pare, od katerih je eden tujec. Le malo imajo norveških priajteljev — a po pravilu so vsi dolgo časa živeli v tujini.
  5. Da so priseljenci in drugačni, čutijo tudi otroci v šoli. Velikokrat so izolirani od krogov »čistokrvnih« Norvežanov. Včasih je poslušati otroka pripovedovati o tem veliko težje, kot občutiti priseljenstvo na lastni koži.

Če k vsemu prišteje še dejstvo, da ob selitvi za seboj pustiš družino in prijatelje, vso socialno sfero, potem lahko zaključim, da biti prostovoljni čefur v Oslu ni lahko. Življenje v Ljubljani je dragoceno tudi zaradi stvari, ki se lahko zdijo samoumevne, a niso, kot so sobotno pohajkovanje po tržnici, dobra hrana, pomladansko druženje s prijatelji ob Ljubljanici in številni kulturni festivali, v katerih človek lahko uživa, ker so enostavno tam zunaj, dostopni vsem.

 

2013-05-20 buvasskoia 1087

 

Druge posebnosti Norveške

  • Če inženir, arhitekt, kapitan, računalničar ali zdravnik (odvisno od predznanja in zahtevane stopnje znanja jezika) relativno lahko najdejo službo, je najti službo v drugih poklicih s področij kulture, humanistike, šolstva relativno težko. Kulturni krogi so tako majhni in hermetično zaprti, da se je vanje skoraj nemogoče prebiti. Celo za Norvežane, ki so nekaj časa živeli zunaj Norveške.
  • Živeljenje je zelo drago. Dobra plat Norveške je, da imajo nizko stopnjo nezaposlenosti – družina ali par, kjer imata oba službo, lahko normalno živi. Toda preživeti družino z eno plačo je hudo težko in zahteva najmanj zelo veliko odrekanja.
  • Hrana je enolična in draga. Boljšo hrano pa si lahko človek privošči samo v izjemoma. Na primer, obedovanje zunaj je med Norvežani neobičajno početje. Ker tako ščitijo lastne proizvode, je ceneje norveško svinjino poslati v Španijo, kjer jo predelajo v pršut, in nato uvoziti nazaj, kot kupiti v celoti špansko pridelan pršut – zaradi take logike je hrana draga. Da o ekološkosti takega početja ne razpravljam.
  • Cene najema ali nakupa stanovanj so nepredstavljivo visoke in zaradi priseljevanje kar naprej obsedeno rastejo. Mnogo ljudi, ki ima namen ostati dlje časa, se raje zadolži in in si kupi dom, saj je praviloma ceneje plačevati mesečni obrok kredita kot najema stanovanja. Dobro pri tem je, da obstajajo mehanizmi, ki pomagajo mladim lažje priti do nakupa lastnega stanovanja. A če prideš v Oslo kot tujec, moraš sprejeti kompromise glede lege stanovanja. Včasih to pomeni veliko časa preživeti na poti v/iz službe/šole.
  • Avto je luksuz. Veliko mladih ljudi nima avtomobila. Kar ni nujno slabo, še posebej, ker za življenje v mestu avta praktično ne potrebuješ. A če ga iz kakršnega koli razloga želiš ali moraš imeti, potem je treba vedeti, da je cena skoraj dvojna v primerjavi z drugimi evropskimi državami.
  • Obsedeni so s pravili. Pravila nadomeščajo normalno komunikacijo med ljudmi, neverbalno komunikacijo in branje med vrsticami. In s tem postane živeljenje komplicirano za vse udeležene. Včasih tudi absurdno komplicirano. Kdor želi dobiti vtis o tem, kako sistem deluje, naj si pogleda film Lov, ki je sicer danski film, a zadane žebljico na glavico. Na ta način se šola preveč vmešava v družinsko življenje in starši preveč v šolo. In tako tudi v drugih sferah življenja. Še posebej, če si tujec, saj tujcem manj zaupajo.
  • Ljudje so načeloma v odnosih zadržani in primanjkuje jim zaupanja v druge. Prostodušno kramljanja je prej izjema kot pravilo. Tudi kadar se pogovor razvije, ostane nekako na varni razdalji. Če nekoga povabiš na večerjo, ne pričakuj, da bo imela zgodba nadaljevanje.
  • Družine so veliko bolj atomizirane, v primerjavi s Slovenskimi, kot je dejala naša slovenska prijateljica, ki si je tukaj ustvarila družino. Vsak se briga zase, skrb za druge se včasih kar enači z vtikovanjem v druge. Ne zdi se mi presenetljivo, da je pogostost ločitev na Norveškem skoraj dvokratna v primerjavi s Slovenijo.
  • Pogled norvežanov na pitje alkohola je zelo razcepljen. Po eni strani lahko alkoholne pijače kupiš le v specializiranih trgovinah ob precej omejenih urah, po drugi pa ob vikendih v redko koterem mestu vidiš na ulicah toliko pijanih ljudi, kot npr. v Oslu. Maturantje imajo pred maturo od 20. aprila do 17.maja tako imenovan »russefeiring«. Gre za ekscesno in za starše zelo drago veseljačenje, ki ga skoraj praviloma vsako leto spremljajo smrti mladostnikov in posilstva. Dijaki običajno kupijo kar svoj avtobus, v katerem potem rajajo po mestu. Največja bizarnost pa je, da se veseljačenje konča en teden pred maturantskim izpitom. Drug neobičajen primer pa je, da namesto, da bi starši in šola svoje otroke učili odgovornega obnašanja, vključno s pitjem alkohola, skupaj raje organizirajo starševske patrulje, ki med vikendi krožijo po mestu in policijo obveščajo o ekscesnem in nevarnem vedenju na cesti.
  • Norveška je bogata država. Toda zdi se mi, da je tudi tipičen primer, kako denar ljudi lahko pokvari. Norvežani so bili do sredine prejšnjega stoletja eden najrevnejših narodov v Evropi, menda naj bi se vsaj pol naroda izselilo po svetu v iskanju boljšega jutri. Z odkritjem nafte in pametnimi političnimi ukrepi je družba vzcvetela in narod sedaj dobro živi. Trudijo se, da bi bogastvo prenesli na naslednje rodove in v tem zelo cenim njihove napore. A ne morem si pomagati, da si ne bi mislil, da so sedaj na pomembnem razpotju, saj se mi zdi, da se je v vse sloje družbe, predvsem pa med mlade, vcepila logika udobja in preobilja. Morda je to univerzalna bolezen zahodnega sveta, za katero boleha tudi Slovenija. A na Norveškem so razmere še bolj izrazite. Materialne dobrine so vsem dostopne, potovanja v eksotične dežele so nekaj povsem samoumevnega. Po drugi strani pa je trdo delo manj pomebno, včasih celo zasmehovano kot slabost, med tem ko se izgovarjajo na pripadajoče pravice, ki jih imajo kot zaposleni. Moja šefica, ki je po rodu Norvežanka, je recimo rekla, da v svojo skupino ne bo zaposlila nobenega Norvežana več, ker enostavno premalo trdo delajo. Prav tako velike odločitve včasih sprejemajo površno, brez občutka odgovornosti. Vsaj v znanstvenem svetu, v katerem sem delal sam, je bilo videti, da delajo nepremišljene napake, ki so povsem nerazumne in s katerimi izgubijo ogromne količine resursov, ko bi po drugi strani lahko bili »Silicijeva dolina« za praktično kar koli bi želeli. Takšno neskladje med ležernostjo in nezasluženim udobjem je formula za neuspeh. Takšna družba ni vzdržna.

 

Ljubljanski zmaj

Ljubljanski zmaj

 

Ali smo Slovenci do svojih priseljencev dovolj prijazni?

Istočasno pa se sprašujem, kako mora biti priseljencem, ki živijo v Ljubljani, v Sloveniji? Ali oni sami doživljajo isto? Dovolj zgodb sem slišal, da se zelo bojim, da Slovenci do svojih priseljenev nismo nič bolj prizanesljivi. Recimo, tukaj je en dokaz. Edino kar nas morda rešuje je, da smo po naravi bolj odprti, saj konec koncev po naših žilah vseeno pluje mediteranska kri.

Besedilo in fotografije D.Osredkar

 

Za več slik o Oslu, glej Code:Oslo

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *


*