Odmev rjovenja Mladih levov

Pred dobrim tednom dni se je slišalo predirno petje Irene Preda ter se globoko in  visoko razlegalo po vsej okolici Stare elektrarne. Medtem je nebo okoli mogočnega dimnika prežalo na strele in kar zlivalo se je nad mesto. Mladi levi take deževne otvoritve še niso doživeli v vseh svojih letih obstoja. To poletje jim je malo zagodlo pri organizaciji, vendar se je na koncu vse srečno izteklo.  Ob sveže spečenem kruhu je otvoritev  stekla z vsemi favoriti Stare Elektrarne, kot namazano pa se je vreme preko festivala začelo vedriti. Vsekakor je v mesto zaneslo cel kup novih in zanimiv predstav, angažiranih zgodb. Med  najlepšimi, ki so začasno spremenile mesto v še boljše in še lepše mesto na svetu, je bila komaj opazna, a zelo pronicljiva in pomenljiva transformacija mesta, ki jo je oblikoval danski kolektiv hello!earth, saj smo uzrli besede, stavke, dejstva, stvari,  ki jih prej nikoli nismo ozrli. Na istih, starih, vsakdanjih poteh so se nam zgodile nove in nenavadne stvari. Projekt Re-street je predvsem prebivalcem okoli Tabora zaznamoval zadnje dni avgusta v čisto drugačni luči. Začeli smo se ozirati malo bolj navgor in bili veselo presenečeni. Dodatno lepo presenečenje nas je čakalo v središču Ljubljane, ko smo se znašli na Prešernovem trgu in se nam je lahko zgodilo, da smo bili opazovani in zabeleženi, morda celo opisani na enem, če ne celo na štirih monitorjih, v živi instalaciji Mariana Pensottija: SOMETIMES I THINK, I CAN SEE YOU (Argentina, Slovenia), kjer so vabljeni pisatelji Gabriela Babnik, Noah Charney, Dijana Matković in Goran Vojnović beležili in ustvarjali in situ edinstvene zgodbe o mimoidočih. Na Prešernovem trgu sem ujela eno od oblikovalk programa letošnjega festivala Mojco Jug ter z njo na kratko poklepetala o zadnjih levjih rjovenjih.

Lublana: Odmeven festival, kjer smo bili ponavadi navajeni, da smo se cmarili in potili v zadnjih avgustovskih dneh, je letos malce drugače obarvalo muhasto vreme?

Mojca Jug: Kljub  slabemu vremenu smo vse projekte uspeli speljati in bomo na koncu lahko rekli, da smo dobro speljali festival. Zaključek festivala bo z odlično predstavo Katarine Stegnar Dvojna Igra v Gledališču Glej.  Zelo zanimiva bo tudi Lola Aries My life after, kjer igrajo mlajši igralci zgodbe svojih staršev, ki so živeli v času peronistov.  Tedaj so bili njihovi starši tako mladi, kot so igralci sedaj. Igralci oblečejo dejanske obleke staršev in vstopijo v življenjske zgodbe svojih mam in očetov.

Lublana: Kaj pa Mladi levi pripravljate za naslednje leto?

Mojca Jug: Idej nam nikoli ne zmanjka. Že pri sestavljanju festivala za letos smo imeli nabranih toliko predstav, da bi lahko rekli, da imamo že program za drugo leto, v kolikor pa ga bomo lahko uresničili, pa je seveda odvisno od financ.

Lublana: Mladi levi v Ljubljano prinesejo vsako leto čisto posebno vzdušje, so pa tudi dobra napoved za novo sezono?

Mojca Jug: Ponavadi zaključujemo festival, če imamo srečo, v zadnjih sončnih žarkih. Vsi prihajajo z dopustov, prenovljeni in dobre volje, veseli in sproščeni, tako da jih ulovimo ravno v pravem trenutku, ko se želijo še še vsi zagoreli malo podružit. Zaključujemo festival, hkrati pa otvorimo novo sezono. Že 5. septembra se bo zgodila prva predstava, tako da organizaciska ekipa Bunkerja ravno ne bo imela vmes časa za počitek in predah.

Lublana: Vendar je za vso ekipo Bunkerja festival tudi dober zagon za vse leto?

Mojca Jug: Na našem festivalu se odraža tudi naša dobra ekipa, širša in ožja. Festival delamo res radi in verjamemo v to, kar delamo in smo zelo pozitivni, veseli. Kar se tiče Bunkerja, je to krona našega dela, ki se realizira v desetih dneh. Festival je zelo uspešen, imamo polne dvorane, saj so vstopnice zastonj, ker se nam zdi, da imamo raje polno dvorano, kot pa polno blagajno. Čeprav prosimo in spodbujamo publiko za prostovoljne prispevke, ki nam bodo omogočili tudi drugo leto, da bomo lahko realizirali festival in ponudili predstave brez vstopnine.

 

Fotografije: Nada Žgank