Zaljubljena v življenje

Z Nano Milčinski sva se spoznali v okolju, ki nama je obema blizu, v gledališču, pri ustvarjanju predstave. Tedaj me je očarala s svojimi vranje črnimi lasmi, z žametnim glasom. Vendar njenega glasu leta ni bilo moč slišati na odru, saj je vedno prihajal le iz dvorane. Nana je ustvarjala predstave kot dramaturginja in kot režiserka. Zadnja leta pa odrske deske dodobra slišijo njej poln glas, prav tako kot navdušeno občinstvo. Nana zdaj stoji pred nami kot izjemna pevka, ki tenkočutno in strastno podaja šansone izpod peresa svojega dedka, velikega Ježka. To leto je Ježkovo leto in Nana v spomin svojemu velikemu dedku pripravlja poseben projekt, 100 Svečk za Ježka, skupaj z Janezom Hočevarjem – Rifletom in Jušem Milčinskim. Dotaknili sva se njenega ustvarjanja, pa zgodb o družini, o dedku, o babici in o Ljubljani, saj je Nana čistokrvna in prava Ljubljančanka.

 

Lublana: Kako se počutiš po koncertu, je podobno temu, kot po predstavi?

Nana: Za nastop na koncertu ali v predstavi potrebujem poseben notranji mir, energijo in zbranost. Zanimivo je, da pred nastopom v gledališču ali pred koncertom čutim drugačen nemir, vsakega pa se s kilometrino počasi učim obvladovati. Če režiram predstavo je spet potrebna drugačna naravnanost, obrat navzven, motiviranje vseh vpletenih. Takrat sem gonilo celote. Zelo težko je združevati oboje… V vsakem primeru pa po vsakem koncertu, predstavi, premieri, potrebujem kar nekaj časa, da ustavim notranje “mašine” in se vrnem vsakdanjost.

 

Nana Milčinski - Lublana (fotograf Tone Stojko)

Nana Milčinski – Lublana (fotograf Tone Stojko)

Lublana: Dolga leta smo te poznali kot režiserko, dramaturginjo, snovalko genijalnih idej, ki so vrele izza režijskih hrbtov… V gledališču si začela kot koreografinja, si kar en totalen multitalent? In najbrž moraž biti zelo pogumna?

Nana: Ne vem, če sem multitalent, lahko pa rečem, da se stvarem, ki me zanimajo, posvečam tako, da vedno dam vse od sebe. Peti sem začela pri Leli Radovan, potem sva delali z Ireno Yebuah Tiran, zdaj pa je moja učiteljica Katja Konvalinka. Petje je trening. Ker sem rano mladost preplesala, mi za glasbeno izobrazbo ni ostalo časa, oziroma je morala počakati do zdaj. Mislim, da pogum potrebuješ vsakič, ko nekaj predstaviš javnosti. In ja, zase mislim, da sem pogumna in da sem potrebovala veliko dela in poguma, da sem kjer sem. Konec koncev sem pri petintridesetih začela iz nič v svetu glasbe.

 

Lublana: Kaj pa tvoje pesmi, prepletene z dedkom, kako in kje so nastale, ste imeli kakšne posebne rituale? Kako si vplivala na njihov zven?

Nana: Od otroštva sem si želela interpretirati njegove šansone, potem pa sem se odločila za ljubezensko poezijo, ki sem jo lahko začutila za svojo. Vse ostalo je samo izraz.

 

Lublana: Kaj vse pomeni odpeti ves koncert?

Nana: Odpeti koncert je pet odstotkov. To je to, kar vidite in slišite. Ura in pol. Vse ostalo pa je organizacija, tehnika, vaje… Verjetno je tako v vsakem poklicu. Trenutno imam po en koncert na mesec. To malo pomeni, da je vsakič znova občutek premiere in vsakič se mi zdi, kot da moram znova vzpostavljati kondicijsko pripravljenost.

 

Lublana:  Kako se je spremenil tvoj vsakdanji dan, ko si krenila na glasbeno pot?

Nana: Ne preveč. Še vedno delam vse, kar sem delala prej.

 

Lublana: Kako veliko časa še preživiš v gledališču, na televiziji? Kaj čutiš do gledaliških sedežev, desk, zaves, studijev in mikrofonov?

Nana: V gledališču zadnje leto nisem delala. To je od leta 1996 druga moja “pavza” in tako kot prva, se zdi dolga desetletje. Zdaj delam na dveh projektih, enem glasbenem, s Petrom Kusom in nastopila bom v predstavi 100 Svečk za Ježka, z Janezom Hočevarjem – Rifletom in Jušem Milčinskim. Režiral bo moj oče, Matija Milčinski. Na televiziji sem skoraj vsak dan. Režiram sinhronizacije risank. Tam kjer so mešalne mize, mikrofoni, luči… Tam se počutim kot doma.

 

Lublana: Kako je biti del take znane ljubljanske družine, kjer vas vsi poznajo, kjer so predniki taki pomembni, zaznamovani z zgodbami, gledališkimi in televizijskimi šminkami, z jezikom – si vse življenje nekako zaznamovan?

Nana: Težko primerjam, ker ne vem, kako je, če ni tako. Ampak to je nekaj zunanjega, kar se dogaja na zunaj. Znotraj je vse običajno, kot da tega ni. To je pač naše delo. Sicer smo običajna družina. Ne spomnim se, da bi doma imela kakšno veselje nastopati, igrati ali pisati. Raje sem brala, tekla, igrala košarko ali pa plezala po drevesih. V šoli je bila največja muka, ko sem morala deklamirati (in se je to od mene pričakovalo).

 

Lublana: In ste bili zelo povezani kot družina in ste še zdaj?

Nana: Zelo smo povezani. To je blagoslov.

 

Lublana: Kako gre to prepletanje vseh teh poklicev v družini, gre za podpiranje drug drugega, najdeš veliko razumevanja? Se pogovarjate, ocenjujete? Kako tvoji bližnji gledajo na tvoje albume?

Nana: Težko bi rekla, da se veliko pogovarjamo. Ampak to je zato, ker se o delu hitro dogovorimo z zelo malo besedami. Klepetamo pa raje o čem drugem. Čutim zelo veliko razumevanja. Smo pa zelo različni, a uživamo v razlikah in se drug od drugega učimo. Če me vprašate o tem, kako bližnji gledajo na moje albume, prej pomislim, na prijatelje. Nekaterim ta stil glasbe ni blizu, nekaterim je zelo. Tisti, ki so mi zelo blizu, jočejo ob moji glasbi in na mojih koncertih, ker me poznajo globoko v dušo in ker globlje čutijo, kar sporočam.

 

Lublana: Kako si klicala babico in dedka?

Nana: Baci in Dedo.

 

Lublana : Pa ni bil samo dedek, bila je tudi babica. Mi lahko opišeš to sožitje in tebe vmes? Kako te je gledala babica kot ustvarjalko?

Nana: Babica je bila moja najboljša prijateljica. Mislim, da je bila ona tista, ki se je najbolj veselila vsega, kar smo ustvarili – ne samo jaz, vsi njeni. Zelo se je tudi trudila, da bi razumela vse, kar sem ustvarjala v kontekstu post-dramskega gledališča. Veliko me je spraševala. Od nje sem se veliko naučila v smislu pričakovanj gledalcev, ki so vezani na določeno konvencijo. Če bi si lahko zaželela karkoli na svetu, bi bil pogovor z njo o vsem, kar si misli, ena od stvari, ki bi si jo zaželela. Ob njenem kosilu seveda. In z Dedkom.

 

Lublana: A si zdaj na tisti poti, ki si si jo vedno želela?

Nana: Sem na poti. A pot je še dolga in še lahko zavije proti kakšni želji, lahko se utrne tudi kaka nova.

 

Lublana: In tvoje ime, Nana, kako je prišlo do njega? In kaj meniš ti o njem, priročen za glasbenico, tako zelo je zvočen…

Nana: Nič posebnega ni bilo. Moji mami se je zdelo lepo ime in oče ni bil proti. Ne vem, če bom svoje ime kdaj zares posvojila. Če samo sebe imenujem s temi zlogi, je čuden občutek. Sicer pa ne vem, kaj bi lahko bila drugega. Enkrat sem bom že navadila, da sem “to”, kajne?

 

Lublana: Se mi zdi kar neverjeten ta preplet, pesmi napisane v ženski obliki, kot bi ti bile položene v usta?

Nana: Nekatere sem morala dati v žensko obliko, nekatere pa so že bile takšne. Če bi sama pisala, bi pisala “to”. Z izborom sem izrazila to, kar sem želela izraziti.

 

 

Lublana: Kakšno glasbo pa ti rada poslušaš?

Nana: Zelo odvisno od razpoloženja. Imam rada rock, jazz, pop, klasiko. Znotraj tega pa čisto posebna obdobja. Včasih lahko dva meseca poslušam samo eno ploščo, ali pa samo eno pesem “na repeat”.

 

Lublana: Sodelovala si in bila sokriva za močne režijske koncepte, bila si del izjemnih duetov, kako zelo so se prepletale ideje? Večkrat sem razmišljala, da za temi močnimi koncepti ponavadi vedno stoji močna ženska kot ideologinja, kaj je vse na tem?

Nana: S pravimi sogovorniki in če so si estetike in etika blizu, je zelo lahko sodelovati. Verjetno je res tudi kaj na tem, da se v umetnosti zgodi nekaj posebnega, če pride do sinergije prav na mestu razlike, torej tam, kjer je tisto, kar dela žensko žensko in moškega moškega. Če iz tega izhaja življenje, ne vem zakaj bi bilo v umetnosti kaj drugače.

 

Lublana: Svoj študij si nadgradila v Antwerpnu – kako si ga doživela, kaj vse si izkusila in kako si potem to razvijala v svoje predstave, najbrž tudi v koncepte svojih koncertov?

Nana: Mislim, da me kot osebo in kot ustvarjalko definira vse, kar sem kdaj doživela, videla, vonjala, se naučila. Ideja je vedno seštevek vsaj dveh že znanih stvari. Tudi ideja je rojstvo. Antwerpen mi je dal veliko enako mislečih predavateljev, soustvarjalcev. Belgija je zanimiva, ker nima močne gledališke tradicije v smislu zgodovine. Vse, kar je, je sodobno. Tako nastajajo zelo zanimive stvari, ki se nimajo s čim primerjati in mišljenje je veliko bolj odprto, publika dovzetna za vse, kar je drugačno, ker drugega kot presenečenja ne pozna.

 

Lublana: A se da Antwerpen primerjati kako z Ljubljano?

Nana: Antwerpen mi je prav zato všeč, ker je zelo podoben Ljubljani. Ni velemesto, velik je približno enako. Zame Ljubljana nima pridiha prestolnice, tako kot recimo Bruselj. Antwerpen tudi ne, ker to ni, ima pa podobno energijo. Obvladljiv je s kolesom, le da je za kolesarje bolj poskrbljeno in varneje. Všeč mi je vreme. Oblaki zelo hitro potujejo, dnevi so daljši. Lahko bi živela tam.

 

Lublana: Kakšno je bilo tvoje otroštvo v Ljubljani, kateri so tvoji najbolj radostni spomini, osebe, zgodbe, ki ti ostajajo kot srčika? Ali še živijo v tebi in jih nosiš sabo s tem žametnim glasom?

Nana: Včasih je bilo drugače, kot je danes. Bili smo svobodni otroci,  v času in prostoru. Z mojo najboljšo prijateljico Tano sva pri petih letih preplezali vse ograje na Roški in plezali po strehah. Sami sva pohajkovali po Piranu pri šestih, in sami spali na čolnu njenega očeta sredi pristanišča. Bili sva umazani in lačni in vse naju je bolelo od smeha in od prask. Ničesar se nisva bali.

 

Lublana: Kaj ti pomeni živeti v Ljubljani in biti taka čistokrvna Ljubljančanka?

Nana: Grd ljubljanski dialekt. To je stranski učinek. Sicer pa ljubezen do ljubljanskih ulic, centra, Ljubljanice, Rožnika… Je pa vsake toliko časa treba iti malo ven, obiskati Maribor, Novo mesto, Koper… in kakšno drugo svetovno prestolnico in se z veseljem vrniti.

 

Lublana: Imaš kakšne samo tvoje poti, ki jih narediš po in okoli Ljubljane?

Nana: Veliko je teh poti. Včasih grem po daljši poti samo zato, da grem po kaki ulici, ki je že dolgo nisem videla.

 

Lublana: Imaš kakšne spomine na posebna mesta, ki jih morda zdaj ni več v Ljubljani, pa so ti bili dragi? Kakšni posebni občutki o mestu? O ljudeh?

Nana: Čuden občutek je sedeti ob Robbovem vodnjaku in vedeti, da je kopija. Zadnjič sem se šla v Narodno galerijo usest ob pravega… Ni ga občutka čez to! Ljubljana je najlepša, ko se pokaže sonce in se ljudje “primartinčkajo” iz služb in začnejo lenobno posedati po lokalčkih ob Ljubljanici. Takrat se mi zdi, da se združimo v občutku tega, da imamo radi svoje mesto.

 

Lublana: Kako naj se zaljubimo v življenje v Ljubljani?

Nana: En sprehod od Špice, proti mestu ob Ljubljanici, do tržnice po trnovsko solato, na dišečo tortico in kavico, pa po drugi strani nazaj, pa vas Amorjeva puščica ne more zgrešiti.

 

Lublana: Imaš kakšne knjige, ki bi jih priporočila v branje?

Nana: Za dušo in solze: Cavazza, biografski roman (Vesna Milek).

Za smeh: Brez sladkorja prosim in To ni bila navadna kava (Tatjana Oblak – Milčinski).

Za duhovno rast: Nova zemlja (Eckhart Tolle).

Kar tako: Mark Haddon: Posebni primer ali kdo je umoril psa

Obvezno poezije Srečka Kosovela (in Ježka!)

Karkoli kar izda Studia Humanitatis, za ohranjanje nevronskih povezav…

Koliko prostora imava? No… še celo zbirko Moderni roman za začetek, kakšnega Henryja Jamesa za vmes… Štoparski vodnik po galaksiji, če še niste… potem pa nadaljujemo.

 

Lublana: Kakšni so tvoji načrti in želje za prihodnost, kje te bomo lahko še srečali in videli?

Nana: Želim si več koncertov po Sloveniji, uspešne predstave, ki so v delu, hkrati pa bi si počasi zaželela spet narediti kakšno avtorsko predstavo ali razvijati koncepte pri kakšnih velikih in zahtevnih gledaliških projektih.

 

(fotografiji Tone Stojko)

 

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *


*