Radio Študent je najboljši radio

In najboljši je že 45 let

Zakaj hudiča imam tako zelo rada Radio Študent? Seveda, bila sem tudi del njega, vendar je že dolgo moja prva velika ljubezen. Ko smo dobili končno tak pravi gramofon, je bil na njem tudi radio, ki je vlekel na vse smeri. Kot otrok sem se malo premikala po postajah in z norim veseljem vrtela svetleči gumb “Tuning”. Tako sem zaslišala v enem od teh gladkih drsenj po postajah Jonasa in njegove nore štose, ki jih ni bilo ne konca ne kraja. “Uh, noro!” to se mi je zdelo nekaj najboljšega na svetu, poleg Magne Purge, ki jo je bratu podarila mamina prijateljica. Od takrat naprej me je kar naprej skrivoma vleklo na 89,3, ki je postal potem stalnica v mojem življenju. Jonas pa je ostajal kot največji idol in nihče ga ni nikoli dosegel. Večeri z Butnskalo so bili najbolj edinstveni večeri mojega otroštva. Sedela sem na parketu, naslonjena na omaro in gledala predse v tapeto na zidu, v glavi pa se mi je vrtel najbolj odbit film, zahvaljujoč genijalnemu Emilu Filipčiču in Dergiju.

Kasneje so mi razburjali najstniško domišljijo DJ Jure, pa Maček in Napo. Terens Štadler je imel tako poseben glas, no, pa tudi ime Terens je bilo nekaj izjemnega tedaj, vsaj zame. Vrtel je tako muziko, da si samo želel, da bi ti kdaj kak tip zarolal nekaj takega. In takrat sem si želela, da bi imela tak glas, ki bi bil popolno nasprotje mojemu, glas kot špikerka Vesna, globok in nizek ali kot Nada, ves žameten.

In nekega večera sem res šla kot gimnazijka na špikersko avdicijo in sem stala tam v vrsti med zelo pametnimi študentkami in zelo kul študenti na hodniku v kleti in sem vseeno vztrajala tam v vrsti, čeprav so se zbrani tako hvalisali drug drugemu, da so se mi tresla kolena. Počutila sem se malo tako – zelo slabo, kot v Bedaku Jurčku, pred kraljevskimi vrati. Mislim, da nisem nikomur povedala, da grem tja. To je bila moja sladka skrivnost. Kar bo, pa bo. Najbolj važno mi je bilo, da enkrat vidim, kakšen je ta radio. Ko sem v tapeciranem rjavkastem studiju dobila navodilo, naj si dam slušalke na glavo, sem se vsa tresla. Tresle so se mi roke in noge in tresel se mi je glas. Postavljena sem bila pred mikrofon in v ušesa mi je udaril znani glas: bil je Jure Longyka. Zdelo se mi je čisto noro, da se pogovarjam z njim čez šipo in da mi govori direktno, da me celo prijazno in čisto resno ogovarja. In to direktno samo v moja ušesa! In zraven je bil tudi Napo. Madonca! In vmes sem slišala, kako zveni moj glas in mi je bilo v bistvu najprej malo mučno, potem mi je pa postalo kar všeč. Ampak preden sem se lahko poigrala s svojim glasom, je bilo že vsega konec.

Potem mi je mama nekega dne rekla, da me je klical Jure Longyka z Radia Študent. Kar zavrelo je v meni in jah, naredila sem avdicijo! Zame je bilo to tako, kot bi dobila Nobelovo nagrado. Koliko zagona, moči in ustvarjalnosti se je tedaj pognalo po mojih žilah. In tako sem postala del radia: in bila sem ponosna, da diham isti zrak, ki se je tako zelo dihal že v sedemdesetih in potem še bolj globoko v osemdesetih, ko je bil radio najbolj udaren. In da lahko ustvarjam v prostorih, kjer se je odvijala leta 1981 Nazi punk afera, pa polemike okoli reforme izobraževanja, udarno pisanje o problematiki takratne JLA ter seveda pereč Ljubljanski proces leta 1988. Da lahko soustvarjam na popisanih zakajenih hodnikih, v rjavkastih tapeciranih studijih, kjer so bili nekoč odgovorni za edinstvenost tega radia legende Milan Dekleva, Matjaž Hanžek, Ludvik Škoberne, Stane Sušnik, Janez Koželj ter sem lahko še vedno srečevala Iča Vidmarja, Igorja Vidmarja, Nado Vodušek, pa kjer so pisali Melita Zajc, Ervin Hladnik Milharčič, Jože Vogrinc in Ali Žerdin. Da lahko brskam po različnih albumih, lično urejenih in izbiram glasbeno opremo iz legendarne ponudbe ter se pogovarjam z Bogdanom Benigarjem, z Borutom Savskim, Petrom Barbaričem, s TC Lejlo bin Nur ter z Aido, da sem delala z Dejanom Slugo in da lahko pijem pivo z Botzom, Terrahom.

In prav pogrešam te radijske čase, polne zagona in norih idej, od katerih se jih lahko seveda uresniči le peščica, pa vendar več kot dovolj.

Še dandanes ima RŠ moč združevanja, tako študentske klientele, ki se steka od vsepovsod v Ljubljano, kot ljubljanskih srajic, vseh, ki poskušajo pognati svoje intelektualne korenine in še vedno je moj najljubši radio in jaz njegova zvesta poslušalka. Vse najboljše, Radio Študent in čeprav si zdaj že pravi mož, te imam najraje takrat, ko ga žagaš totalno neresno! Ostani vedno tak – zmagovalen, zdaj pa vsi proslavljat tvojih 45 let na Metelkovo!

Radio Študent § Lublana