Ah, to pa ni star kabel!

Intervju z umetnico, oblikovalko in arhitektko Tjašo Mavrič

 

Veliko umetnic se navdihuje in črpa iz babičinih spominov. Veliko deklet vznemirjajo babičini zakladi za škripajočimi orehovimi vrati, vendar le ena je Tjaša Mavrič: oblikovalka in arhitektka, ki je iz te otroške želje ustvarila zelo posebno zgodbo. Kose, ob katerih se ne bi ustavil skoraj noben pogled, spreminja v modne dodatke, v modni nakit, ki zapelje marsikateri še tako zahteven oblikovalski okus. Reciklira, topi, reže, zvija, plasti, luknja, snuje nove kompozicije, fantazije.

Pod njenimi prsti odpadni kosi, “kabli,” nakupovalne vrečke in stari dežniki  zaživijo v nenavadne sodobne kompozicije, v prave male arhitekture, ki vam popestrijo še tako dolgačasno in navadno obleko ter vas v trenutku ponesejo v čisto drug dan. S Tjašino kreacijo se z vsakim korakom lahko zavedate, da lahko z recikliranjem naredite nekaj dobrega za svet okoli sebe.

 

Lublana: Baje šivaš že od nekdaj in predeluješ babičine stvari, kakšni pa so spomini na tvojo babico, kakšne babičine kose si najbolj spremenila, kako si jih uporabila?

Tjaša Mavrič: Že v osnovni šoli sem večino svojega prostega časa namenila oblikovanju in ustvarjanju z različnimi tehnikami. Pričela sem tudi s šivanjem. Želela sem si izdelovati unikatne izdelke in predelovati stare kose oblačil. Navdihovala me je babičina omara, polna različnih oblek iz kvalitetnih materialov in zanimivih vzorcev. Včasih so bile tkanine veliko bolj kvalitetne kot danes in jih je bilo res škoda zavreči. Številne obleke, bluze in plašči so s predelavo krojev postali moja nova oblačila.

 

Lublana: In tako se je tvoja želja po predelavi raznoraznih kosov oblačil, dodatkov, iz leta v leto razvijala. Postala je del tvojega oblikovanja, tvojega vsakdana, tvoj zaščitni znak TM?

Tjaša Mavrič: Z leti sem vedno bolj začela prazniti domače omare in predelovati oblačila in kose blaga. Obiskovati sem začela trgovine s starimi kosi oblačil ter se udeleževati izmenjav blaga in oblek. Iz kosov blaga so poleg oblačil pred nekaj leti nastale tudi prvi toaletne torbice. Opremila sem jih s svojim potiskom in nastala je prva kolekcija TM priboljškov.

 

 

Lublana: Kateri materiali, kosi, v tvojih mislih kar kličejo po preoblikovanju?

Tjaša Mavrič: Sprva sem pričela s predelavo ostankov blaga in neuporabnih kosov oblačil. Nastajale so toaletne torbice in torbe. Kasneje pa sem začela raziskovati tudi druge materiale. Leta 2011 sva skupaj z Anselmo speljali natečaj Moja pelerina in takrat sem pričela raziskovati predelavo najrazličnejših plastičnih materialov. Navdušila sem se nad predelavo odpadnih nakupovalnih vrečk. Vrečke topim in izdelujem nov kompakten material, ki ga režem, zvijam, plastim, luknjam in kombiniram z raznimi dodatki. Ta material še vedno rada uporabljam, saj ponuja mnogo možnosti oblikovanja, hkrati pa je obstojen, vodoodporen in prijeten za uporabo.

 

Lublana:  In tako zapluješ v fantazijske svetove, v nenavadne kreacije, lahko bi rekli prav skulpture ?

Tjaša Mavrič: Veliko se ukvarjam tudi s tridimenzionalnostjo in različnimi oblikami. Material poskušam uporabiti na najrazličnejše in najbolj neobičajne načine.

 

Lublana: Ampak tvoje skulpture imajo vsaka svojo predzgodbo in so poleg odpadnih nakupovalnih vrečk še vse kaj drugega. Kje vse stakneš te materiale?

Tjaša Mavrič: Materiale zbiram ves čas in vsepovsod: v babičinih omarah, v očetovi delavnici, na bolšjih sejmih, včasih pa prosim tudi tovarne, trgovine in tiskarne za različne ostanke materialov.

 

Lublana: Se kdaj kdo zamisli, da so tvoji kosi reciklirani? Se kdo začudi, da je to en star “kabl”?

Tjaša Mavrič: Pri svojem delu rada združujem različne materiale in tehnike. Stare kose obdelujem do te mere, da se njihova materialnost zabriše. Rada imam reciklažo, vendar jo pri svojem delu skušam nekako zakriti. Trudim se, da so izdelki, kljub temu da so reciklirani, primerni tudi za zelo zahtevnega uporabnika. Ravno zato, se pri ogledovanju mojih izdelkov marsikdo začudi, ko izve, da so izdelki reciklirani.

 

Lublana: Kaj vse si že uporabila, kaj vse bi še rada uporabila?

Tjaša Mavrič: Pri izdelovanju svojih izdelkov predelujem celo paleto odpadnih materialov: nakupovalne vrečke, stare zavese, plastične prte, ročaje dežnikov, dežnike, plakate, zadrge, električne kable, les in še bi lahko naštevali. Največje število izdelkov je bilo izdelanih iz starih nakupovalnih vrečk. Zadnje čase pa poskušam obdelovati tudi ostale materiale, jih z vrečami združevati ali pa uporabljati samostojno. Rada zbiram in shranjujem najrazličnejše stvari, saj vem, da jih bom nekoč lahko ponovno uporabila.

 

Lublana:  So te kot oblikovalko arhitektko zamikali tudi težji gradbeni materiali?

Tjaša Mavrič: Ja, trenutno raziskujem tudi nekatere težje materiale, kot sta beton in les. S pomočjo oblikovanja ugotavljam ali lahko tej teži in grobosti materiala dodam fragilnost in nežnost, ki jo nakit ponavadi vsebuje. Reciklažo bi rada vnesla tudi v oblikovanje večjih kosov in v arhitekturo. Že dlje časa razmišljam o reciklirani urbani opremi ali otroških igralih.

 

Lublana:  Nam izdaš, kje in kdaj snuješ svoje kompozicije?

Tjaša Mavrič: V mislih ustvarjam skoraj vedno, med hojo, med vožnjo s kolesom, na potovanjih. Navdih iščem vedno in povsod. Včasih si izdelek izrišem v mislih, včasih ga naskiciram, včasih pa si pripravim natančen računalniški izris. Mnogokrat pa med delom pod mojimi prsti nastane kaj nepričakovanega in presenetljivega.

 

Lublana: Kje imaš svoj kotiček in kakšne vse pripomočke, stroje, orodja uporabljaš? Kaj vse uporabiš, da izdelaš en kos?

Tjaša Mavrič: Izdelke izdelujem v domači delavnici, polni materialov, dodatkov in orodja. Pri delu uporabljam star in močan kovinskih šivalni stroj, šivanke, škarje, likalnik, prešo, rezalnik, različne nože, čopiče… Marsikateri nov kos prinese nov proces ter zahteva novo orodje.

 

Lublana: Kje vse lahko vidimo in kupimo tvoje stvaritve?

Tjaša Mavrič: Svoje izdelke velikokrat predstavim na različnih modnih dogodkih in razstavah. Pred kratkim sem razstavljala na dveh ljubljanskih razstavah Kreirajmo uporabno – uporabimo kreativno ter Roglab – tovarna, ki dela samo sebe. V aprilu sem že četrtič sodelovala na slovenskem Fashion Weeku. Predstavljala pa sem se tudi na slovenskem Mesecu oblikovanja. Izdelke redno razstavljam na Umetniških sejmih v parku Tabor, ki jih skupaj s ProstoRožem prirejam že 3 leta. Rada se udeležujem tudi raznih festivalov v Sloveniji in tujini. Sodelovala sem na oblikovalskih dogodkih v Berlinu, Londonu, Oslu. Sicer pa so izdelki na voljo v trgovini Lola v Ljubljani, Art up Dunaj in Skapeverket Oslo ter na nekaterih spletnih mestih.

 

Lublana: Kdo vse rad nosi tvoje edinstvene kreacije?

Tjaša Mavrič: Moje modne dodatke radi nosijo vsi, ki so jim všeč drugačni, nenavadni modni kosi, pa tudi tisti, ki stavijo na reciklažo.

 

Lublana:  Glede na to, da je pravkar za tabo aprilski Fashion Week, kakšen je tvoj pogled na recikliranje v Sloveniji, v Ljubljani, kje smo?

Tjaša Mavrič: Fashion Week je ponovno ponudil nekaj dobrih kreacij, vrednih ogleda. Upam, da bo vsaj katera od njih našla novega lastnika. Mladi oblikovalci so pokazali, da nas v Sloveniji čaka zanimiva modna prihodnost. Žal pa je moda v Sloveniji premalo cenjena in delo oblikovalca v Sloveniji vsekakor ni enostavno. Zato upam, da se bodo dogodki, kot je npr. Fashion week, še naprej odvijali, saj predstavljajo enega redkih načinov približevanja modnega oblikovanja širši javnosti.

 

Lublana: Kaj vse imaš rada v Ljubljani in kaj bi spremenila?

Tjaša Mavrič: Ljubljana je mesto, ki se je v zadnjih letih precej spremenilo. Postaja vedno bolj prijetno za življenje, hojo, vožnjo s kolesom. Veseli me, da postaja kulturno dogajanje v mestu vsako leto bolj bogato in da mesto vedno bolj živi. Ljudje se radi zadržujejo zunaj, vedno več ljudi kolesari, zato moramo še bolj skrbeti za javni prostor. Veliko je še predelov, kjer za kolesarje ni poskrbljeno. Veliko je praznih mest, ki bi z minimalno preobrazbo postali ponovno polni in zanimivi. Upam, da bomo svoje mesto še naprej spreminjali na bolje in da se bo preobraza, ki je do sedaj zajela predvsem ožji center mesta, začela odvijati tudi v ostalih predelih.

 

Lubljana: Kje v Ljubljani se najraje zadržuješ?

Tjaša Mavrič: Največ svojega časa preživim v centru mesta, kjer je vrvež največji, kjer je največ kulturnega dogajanja in kjer je avtomobilski promet v veliki meri onemogočen. Tam se najbolje počutim.

 

Lubljana: Trenutno za kratek čas bivaš v Oslu, kako je tam razvita reciklažna umetnost, si odkrila kaj posebnega, navdihujočega?

Tjaša Mavrič: Reciklaža je na Norveškem premalo prisotna. Nekateri oblikovalci jo sicer pri delu uporabljajo, menim pa, da bi jo bilo potrebno še precej spodbujati in širiti. Ljudje namreč kažejo zanimanje zanjo. Zavedajo se, da je pomembna, vendar je še ne uspejo vpeljati v svoj vsak dan. Sicer pa je Norveško oblikovanje izjemno navdihujoče. Preproste in izčiščene oblike ter naravni materiali so mi vsekakor blizu in bodo imeli vpliv na moje ustvarjanje.

 

Lubljana:  Lahko streseš iz rokava za bralce Lublane kakšen nasvet za boljšo prihodnost?

Tjaša Mavrič: Hodite naokrog s široko odprtimi očmi in skrbite za prostor okrog sebe.