Plečnikova Ljubljana (2. del)

Plečnikova Ljubljana — Drugič:

Razmišljanje o Plečnikovem geniju

 

In razmišljam o tem norega geniju, kako kadi cigarete v svoji sobi, drugo za drugo. Drina. Brez filtra. Cigareta za cigareto. So njegovi prsti porumeneli, ali počrneli od tuša? V preprosti hiši v Trnovem samo riše in razmišlja in kadi in mogoče moli. In svetloba sega v njegovo sobo skozi pramene zelenečega bršljana, to je tista najlepša trnovska svetloba. In koliko skic, koliko idejnih osnutkov zriše in koliko se mu jih uresniči? Za cerkev na Barju je bilo na primer izdelanih pet osnutkov, preden so se vaščani strinjali z načrtom.

Razmišljam, kako noro je imeti tako usodo, da je po tebi zaznamovano celotno mesto, da lahko imenjujemo Ljubljano kar Plečnikova Ljubljana. Imeti to možnost – zgraditi celotno mrežo mesta ven iz starega mesta, pozidati ga s svojimi idejami, zgradbami, spomeniki, celo klopcami, svetilkami in konfini. Izdelati celo množico grobov, narediti celo Angelska vrata. Imeti noro oko za detajl, ga do potankosti izrisati, izumiti, izdelati. To se vendarle dogodi samo Plečniku, samo njega doba in sama stroka odpeljeta tako daleč, da izpelje svoje monstruzne ideje, da danes vabi ne le Ljubljančane, temveč neštete turiste med svoje impozantne zgradbe. Da postane njegova arhitektura, njegov slog naš vsakdan. Edini, ki ga poznamo.

Kako mu je vse to uspelo in ali obstaja sploh, če še, kakšen arhitekt, po katerem bi bilo neko mesto tako zelo zaznamovano? Mislim, da je morda največji približek Paladij, ki je zaznamoval Vicenzo, in upam si trditi, da ni mesta na svetu, ki bi bilo v takšni meri, v takšnem obsegu, v takšni kvantiteti in kvaliteti zaznamovano od samega arhitekta.

In res, kako mu je to uspelo – kako mu je v gradbeni stroki, ki je obsojena skorajda na večnost, uspelo postaviti toliko stvari, ustvariti toliko različic, da so bile sprejete in dograjene, dovršene? Dejstvo je,  da mu je bila naklonjena doba. Naklonjen pa mu je bil tudi in predvsem prijatelj in župan Prelovšek. Prav sami smo lahko priča, kaj vse se lahko zgradi, obnovi, naredi, če sedi na županskem mestu nekdo, ki hoče vložiti v mesto, v arhitekturo. Ki se hoče “vgraditi”, lahko bi rekli celo zazidati v mestno zgodovino. Poleg tega je bil Plečnik genij, ki se je seveda znašel na pravem mestu in v pravem času. Ko je prišel iz Prage, se je dvigovala slovanska zavest in seveda je imel Plečnik za sabo že Dunajski in skorajda ves Praški opus. Dišal je po dobri arhitekturi.

Lahko rečemo, da je Plečnik eden najbolj zaslužnih ljubljančanov vseh časov. Že svoje otroštvo je preživel v slikovitem Trnovem, kjer se je mudil po očetovi delavnici in že kot otrok pomagal. Učenja ni maral, rad pa je risal, dneve in dneve in tudi noči. Baje tudi na skrivaj, na podstrešju. Za umetnega mizarja, načrtovalca pohištva se je izšolal v Gradcu. Zelo rad je imel umetnost in jo je izjemno cenil in rad je hodil po razstavah. Neke nedelje se je sprehajal po dunajskem Kunstelhausu in se zagledal v razstavljene načrte arhitekta Ota Wagnerja. Opogumil se je ter se odpravil na razgovor k tedaj slovitemu profesorju na dunajski umetnostni akademiji. To je za vedno spremenilo Plečnikovo pot. Oto Wagner je prepoznal mladega genija. Kasneje je za najboljše diplomsko delo Plečnik dobil denarno Rimsko štipendijo in se tako v letih 1898 ter 1899 potepal po Italiji in Franciji, kjer je skrbno preštudiral antiko, starokrščanstvo in barok. Že na tem popotovanju je v svoji skicirki odkrival kompozicije, s katerimi bi nadgradil in oplemenitil svoje rodno mesto. Tako so se rojevale prve ideje in zamisli, ki dandanes dajejo Ljubljani mojstrski plečnikovski pečat.

Leta 1900 je postal samostojni arhitekt na Dunaju ter v enajstih letih bivanja v glamurozni prestolnici ustvaril svoja prva velika dela. Rastoča nestrpnost nemštva do pripadnikov slovanskih narodov in Judov sta ga pripravili do tega, da je svoje kovčke pobral in sprejel mesto na umetnobrtni šoli v Pragi. Sledilo je njegovo plodno praško obdobje, v kateri je zasnoval ogromen opus in doživljal eno izmed močnejših ljubezni v življenju.

Leta 1920 je na povabilo Ivana Vurnika, ki je intenzivno sodeloval pri ustanavljanju univerze, prišel na mesto profesorja arhitekture. Vendar sta imela Vurnik in Plečnik zelo različen pogled bodisi na arhitekturna vprašanja, kot tudi na samo pedagoško delo. Poleti leta 1925 sta se odločila fizično razdeliti arhitekturo in od tedaj lahko govorimo o Plečnikovi in Vurnikovi šoli. Arhitektura je bila tedaj prva in edina umetniška šola na ravni univerzitetnega študija v Sloveniji. Zato je odločilno in razumljivo, da se še danes zavzema za svojo umetniško stran bolj kot za tehnično.

Plečnik je kot profesor svoje študente rad vzgajal v trdnih delovnih načelih in ob klasičnih arhitekturnih vzorih. Poskušal jim je vzbuditi tudi zanimanje za ljudsko umetnost in umetno obrt. Kot samski je imel risalnice arhitekture za svoj dom in s svojo nenehno prisotnostjo in intenzivnostjo ter izjemnim žarom za arhitekturo je želel svoje študente vzgojiti ne le v dobre arhitekte, temveč v celovite osebnosti.

Ko si je zgradil svoj dom na tedaj mirni lokaciji v Trnovem, so začela kapljati prva velika naročila. Skoraj hkrati Cerkev Gospodovega vnebohoda v Bogojini in cerkev Sv. Frančiška v Šiški. Plečnik je tedaj videl v Ljubljani nove Atene. Začel jih je uresničevati z Orlovskim stadionom za Bežigradom na Dunajski cesti. Gradnja je trajala s prekinitvami vse od leta 1925 do leta 1941. Plečnikova arhitektura pa je posebna tudi po njegovi dovršeni in zelo premišljeni notranjosti. V vsaki njegovi zgradbi se nam odpre prava predstava, npr. v zgradbi Zbornice za trgovino, obrt in industrijo je uprizoril pravo tako imenovano “noč bliskov”: temačno stopnišče osvetljujejo svetlobni prameni drobnih žarnic. Sledi Vzajemna zavarovalnica.

In tako Plečnik gradi svoje Atene v Ljubljani. Se kdaj zamislite, kako bi bilo, ko bi to ne ustvaril Plečnik, morda Vurnik, kakšna bi bila Ljubljana, če bi jo ustvarjal Šubic?

(več zgradb prihodnjič)

Barbara Kapelj Osredkar, u.d.i.a.

 

Plečnikova Ljubljana, razmišljanja o arhitektu Jožetu Plečniku 

Plečnikova Ljubljana (1. del): Razmišljanje o cerkvi Sv. Mihaela na Barju

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *


*