Plečnikova Ljubljana (1. del)

Razmišljanje o cerkvi Sv. Mihaela na Barju

S Plečnikom sem povezana od svojega zgodnjega otroštva. Njegova dela me od nekdaj vznemirjajo, me privlačijo kot magnet, mogočnost njegove veličine me celo plaši. Všeč mi je dejstvo, da se mi je njegovo delo zarezalo v srce, da ga nosim v svojih koreninah. Najbolj blizu sem mu zlezla, ko sem bila leta in leta odraščanja del cekve sv. Mihaela na Barju. Tedaj sem njegovo arhitekturo spoznala do obisti, skorajda intimno. Imeti dostope do skrivnih lesenih predalov, segati po spravljene hostije v papirnatih vrečkah, ki kot sveto telo, duša cerkve, počivajo v nederju zakristije, v omarah, oblikovanih po mojstrovih načrtih. Pobožati gladke smrekove police, obdelane z lanenim firnežem, seči v notranjost omar.

Cerkev Jožeta Plečnika na Barju § Ljubljana

Cerkev Jožeta Plečnika na Barju § Ljubljana

Biti sama ali samo s prijateljico v ogromni praznini mogočne cerkvene stavbe. Ko točno veš, kako so razporejeni neti na tombakovi pločevini, ki obdaja prižnico, oltar. Ko se s prijateljico skriješ za težkimi žametnimi rdečimi zavesami ter zagledaš njen, celo njegov odsev v pločevini. Ko lahko razgrneš mašniške plašče iz tankega predala, z mojstrovimi vzorci, zvezenimi na roko, s prefinjenimi belimi prsti neke skrbne vezilje nune. Ko trkaš ničkolikokrat na njegov gong, pritrjen ob vhodu na oltarno steno. Ko točno veš, kako bo zazvenelo, s kakšno silo moraš udariti z nihalom po tolkalu, da boš dobil določen zven.

In medtem posije večerno sonce skozi okna in se razlije po preprostih smrekovih klopeh. In najbolj drzno – odpreti valjasti tabernakelj, srce, središče cerkve, izdelan iz medenine in postaviti vanj težko in prelepo, z dragimi kamni obdano monštranco. Natanko vedeti, kako so zgrajene lesene spovednice, kako je v njihovi notranjosti, za zelenimi zavesami, kje vse se vpijajo grehi; kako je zgrajen lesen pevski kor, iz katerega se odstre pogled na vse izjemne večne barvite lučke, ki se mi zdijo tako zelo pomembne v njegovem oblikovanju. Vedno znova me je motilo, da nimajo duhovniki tega osnovega občutka estetike, da bi vedeli, da morajo večne lučke ob večerih goreti, kot morajo goreti sveče ob mašah. Da z njimi pričarajo tisto posebno skrivnostno svetlobo: vonje po topečem se vosku in po kadilu.

Še vedno si lahko v spomin prikličem, kako škripajo koraki, ko stopaš po koru. Kako se lahko razgledaš po vseh ljudeh, ki kapljajo skozi vrata. Plečnik je bil tedaj tako zelo naprej od vseh “reciklatorjev”. V cerkvi na Barju se to lepo odraža v izjemnih drobnih detajlih: večne lučke so sestavljene iz starih mlinčkov, vrčkov. Za stebre cerkve je vzel kar kanalizacijske cevi.

In potem ogromna tehtnica, ki nosi težki Mihaelov meč nad našimi glavami, ki sem jo videla nihati v potresnem sunku, obdano s krogom svetlobe. In nujno je zdrseti po polžje zavitem stopnišču v globino. Pogledati skozi okrogla okenca čez ravnine Barja. Točno vem, kako hladno piha v notranjost pozimi, ko se leden veter iz ravnine Barja zaganja v stavbo, za katero mnogokateri ne misli, da je cerkev. In kako toplo se je priviti v eno od lin na posebej stoječem zvoniku, kadar razbeli sonce poleti vse kamne. Kako se je jeseni skriti za prečudovit rdeč bršljan, ki se vzpenja zveličavno proti vrhu.

Barbara Kapelj Osredkar, u.d.i.a. (Foto: Bor Slana)

 

Več o Plečniku:

Plečnikova Ljubljana, razmišljanja o arhitektu Jožetu Plečniku 

Plečnikova Ljubljana (2. del): Razmišljanje o Plečnikovem geniju

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *


*