Kratka domovinska prigoda na svetega Frančiška Ksaverja dan

ALI

 

kako so Repetovi prižigali luči v Lublani

Bridka tragedija v štirih (4) dejanjih, ki jo ima zob časa obrusiti v poučno komedijo

 

Nastopajoči

̶            Repetovi z Reboljeve (fotr 41, mama 34, Jaša 4, Vitja 1),

̶            dr. Dražen Perica (Zadar),

̶            Jernej Munh (frizer),

̶            šofer proge 6B ob 16:26 (šofer),

̶            župan Jankovič (v več vlogah),

̶            večja skupina tujih študentov in vsi ostali dijaki in študenti,

̶            dve prikupni, a neznani gospodični,

̶            Neil Garrod,

̶            13/17 Ljubljančanov.

 

Zgodovinska dejstva

Dr. Dražen Perica iz Zadra Repetovim iz Reboljeve pokloni nahrbtnik za nošnjo majhnih otrok. Repetovim iz Reboljeve se zdi ideja vrhunska.

Župan Jankovič uvede rumene pasove za avtobuse. Najstarejšemu predstavniku Repetovih iz Reboljeve se zdi županova poteza takisto  vrhunska. A zlomka, omenjeni predstavnik skusi županovo potezo v pozitivnem smislu, a se sfiži. Otrok je dostavljen ženi iz Bežigrada na Vič v pičlih 12 minutah. Močno prezgodaj.

 

Prolog

Repetovi z Reboljeve se odločijo na tuditakoimenovani dan kulture izvesti dvojni program. Srednja člana Repetovih se postrižeta v centru mesta, najstarejši in najmlajši se pridružita. Skupaj si pogledajo prižig luči; zavoljo otrok se nato delamo, da nam je (še vedno) všeč; obenem malo pokritiziramo potratnost, pa potrošništvo, pa da je vsako leto eno in isto (Modicu je res skera u met padla); koga srečamo; ponovimo kritiko; morebiti spijemo vodeno in predrago kuhano vino (če koga srečamo); pamži dobijo nekaj sladkega (ane kako je lepo); vesli odpeketamo domov.

Izipizi?

A-a!

Stvar je treba splanirat.

Vrtec. Žena-Jaša, Blaž-Vitja. Midva (min-max) greva z avtobusom. Vidva (srednja) z avtom. Se dobimo, skupaj pogledamo, pokritiziramo, wau kok je lepo. Domov. Spat.

Najstarejši se bolj poglobi. Ne, vidva se gresta strič z avtom. Mislim peljat, strigel bo Jernej. Sta že malo pozna. Plus parkirajta blizu centra. Ker bo plac. Pol ga ne bo. Nama je vseeno, pa še nahrbtnik lahko sprobam. Se dobimo pri avtu, skupaj pogledamo, pokritiziramo…

Do odhoda para min-max od doma se odvija po načrtih. Tudi tisto s parkiranjem. Do pičice. Wau, sem car.

 

1. dejanje, 16:10

Fotič, ček. Urbana, ček. Torba za Vitja, ček. Torba zame ček. Oblačila za Vitja ček. Na Valu vabilo na 20 let Izštekanih. Nimam karte.

Na kavču (bistveno), fotr polno oblečenega Vitja skuša vtakniti v nahrbtnik. Jeah right.

Poskusimo še 1x. Notri so še neki jermeni? Približno. Upam, da ga tisti jermeni ne bodo tiščali, ker jih nisem namestil.

Fotr se gre obleč. Nahrbtnik se prevrne (kavč!!!! juhu). Vitja tuli. Bolj brezveze.

Otovorjen kot nosač Paris Hilton (če bi šla v Nepal) se podam proti bus-postaji. Upam, da ga tisti jermeni ne tiščijo. 16:23 na postaji, 1 min do 6B.

 

2. dejanje, 16:26

Zmerno nafilana 6ka. Vitju je zavoljo obilice oblek malo horko. Saj bomo hitro (glej zgodovinska dejstva).

16:27. Postajališče Mercator. Gor vdre približno 12 tisoč tujih študentov. Pretežno Italijanskih. Vodja govori tudi angleško.

16.28. Vrata se ne zapro. Nobena. Zunaj stojijo vsi študenti ekonomije, FDVja, Ministrstva za obrambo in dijaki Srednje gradbene šole. Bi not. Ne gre. Vitja malo pojokca. Upam, da ga tisti jermeni ne tiščijo preveč.

16:35. Nič. Uni bi še vedno not. A so na protestih, ali kaj? Nič. Ajde šofer, dejmo no!

Oni Italijan v slabi angleščini tuli, naj župan počaka, ker so ostali v busu, ki se ne premakne. Aha, oni tut.

16:38. Končno gremo. Po polžje. Na vsaki postaji ista štorija. 1 dol, 35 bi jih šlo gor. Vrata se zapirajo. Stiskajo one šleperje, ki so vstopili pri srednjih durih.

Vitja vedno bolj tuli. Jermeni me ne skrbijo več. Meni teče švic po hrbtu, kaj šele mnogoprevečoblečenemu njemu. Zraka ni.

Vitja se reži. Osvajata ga dve bejbiki za mojim hrbtom. Hura za bejbe, vsaj tuli ne več. Upam, da ga tisti jermeni ne tiščijo preveč.

16:55. Bavarc. Zajetno dol. Nekaj gor. Dihamo. Stojimo.

17:00. Stojimo.

17:05. Stojimo. Se premaknemo. Do križišča. Rdeča-zelena-rdeča… 10/17 Ljubljančanov je v avtomobilih, v centru. Ha, modrost. Kakšen car sem. Kakšno predvidevanje! Naš traktor pred sodiščem. Hahaha. Debili.

17:08. Vrata. Gremo kar ven.

17:13. Pred Pošto. 6B še ni prispela. Haha, eat dust šestka. Lučke še ne gorijo. Uf.

 

3. dejanje, 17:14

Dogovarjanje z Ženo, ki je na poti proti sodišču, kjer je parkiran avto, da vzame voziček. Da Vitja ne bi zeblo, se odločim za čakanje v Mülerju. Vitja popizdi od vročine. Greva ven. Kličem ženo, se javi Jaša, ki mi skuša povedat, da mu Jernej ni dal božičnega darila, žene mi ne da.

Se dobimo na Dalmatinovi. Prevkslamo. Lučke še ne gorijo. Frutabela za Jaša, ki pa de na tla. Tuli. Letimo po Miklošičevi.

Mraz je tak, da še bankomat kaže minus. Švic pa teče.

Srečamo Neila! Kristina, Sonja in Evan so že v taksiju. Juhu pa fajn bodte, nam se mudi.

Pridemo do Frančiškanov. 3/17 Ljubljančanov je tam.

Jankovič odšteva. Tooo. Uspeli.

Zdaj pa se samo še delamo, da nam je (še vedno) všeč; obenem malo pokritiziramo potratnost, pa potrošništvo, pa da je vsako leto eno in isto (Modicu je res skera u met padla); koga srečamo; ponovimo kritiko; morebiti spijemo vodeno in predrago kuhano vino (če koga srečamo); pamži dobijo nekaj sladkega (ane kako je lepo); vesli odpeketamo domov. Planiranje se je izplačalo. Tole z rumenimi pasovi moramo sicer še malo dodelat.

Ajde, pičimo proti jelki…

Meni pa to ni všeč.

???

Sem rekel, da nočem. Hočem domov. Avimenednerazumete?

Čujte glas nedolžnega (Andersen, 1837)!

Lej, pa samo zato smo prišli (pa saj itak je brezveze).

Še zadnji poskus. Kaj pa Vitja?

V 9 minutah smo bili doma.

Fotk nimam.

Sem pa odlično splaniral.

 

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *


*