Za vzorec Tejinih idej

Teja ideja | Rdeča bela plava | Ljubljana

Teja ideja | Rdeča bela plava | Ljubljana

Na zadnjih ARTishih so se pojavili novi in zelo zabavni ter nadvse uporabni oblikovalski kosi Teje Kleč, prave ljubljanske srajice, ki tako kot mnogo nadarjenih oblikovalk in umetnic, skače s svojo skicerko naokoli že od otroštva. Legenda pravi, da jo je celo mama vse otroštvo v zadregi opravičevala znancem in prijateljem. In ker je ob risanju kar naprej poslušala pravljice, še zdaj obvada pravljico Frana Puntarja Vzorček. Jah, vzorčkov je namreč polna paleta njenih oblikovalskih stvaritev. Pravljica potuje naprej in Teja izrisuje in sestavlja nove in nove vzorčke, zato smo jo za vzorec povabili na klepet. Teja zna biti poleg svojih vzorčno pisanih stvaritev, ki lahko uporabnike razveseljujejo dan na dan, tudi zelo humorna sogovornica. Zlasti za potomce šestdesetih, sedemdesetih, osemdesetih, so Tejini izdelki polni spominov na nekaj prijetnega, domačnega, na nekaj, kar nas prijetno pogreje pri srcu, nas poboža in požgečka – Pedenjžep, Mošepijadejeva, Dedek Mraz, Dušan Petričić, Nace Simončič, Marjan Manček, Kamila Volčanšek, Bojan Križaj, Elan, Toper, Jahorina, Yassa, Saturnus, Lidija Ostrec, Marička Koren, Marinka, vsi enaki… Mmmmmm…

Ekskluzivni veliki intervju s Tejo Kleč,  samopoimenovano Tejo Idejo

Lublana: Kaj si pa najraje risala v otroštvu? Imaš še shranjeno?

Teja: Ko sem bila majhna, sem se, da me ne bi pestil dolgčas pač zatekla k risanju. Ure in ure sem prečepela ob kasetofonu, poslušala radijske igre za otroke in risala. Kašno od pravljic znam še danes na pamet od začetka do konca. Recimo pravljico Frana Puntarja Vzorček. Ko mi je zmanjkalo idej za motive sem gnjavila starše: Mami, oči, kaj naj narišem?

Lublana: Potem so že od malega gojili in negovali tvoj veliki talent?

Teja: Mojim staršem se je zdelo, da vsi otroci rišejo, pa pojejo in plešejo. Ker so me vzgajali v duhu tega, da smo vsi enaki, se nobenemu ni zdelo, da sem kaj izjemnega. To lahko potrdim z anekdoto. Mogoče se kdo spomni otroške oddaje Pedenjžep? No, v tej oddaji so vsakokrat predstavili temo in naročili nam malim gledalcem, da na to temo narišemo risbice in jih pošljemo na naslov RTV Ljubljana Mošepijadejeva …

Lublana: Tale Mošapijadeva pa res manjka…si poslala risbice?

Teja ideja | Bojan Križaj | Ljubljana

Teja ideja | Bojan Križaj | Ljubljana

Teja: Jaz sem narisala prekrasne snežinke z modrimi voščenkami, prosila tastaredva, če to pošljeta na tisti naslov in komaj čakala naslednji Pedenjžep, ko bodo po televiziji rekli, da so prejeli najlepšo risbico od Teje iz Ljubljane. V tej oddaji so vse prispele risbe razstavili v studiu in kamera se je prav po polžje plazila po izdelkih, da si med njimi zlahka prepoznal svojega. Mojih snežink ni bilo v studiu. Mojih snežink ni pohvalila Mateja Koležnik, ni jih pohvalil Šifrer in ne Nace Simončič. Čisto me je potrlo. Spraševala sem se, če mojadva mogoče nista razumela in sta namesto na Mošepijadejevo, risbo poslala Dedku Mrazu? Ali pa sta pozabila kupit znamko? Ali pa sta risbo prepozno oddala na pošto? Odkimavala sta. Čez kak teden, pa sem od nekod povlekla večkrat prepognjen risalni list. Razgrnila sem ga in zagledala snežinke, ki bi morale dih jemati Mateji Koležnik, Pedenjpedu in Andreju Šifrerju. Moja lastna starša, iz meni še danes neznanega razloga, tiste risbe sploh nista odposlala.

Lublana: So se pa te dni v medijih jasno pokazali in navdušil vse transparenti, ki so bili tvoje maslo in tvoje ideje? Upam, da so zvabili odobravajoč nasmeh tako Mateji Koležnik in Andreju Šifrarju.

Teja: Naj kar takoj povem, da smo transparente zakrivili kolektivno. Kurirčki iz prevajalskih, likovnih in prosvetnih vod smo staknili glave in plod zafrkancije so tudi transparenti, ki jih kot križe nosimo na protestih. In vrhunske karikature oblikovno niso moje. V naših vrstah so risarski mojstri svetovnega kova in lokalnega slovesa. Del ekipe so tudi naši dragi soborci iz partizanske tiskarne, ki nam vedno v zadnjem trenutku priskočijo na pomoč in za plačilo dobijo samo čokolado z lešniki. Super mi je sodelovat z vsemi omenjenimi pri teh podobah politične satire.

Lublana: In kakšen je tvoj odnos do politike?

Teja ideja | Revolucija | Ljubljana

Teja ideja | Revolucija | Ljubljana

Teja: Moj odnos do politike? Zrasla sem ob starših, ki so me učili, da je treba bit tovariški, ker je to edina valuta, ki preživi vse ujme, punte in režime. Pa, da je treba uporabljat lastno betico. Moj temperament pa je tak, da takoj reagira na krivico. Nestrpna sem do nestrpnosti. Srce imam na levi, glavo pa skušam držat v ravnotežju. Na proteste hodim, ker se mi zdi nedopustno, da je prišlo do butalizacije vseh vej oblasti, ter da odgovorne funkcije v deželi zasedajo neuki osebki z ozko mislijo in trdim srcem.

Lublana: Zdi se, da se tudi v težkih časih, kot se jih gremo, znaš smejati in nasmehniti druge?

Teja: Satira je moj plan B. Če mi odpove organ vida ali mi odpadejo udi, bom pa humoristka. Samo kot zanimivost naj povem, da religiozno poslušam vsak The Smartest Man in the World podkast, ki ga objavi Greg Proops in ga priporočam vsem, ki se vam zdi piker humor poslastica.

Lublana: Če se vrneva še malo v tvoje spomine: si otrok Kolezijskega vrtca in viške scene, se ti zdi Vič zdaj vse kaj drugega, kot je bil v tvojih otroških spominih?

Teja: Na Koleziji sem stanovala, v šolo pa sem hodila v Trnovo in se podila po Murglah. Spremenilo se je marsikaj. Izgubili smo najlepše kopališče, na katerem smo mulci preživeli poletja, med Trnovo in Kolezijo so nam začrtali mejo z vpadnico in trnovskimi vrati, Murgle so lastniki začeli prenavljati tako malo po svoje. Zdaj murgelski labirint nima več enotne podobe in redko srečaš tiste krasne zelene, talne, javne svetilke. Tako bi želela imet na svojem vrtu. Za začetek bi bilo fino imeti svoj vrt. Danes tile “becirki” veljajo za prestižne, zato sem si gnezdo spletla pač lučaj stran.

Lublana:  Uradno si še zmeraj dama z Viča?

Teja: Zdaj sem doma na koncu Rožne doline. Naselje je na las podobno tistemu iz mojega otroštva. Blokovsko naselje z ogromno zelene javne površine in velikim igriščem za otroke. To je najbrž edino še živahno igrišče na katerem se mularija igra brez stalnega nadzora staršev.

Lublana: Ta viška trava, po kateri ste se podili, je morala imeti pa nekaj posebnega, saj je veliko tvojih vrtčevskih kolegic umetnic?

Teja: Kolezijski vrtec je imel veliko zeleno dvorišče z velikimi hrasti, peskovnikom in lesenimi igrali. In še danes je tako, samo da zdaj meji na osnovo šolo takrat pa je bil sosed prostran travnik. V skupini smo bili otroci, ki smo se poznali tudi iz soseske. Danes so ti otroci zrasli v super ljudi. Zanimivo je, da nas je iz moje skupine kar nekaj takih, ki smo tako ali drugače povezani z likovnim … Duša Jesih, Lena Dolenc, danes Krušec, Špela Čadež, Meta Wraber. Po mojem mnenju največji talent Jerneja Videčnik pa se je odločila za medicino.

Lublana: In ste povezane še danes?

Teja: Z večino prijateljujem tudi danes. Z nekaterimi celo sodelujem. Z enimi pa tesno prijateljujem že skorajda stoletje. Katra Stegnar – prvakinja naše neodvisne gledališke scene, je moja najtesnejša in najstarejša prijateljica. Tudi ona je s prej omenjeno druščino čakala Dedka Mraza v taistem vrtcu, v tej isti skupini.

Lublana: In sta kdaj skupaj poslušali pogovore velikih tet z nalakiranimi nohti?

Teja: Kaj vem, kaj so se menile. Meni se je zdelo fino, če so mi prinesle recimo riževe čokoladne dražeje. Ali pa moto kekse. Če sem se vmešala v njihov pogovor, so mi zabrusile, da se zdaj odrasli pogovarjajo in da nisem na vrsti. Najbrž je bil na tapeti kakšen Robert Redford ali pa učinkovitost Dash pralnega praška. Pa gotovo ponesrečena trajna kakšne od prisotnih ter kaj vse je treba dat v testo za štrudel, da se ga bo lepo vleklo in še druge packarije, ki jih takrat še nisem razumela.

Lublana:  Če pogledaš zdaj malo čez ramo, nazaj, kje vse si se kalila in kako si zrasla v oblikovalko?

Teja ideja | Spomin | Ljubljana

Teja ideja | Spomin | Ljubljana

Teja: Nimam pojma. Vem, da sem ogromno gledala televizijo. Vzgojili so me Nedeljni zabavnik, Sesame Street, Muppet show, Periskop … Mislim, da mi je glavo oprala sodobna pop kultura. Pred kratkim je Ljubljano obiskal mož, ki ga nadvse občudujem. Dušanu Petričiću sem se na odprtju njegove razstave v NLB tudi zahvalila za lepo otroštvo in mu kot kakšna najstniška obsedenka pod nos molila knjige, ki jih je potrpežljivo podpisoval z Duško. Duško je med drugim avtor izjemnih animacij, ki so napovedovale zgoraj omenjene mladinske oddaje Nedeljni zabavnik, Poletarac in najbolj smešne reklame za Njam njam paštete. Spremljam ga torej od malega in ne morem se nagledat njegovih ilustracij v slikanicah. Občudujem njegov humor.

Lublana:  Kaj pa knjige?

Teja: Nasploh imam rada slikanice še dandanes. V Cicibanu sem kot mula občudovala Kamilo Volčanšek, Boža Kosa, Marjana Mančka … Če poiščem presek omenjenih junakov bi rekla, da je to humor. Še vedno imam slikanice, ki jih je opremila Ančka Gošnik Godec in tudi tiste od Marlenke Stupice. Kot fanatičen zbiratelj hranim vse kar mi pride pod roke od Lidije Ostrec ali Maričke Koren. Sem bila pa tudi velika ljubiteljica slikanic o Marinki. Ilustracije Marcela Marliera so bile tako hipnotično bleščeče, da sem bolščala vanje in bila najbrž v transu. Na silvestra letos, smo pod jelko s prijatelji našli tudi slikanico avtorja ilustracij Marinke, s katero je Miha Perne obdaril svojo Milanko Fabjančič in smo kolektivno občudujoče bolščali v ilustracije Ježka Pikca, a tokrat nismo mogli mimo tega, da so vsa Marcelova deca narisana golo noga in vsem izpod krilc gledajo spodnjice. Hmm.

Lublana:  In si se v svojem slogu zelo spremenila?

Teja: Takole je, nekoč sem prerisovala Disneyjeve junake in slične sladkobe, danes pa me navdušuje vse kar diši po sredini preteklega stoletja.

Lublana: V preteklih letih si ustvarjala s “crème de la crème” slovenskih oblikovalcev, z Armado in Luks, nam lahko podaš, kako je ustvarjati s takimi stebri slovenskega designa?

Teja: Uf, smetana in stebri? Zveni hecno. Zelo kalorično. Sodelovat z obema super tovarišijama je bilo odlično in tega ne bi menjala za nič na svetu. Pa sem vseeno. Kajti časi so prinesli kup težav. Če hočeš preživet kot oblikovalski studio z večglavo ekipo moraš pristajat na vedno večje kompromise. Igra, ki jo danes narekujejo marketinški oddelki slovenskih podjetij pa ni fair play.

Lublana: In si jo udarno mahnila po svoje?

Teja: Lansko poletje sem se odločila, da je skrajni čas, da poskusim it za svojimi sanjami. Odprla sem mošnjiček, ki sem ga polnila za hude čase, stresla ven dva cekina in en pra star žeton za avtobus rumene barve. To sem potem pretopila v vso to kramo, ki jo vidite na slikah.  Potem sem zadevo naložila na stojnico sejma Artish in na police nekaj ljubljanskih trgovinic. Poti nazaj zdaj ni več. Že razmišljam o pomladni kolekciji izdelkov, ki jih bom opremila z avtorskimi vzorci.

Lublana: Ampak to ne pomeni, da te ne veselijo tudi druge oblikovalske naloge?

Teja: Seveda se pa še vedno z veseljem izmislim koncept za izdelek ali storitev, oblikujem celostne podobe in oglaševalske zgodbe.

Lublana: Pa kdaj zahrepeniš po prenovi izdelkov, ki se ponujajo na policah naših papirnic?

Teja: V prihodnje bi želela sodelovat s pohištveno, modno in papirno industrijo. V tujini je oblikovalec vzorcev samostojen poklic. Doma me mikajo podjetja, ki bi jim moje krace zelo pristajale. Recimo DZS s svojo Akto, Paloma s prtički, robčki in toaletnim papirjem, Gorenjkine srajčke za čokolado, Odeja iz Škofje Loke, pražilnice oreščkov kot so Hrib in Bimed …

Lublana: Ste pa med sabo zelo povezani oblikovalski kolegi,  s kom vse melješ nove ideje?

Teja: Sodelujem z Milanko in Sanjo Grcić. V prihodnje bi želela kakšno ušpičit tudi z Ireno Gantar, s katero sva kakšno zakuhali že na Armadi. Tudi s fotografinjo Manco Jevšček bi želela spet sodelovat. Spoznala sem jo tako, da so me na sprehodu po spletu prevzele njene serije fotografij portretov delavcev kliničnega centra, policistov, nun … Pa sem jo kar poklicala in prosila, če posname fotografije mojih izdelkov. In z Matejem De Ceccom bi še sodelovala, pa z Meto Wraber in s Polono Pačnik,… Kdaj kot oblikovalka, kdaj pa tudi kot tekstopiska.

Lublana:  Ampak načeloma si oblikovalci ne hodite v zelje, temveč si pomagate?

Teja: Zdaj smo se združevat začeli že kar sami. Eva Perčič in Luka Piškorič sta se pred letom lotila projekta Coworking. Gre za spodbujanje kooperative med ljudmi iz različnih ali sorodnih branž. Sodelovala sem pri Coworking projektu, kjer smo ustvarjalci izdelovali novoletna darila, jih potem prodali na prednovoletnem sejmu Tabor in izkupiček v celoti namenili Botrstvu Vala 202. Coworkat oz. povezovat se nameravam tudi v prihodnje, saj se mi zdi, da lahko razmišljam o uresničitvi projektov, ki bi bili prevelik zalogaj zame samo.

Lublana: Je naporno izsesati svoje ideje za idejo drugih?

Teja: To ni napor, to je izziv. Oblikovalci se razlikujemo od umetnikov. Ne izhajamo iz sebe in ne izbrskamo rešitve v globočini lastne duše. Mi smo načrtovalci. Z obrtniško metodo se lotimo naloge. Srajčico zašijemo tako, da najprej vzamemo mero. Potem vprašamo, kdaj in zakaj je stara srajca postala pretesna ali oguljena ter, kaj želi lepotec z novo opravo doseči. Nato pridobljene informacije pretuhtamo, se spet posvetujemo z naročnikom, da uskladimo pričakovanja in šele na to začnemo vihtet barvice in škarje. Ker vemo kaj je cilj, se da vedno preveriti učinkovitost. Če srajca ni ukrojena po meri potem naš naročnik na trgu ne more nastopat suvereno. Velikokrat se izkaže, da je potrebno v zgodbo vplesti še koga, ki zna kaj, kar mi ne znamo. Včasih manjka kravata ali bi prav prišli še manšetni gumbi. Takrat združimo moči s sodelavci, ki pokrivajo področja kot so ekonomija, strateško načrtovanje, statistika, ilustracija, kartografija … Več glav, več zelja, ne.

Lublana: Soustvarjala si podobe in izdelke za različna slovenska podjetja, blagovne znamke, kaj ti je bilo najbolj pri srcu, kaj ti bo ostalo v dobrem spominu?

Teja: Zelo ponosno povem, da sem bila del Laško + Luks + Maša Meden ekipe, ki je zasnovala Gremo v hribe. Rada sem sodelovala pri snovanju novih sadnih pijač z Unionom. Super mi je delat s fanti in dekleti iz studia za post produkcijo Nu Frame. Z njimi smo animirali špico za Djurotovo humoristično serijo Brat bratu, ko sem bila še pri Armadi, danes pa sestavljamo avizo za novo kuharsko oddajo.

Lublana: Rada pa delaš tudi s prijatelji, ni to napor za prijateljstvo?

Teja: Najbolj super je sodelovat s prijatelji. Z mojstrom in tovarišem Matejem de Ceccom sva za NLB Klik generacijo napisala in narisala strip, ki se je iz tiskane izdaje z novimi mini zgodbami preselil tudi na splet. Z Matejem tudi v prostem času meljeva aktualne dogodke in odmeve, vmes pa tudi kakšno zakuhava.

Lublana: Zelo so mi všeč tvoje avtorske podobe in vzorci. Nekaj pridiha preteklosti z nostalgijo?

Teja: Moj “fotr”, ko vidi kakšen moj izdelek, zmeraj reče: kje sem že to videl? To reče tudi za tiste, pri katerih se ne trudim, da bi izražali povezavo s čim iz preteklosti. Lesena igra spomin je moj spomin na oznake na mestu za brisačo, garderobo in na Kraljevem ležalniku iz vrtca. Češnjice, veverice, cvetke in pikapolonice na lesenih kvadratnih ploščicah, so nam malčkom govorile, čigavo je kaj. Ko kupcem kdaj povem, kaj je bil moj zgled, takoj rečejo: se mi je zdelo znano.

Lublana: Tudi meni se zdijo tak lep klic iz preteklosti, čeprav čisto novi in drugačni, mi takoj prinašajo prijetne spomine.

Teja: Vzorci na servirnih deskah, koledarjih in zvezkih imajo prav tako predzgodbo. Vzorec gozda, ki mu rečem Jahorina, je parafraza naše prastare poštne znamke. Jahorina ga je poimenovala moja prijateljica Tina Janežič. Rekla je: imam ime – Jahorina! Počila sem se po čelu in rekla: ja, jasno. Tisti rdeče belo plavi vzorec želi spomniti na junake planinskega čaja, smučarske hlače Toper mojega očeta in njegovo modro trenirko Yassa. Vzorec na zvezku je Nino Kožar spomnil na Plitvice in od tod tudi ime za vzorec. Vzorček s čajnimi skodelicami je nastal, ker sem se zagledala v fotografijo čajnika ob receptu za srnin hrbet v eni stari kuharski knjigi.

Lublana: Jah, smo imeli vsi doma te iste kuharice in slastne srnine hrbte, ki so cedili sline…Dobri stari časi.

Teja ideja | Rdeča bela plava | Ljubljana

Teja ideja | Rdeča bela plava | Ljubljana

Teja: Kamuflažni vzorec je nastal za modno sezono 2012/13. Za zgled sem vzela detajl mozaika iz osupljivega Bolgarskega spomenika socializmu in uporu Turkom, ki se mu reče Buzludzha in od leta 1961 stoji na vrhu hriba v Kazanlaku, to je v okraju Stara Zagora. Vzorca potem nismo natisnili na jakne, hlače in srajce, čeprav časi kar kličejo po tem. Nasploh, od nekdaj občudujem spomenike, ki jih je po vsem Balkanu postavljal socializem. Najlepši od vsega pa so mozaiki Marija Preglja. Eden krasi pročelje delavskega doma v Trbovljah, od koder je moj oči. Drugi, ki mi jemlje sapo, pa je mozaik na Ravnikarjevem spominskem obeležju žrtvam italijanskega fašizma na otoku Rabu. Ko sem obiskala palačo SIV (Zveznega izvršnega sveta) v Beogradu, se mi je pa čisto utrgalo od vseh krasot. Srce se mi trga, ker ti biseri zdaj propadajo.

Lublana: Spomeniki propadajo, tvoji izdelki pa nam vračajo lepo otroštvo in nam cedijo sline. Kje vse se jih da dobit?

Teja: Vsi so na voljo na stojnici Artish sejma, ki je na različnih lokacijah enkrat mesečno. Izbrani kosi pa so na voljo tudi v prodajni galeriji Status in trgovini Babushka v Ljubljani. Najbolj pa mi je všeč, ko mi ljudje pišejo, da bi želeli kak kos in se potem dobim z njimi. Neposreden stik s kupci je zlata vreden. Fino je, ker njihovo navdušenje takoj poplača tvoj trud in tudi nasvetov za izboljšavo sem vedno vesela.

Lublana: izdelavo izdelkov si zaupala slovenskim mojstrom in skupaj z njimi zagotavljaš, da so izdelani iz prijaznih surovin ter pobarvani z neškodljivimi barvami. Koliko ti pomeni skrb za okolje, kako nanj lahko vplivaš?

Teja: Tole varstvo okolja je moja stalna slaba vest. Z mojim izdelki se ne morem hvalit, da prispevam k ohranitvi narave ipd. Najbolje za vse nas bi bilo takoj ustavit vso proizvodnjo in se oskrbovat samo s ponovno uporabo in predelavo. Zaenkrat najbolj pridno recikliram podobe polpreteklosti.

Lublana: Pa zganjaš kakšne rituale, ko ustvarjaš, ko koplješ po spominih?

Teja: Moji edini rituali so umivanje in jutranje pitje kave. Vsak projekt zahteva drugačen pristop, zato ni neke rutine. Ko delam, sedim za računalnikom. Zraven je beležka, ki služi kot beležka ali skicirka, ali pa je seznam nalog in obveznosti. Tako je, ko rišem, pišem ali prevajam. Obvezno poslušam muziko. Radio Nula, če pišem ali mislim in razni pogovorni podkasti, ko “rišem”. Takrat poslušam pogovorne podkaste ameriških komikov. Najraje imam WTF Marca Marona in The Nerdist Chrisa Hardwicka. Obožujem Iro Glassa in njegov This American Life, priporočam pa tudi intervijuje Alec Baldwina na Here’s the Thing …

Lublana: Kot prava Ljubljančanka imaš zagotovo posebne kotičke Ljubljane v svojem srcu: kaj pogrešaš, česa ne maraš, kaj bi spremenila?

Teja: Ljubljana je lepa vasica. Super je, ker je čisto obvladljiva in se jo da kar hitro prekolesarit. Rada mam Rožnik in pot spomina in tovarištva. Všeč mi je, da nas vsi letni časi obdarijo v vsej polnosti. Jeseni pa je Ljubljana najlepša. Takrat se semiške družijo s pisanim odpadlim listjem. Koncerti v Kinu Šiška so super. Pa torki v klubu CD. Včasih mi je všeč, da se vsi poznamo, drugič mi gre pa ravno to najbolj na živce. Tipična ljubljanska srajca, pač. Kaj bi spremenila? Spremenila bi vozne rede avtobusov, zgradila bi podzemno železnico in z njo, s hitrimi vlaki povezala vse kotičke dežele. Predlagam, da čim prej začnemo z delavnimi akcijami.