Od biologov, pupkov do kriminalistov in devetletnih mulcev

Tina Janežič, koreografinja, plesalka, pedagoginja, kabaretna umetnica, klovnesa, ki ji nikdar ne zmanjka štrene za nove projekte in seveda čistokrvna Ljubljančanka ter Erick Dean Scott, igralec , režiser, pripovedovalec, ki je treščil na ljubljansko sceno direktno iz New Yorka, sta izjemni duet, ki sta se lotila oživljanja večerov v Ljubljani v novi obliki: ustvarjata večere pripovedovanja resničnih zgodb v klubu Daktari. Dejansko gre za večere, ki so bili pred radiem in televizijo nekaj najboj normalnega v ljudski kulturi v gostilnah in ob ognjih. Ognjišče je tokrat nekakšni »veliki salon« kluba Daktari, ki tudi ni čisto navaden klub v Ljubljani, ampak eden od bolj zanimivih, saj se tam srečuje raznorazna ljubljanska scena. Kurivo so pestre zgodbe, ki jih lahko pridete pripovedovat v zgoščeni obleki in pripovedovalci, ki ste prisrčno vabljeni na oder. Saj se še spomnite legende Krjavla iz Jurčičevega Desetega brata: »Jaz gledam, jaz gledam, pa se meni nasproti postavi, sveta mamka božja, sedem križev in težav, sem si rekel…«Torej, dobrodošli v Daktariju, v torek, 22. januarja ob 20h. Pred novim večerom zgodb sva klepetali s Tino.

Ekskluzivni intervju s Tino Janežič

 

Lublana: Lahko opišeš, kako sta prišla do ideje, da bi “story slam” večere, večere pripovedovanja resničnih zgodb, vpletla v ljubljansko življenje?

Tina: Ideja se je pojavila medtem, ko sva z Ericom nekega poletnega popoldneva premišljevala, kaj bi delala skupaj. Zdelo se nama je, da morava skupaj začeti z nekim konkretnim gledališkim projektom. Imela sva veliko idej. Ena od teh je bila tudi uprizoritev Ericove monodrame, ki je neke vrste zgodba oz. skupek zgodb, v njej pa nastopa igralec kot pripovedovalec. Tako so se vse ideje začele vrteti okoli resničnih zgodb, pripovedovanja in seveda ustrezajočega formata. Ko je Eric omenil, da so v New Yorku že nekaj let popularni večeri, na katere prihajajo igralci pripovedovat zgodbe, mi je bilo takoj jasno, da je to format v katerega je treba zadevo postaviti. Projekt sva odprla v formo, kjer je lahko pripoveduje vsak, kajti prav vsakdo najde v svojem življenju vsaj eno zanimivo zgodbo.

Lublana: Ti sama tudi rada prisluhneš zgodbam?

Tina: Sama vedno z veseljem prisluhnem babici, ko pripoveduje o času vojne, sorodnikih, ki jih nikoli nisem poznala in o krajih kjer nikoli nisem bila. Tako, da sem komaj čakala na prvi večer in na to, kaj bom slišala.

Lublana: Lahko malo opišeš, kako poteka vse skupaj, kje se odvijajo zgodbe, kako do njih?

Tina: Večer resničnih zgodb se zgodi enkrat na mesec v klubu Daktari. Če še niste bili tam, je to en tak zelo posrečen bar z nekakšnim salonom oz. lepo opremljeno dnevno sobo ovito v temno-rdeče stene. Vsak večer ima razpisano svojo temo. Tema zadnjega večera je bila »Vse je šlo k hudiču«. Slišali smo vse vrste zgodb – od biologov, ki so na terenu odkrivali novo vrsto pupkov in obtičali v blatu, do zgodbe o 9 letnemu mulcu, ki ga je kriminalist odkril pri kraji značke marcedes iz njegovega avta in ga na licu mesta aretiral…

Lublana: Večeri pripovedovanja so dostopni vsakomur?

Tina: Vstop v klub je prost in brezplačen. Organiziramo se tako, da imamo vedno v naprej povabljenih nekaj pripovedovalcev s katerimi začnemo večer. Po nekem času odpremo mikrofon in na oder povabimo poslušalce in nadobudneže, ki si upajo povedati kako zgodbo iz svojega življenja. Na moje veliko presenečenje kandidatov nikoli ne zmanjka.

Lublana: Kakšne zgodbe, načini pripovedovanja vse so se že pojavili in kakšne so te presenetile, te začarale?

Tina: Meni osebno je najbolj všeč spontanost na odru. Čeprav se pripovedovalci pripravijo na nastop, pa so v te zgodbe vedno vključena presenečenja, dodatki, vtisi, ki se prikradejo, in čustva, ki preplavijo pripovedovalce med pripovedjo. Mislim, da ni toliko pomemben način, kako sestaviti zgodbo, saj je zgodba že sestavljena. Le povedati jo je treba.

Lublana: In kakšni so napotki za pripovedovalce, kakšna zrna začimb od prekaljenih mačkov?

Tina: Jah, no, prav: ne bodite daljši od 8 minut. Zgodba naj ima markanten začetek, napeto vsebino in jasen zaključek. Če imate tremo, ne skrbite, imajo jo tudi poslušalci, ker se vidijo v vsakemu izmed vas.

Lublana:  In koliko vas je, ki pripravljate in skrbite, da zgodbe rastejo in kipijo iz Daktarija?

Tina: Sva dva, pomagajo nam prostovoljci kot je Jura Štok, ki dela plakate in prijatelji, ki ustvarjajo publiciteto, da se širi glas o pripovedovanju zgodb naokoli. In seveda Maša in Matko, ki dajeta na razpolago Daktari.
Lublana: In tema naslednjega večera je?

Tina: Tema naslednjega večera je  »Samo za eno noč«.

Lublana: Imata kakšne želje, načrte za prihodnost, kje in kako se bodo širile zgodbe?

Tina: Moja želja je ta, da bi lahko v prihodnosti projekt prenesla v domove za starejše.

Lublana: Če bi imela neomejeno možnosti, kakšno predstavo bi najraje ustvarila?

Tina: Vau, jaz definitivno predstavo z maskami »larvaire«.

Lublana: Glede na to, da si prava Ljubljančanka, kateri so prostori v Ljubljani, ki so ti pri srce, kje pa  bi kaj spremenila, ker ti ni všeč?

Tina: Najljubši prostori v Ljubljani… hmmm –  Mercator bife v Podutiku, hihi – lokalna scena pač; nekam, kamor se človek da, potem, ko vstane in nima želje po pitju kave sam s sabo.V gledališko-plesnem studiu na Parmovi se imam tudi fajn, če odmislim na to, da je za ogrevanje premalo denarja in se zato človek tam kdaj pa kdaj prehladi. Najlepše v Ljubljani je pa malo izven nje, seveda – na Sv. Joštu nad Katarino je res lepo, pa še razgled na Kamniške Alpe je fenomenalen. Kje ni fajn? Ker sem velikokrat na Pediatrični kliniki, kamor prihajam kot rdeči nosek, moram povedati, da je okolica kliničnega centra arhitekturno zelo nekreativno deprimirajoča. Za kako spremembo bi pa bilo treba verjetno porušiti več kompleksov in hiš naokoli, tako da nimam ravno rešitve za izboljšanje. Sem pa vedno za koncept – drevo, rože in travo na vsako prosto površino pa čeprav je velika le za cvetlični lonček.

Fotografija: Sunčan Stone