Tarkovski v Kinoteki

“Sem eden tistih, ki vlečejo niti nesmrtnosti.”
Verz iz filma Zrcalo, ki ga je napisal oče Andreja Tarkovskega

Juhuhu, v torek, 8. januarja, se v Kinoteki pričenja retrospektiva, posvečena Andreju Tarkovskemu, meni enemu izmed najljubših režiserjev. Zavrteli bodo pregled celotnega avtorjevega opusa ter dodali še nekaj filmov, na katerih se je Tarkovski kalil in ki jih je sam občudoval. Zavrteli bodo tudi njegov film Zrcalo, ki je zame eden najljubših filmov vseh časov. In ja, Tarkovski je nesmrten.

Zrcalo | Slovenska Kinoteka | Ljubljana

Zrcalo | Slovenska Kinoteka | Ljubljana

Seveda je Andrej Rubljov  njegov kultni film, Solaris spet drugačen in ima cel kup oboževalcev, Zrcalo pa je zame popolnost. Je res poetika režije in emocije. Najlepši in najmočnejši poklon mami in otroštvu, kar jih je v celotni umetnosti. Meni najbolj pri srcu, koži, duši spominu… Zdi se mi, kot preplet mojega dejanskega občutenja otroštva, ideje o mami in prepletanje z umetnostno, s filmom in s svetomo Tarkovskega. Pa da ne nakladam, naj spregovori zapis izjemnega Jureta Mikuža Kinotečni katalog Andrej Tarkovski, leto IV, številka 3, november 1998:

“Orisuje prave razsežnosti in kvalitete režiserjeve izjemne filmske govorice in poetike. V filmu se skozi čas značilnega “zamrznjenega” trajanja, ki se mojstrsko odraža v načinu snemanja, spreminjanju prostorov in posebni svetlobi, prepletata kolektivna usoda človeštva, ki jo zaznamujejo španska republikanska revolucija, druga svetovna vojna in atomska bomba ter intimni svet avtorjevega spomina. Ta se kaže v svetu onkraj, ki je svet odsevane heterotopije: v njem vladajo drugi zakoni in druga hierarhija. Majhne, obrobne avtobiografske opazke in bežni doživljaji izpričujejo otroško dojemanje domačih dogodkov, ki se v optiki, izostreni povsem osebno, zrcalijo kot usodni za izoblikovanje človeka – občutljivega ustvarjalnega subjekta.

Tarkovski je skozi svoje filme vse življenje premišljeval o pomenljivosti Rousseaujeve trditve, da znanost in umetnost ne spreminjata človekovih navad. To spoznanje je ključno določalo njegovo spraševanje o moči in smiselnosti znanstvenega in umetniškega dela. Kot otrok lista po Leonardovi monografiji: občuduje reprodukcije najbolj tenkočutnih in morda najboljših slik, kar jih je kdajkoli ustvarila človeška roka, umetnin, ki s svojim humanističnim poslanstvom pretresejo vsakogar. Ustvaril jih je človek, genialni posameznik, ki je svoje načrte za rušilne in ubijalske bojne stroje ter obrambne naprave ponujal velikim vojskovodjem. Leonardo je skušal poleteti, se dvigniti nad druge in približati Soncu/bogu, kakor ruski Ikarji v filmih Tarkovskega, in govoril je o neizmerni, neukrotljivi vesoljski energiji: ta lahko uniči zemljo in njeno prebivalstvo kakor jedrska eksplozija, ki se je režiser boji in pred njo svari. Kako naj torej človek, znanstvenik, katerega vedno novi izumi, namenjeni dobrobiti soljudi, se slejkoprej dosledno obrnejo proti človeštvu samemu, spreminja temeljna gibala obstajanja? Kakšno srečo je preprostim poganom, ki v Rubljovu bivajo, dihajo, se veselijo in žalostijo, se ljubijo in umirajo v izvirnem sožitju z naravo, prinesel svareči in grozeči krščanski bog, ki oživlja in ostaja prisoten v ikoni in iz nje nadzoruje prvinsko ljudsko spontanost? Kaj se je torej dogajalo, kaj se dogaja in kaj se bo dogajalo s človeštvom, se sprašuje Tarkovski. Posebej s pripadniki številnih narodov, ki si jih je podredil ruski fevdalni in nato komunistični car. V Zrcalu pojasnjuje usodo ruskega človeka s Puškinovim pismom iz leta 1836: “Verski razkol nas je ločil od preostale Evrope. Nismo sodelovali pri nobenem od velikih dogodkov, ki so jo pretresli. Toda mi imamo svoje poslanstvo: Rusijo, njeno neskončno prostranost, ki je vsrkala mongolsko osvojitev. Tatari se niso upali prestopiti naših zahodnih meja. Umaknili so se proti svojim puščavam in krščanska civilizacija je bila rešena. Zato smo bili prisiljeni v poseben obstoj, ki nas je sicer pustil kristjane, vendar nas je odtujil od krščanskega sveta. A kot književnik prisegam, da za nič na svetu ne bi hotel spremeniti domovine, ne imeti druge zgodovine od zgodovine naših prednikov, od zgodovine, kakršno nam je dal Bog.”

Zrcalu navaja verze svojega očeta, pesnika: “Sem eden tistih, ki vlečejo niti nesmrtnosti.” Sin je zagotovo vedel, da je to nemogoče. V kakršnikoli družbi in verovanju imajo te niti v oblasti samo bogovi, gospodarji. Človek se z njimi ne sme meriti in zato sploh ne pomisliti, da bi imel niti v rokah sam. Kajti če bi jih imel, bi bil kaznovan. In če so nekoč bogovi ljudi, ki so hoteli doseči zgolj njim dano nesmrtnost, kaznovali z umrljivostjo, bi se lahko danes človeku, ki se tega zaveda, zgodilo obratno. Kaznovan bi bil z nesmrtnostjo v svetu, v katerem se zdi smrt pogosto edina rešitev, veliko umetniško delo, ki ostane po ustvarjalčevi smrti, pa edina nesmrtnost. Kdor hoče to doseči, se mora žrtvovati. Zato filme Tarkovskega še danes lahko občudujemo z globoko nostalgijo.”

 

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *


*