Slovo od zmajevega leta v zmajevem mestu

Razmišljam, kaj vse lepega, bizarnega, izjemnega se mi je zgodilo v Ljubljani v letu 2012, pa se oziram in pomislim, jah, nekaj izjemnega je bilo že, ko je Tomaž Grom zažgal kontrabas pred Cankarjevim domom, to je napovedovalo burno zmajevo leto, za katerega si ni nihče obetal, kako se bo sploh končalo. Mogoče je takrat začelo nekaj peči v želodcu ljubljanskega zmaja, da se je potem počasi kalil čez leto. Svoje prve jezike je zagotovo pokazal v izjemni akciji Pokonci za kulturo, mladega, a izjemno naprednega Inštituta IRIU, kjer smo brali, tudi ponoči, v zgodnjih jutranjih urah, zato, da bi prebudili zavest in predramili ljudstvo.

Zmaj | Zmajski most | Ljubljana

Zmaj | Zmajski most | Ljubljana

Cankarjev dom je zasedla flota ostarelih travestitov, združenih v emocionalno nabiti predstavi Gardenija, kjer si kar nisem mogla nehati otirati solz. Nastopili so spet legendarni DV8, tokrat v prepolnih Španskih borcih. Vesela sem bila, da sva 8.marca čakajoča pred vrati Menze pri koritu, komaj dobila zadnji karti za tUnE-yArDs in da sva se potem lahko nažmohtala med popolnjeno Menzo. Kurba – plakati predstave Gledališča Glej so zbombardirali poglede Ljubljančanov. Potem se je začelo počasi topliti. In maja je padel eden najlepših dogodkov mesta, začele so se Garažne razprodaje in ljudje so začeli živeti neko drugo, zabavnejšo in lepšo plat življenja, ko so v Parku Tabor prodajali, menjali svoje stvari in ob tem uživali, tako v nakupovanju, kot v prodaji, kot v klepetanju. Vse akcije, ki so spreminjale Park Tabor v pomembnem delu leta, tudi med počitnicami, ko mesto težko diha in se po mestu duhov sprehajajo le turisti, so mesto spreminjale, ga širile, mu dale en drug, simpatičen pečat, ki bi ga bilo treba razširiti po drugih delih mesta, po drugih četrtih, da bi vsaka četrtna skupnost udarila s svojo varianto oživljanja ulic, trgov, parkov, igrišč in klopc. Bunkerice so na Mladih levih uvedle vrtec za vse tiste, ki obiskujemo predstave. Meni sami se zgodila najlepša predstava tega leta, kmalu po tem, ko sem čakala s svojo hčerko na vpis baletnih ur. Tam sem srečala režiserja in igralca Primoža Ekarta, za katerega sem vedela, da je ustvaril eno najboljših predstav. Rekla sem mu, da bi si rada nekega dne ogledala to zloglasno stvaritev in tako je naneslo, da sem kaj kmalu dobila klic, naj se zglasim ob določeni uri ob vhodu, ki gleda na Zvezda park in kjer je baje sam veliki Cankar zgrmel po stopnicah. Zelo skrivnostno. Kar malce sem bila živčna. Nisem vedela, kakšen je princip predstave, gre za ponovitev NSK časov, kjer si bil povabljen na predstavo v stanovanje? Bom morala sodelovati? Ne, čisto druga zgodba. Nekaj znanih in nekaj nepoznanih obrazov se nas je srečalo pred pomembnim vhodom in potem smo romali v notranjost, kjer smo se srečali za mizo, v stanovanju in bili priča presunljivi, res najboljši predstavi tega leta. V njej sem romala čisto od blizu, vrhom in padcem svoje biti in koža se mi je ježila in so mi stekle solze. Doživljala sem katarzo, to je bilo res to, nekaj tako edinstvenega, kar danes ne doživiš kar tako, in to ob Gostiji, slovenski drami slovenske dramatičarke Simone Semenič in genijalni uprizoritvi izjemnega dueta – igralke Ive Babič in igralca Branka Jordana. Minimalistično, precizno, močno. Na senenih kopicah Mladih levov si sploh nismo mislili, da bo italijanska verzija Antigone prinesla nekaj atmosfere demonstracij na ulice Ljubljane. Od festivalov, ki so to burno leto plemenitili Ljubljano je treba zagotovo omeniti izjemno lep festival Klovnbuf, pa poletno lepoto Ane Desetnice, ki je prinašala v mesto nekakšen balzam v vroče dni, tako kot vsako leto. Zelo učinkovit in zanimiv, zlasti zaradi performansov je bil Prelet. Mladi levi so udarili kar revolucionarno vižo, potem  pa je zarezal s svojo temo staranja Mesto žensk. Seveda mi je bilo skoraj neverjetno, da mi je uspelo, da sta legendi Štefka Drolc in Iva Zupančič spet zaigrali na odru. Kakor noro vrenje ljudi na predstavo, ob premieri Dolg RS Saške Rakef, za katere je bil Glej pretesen. Da lahko gledališče spet živi in da koga zanima? Tako kot ljudje drvijo še vedno v Tandoori, na Trubarjevi, čeprav fantje še vseeno niso osvojili metode fast, ki jo oglašujejo nad vrati. Ali pa je trajanje FAST v bengališčini neke druge časovne dimenzije…  Zagoto pa je, da bodo vse razstave, premiere, otvoritve, vsi dogodki Ljubljane  pusti in prazni brez izjemnega umetniškega prijatelja Maksa Soršaka, ki bo ostal v svojem veličastnem spominu v srcu mnogih.  Po njegovem odhodu je zmaj zavihtel z vso močjo svoj rep, kot bi se do konca razžaloščen razjezil in množice so se vsule na ceste. Da bi le kača prinesla vsem vse dobro!