Pisane pletenine

Intervju z oblikovalko pletenin, Aleksando Ilič

Vse se je začelo s kapo. Stala sem v trgovini Pozitive, ki jo še danes zelo, zelo pogrešam v Ljubljani, saj je bila tista čudovita pisana luknja v mestu, ki je nudila vpogled v izjemno paleto slovenskih oblikovalcev, ki so ravnokar poskušali prebujati oblikovalsko sceno. Zdaj jih veliko potuje po ARTishih, pa vendar. Pisan kotiček, kjer so bili na kupu vsi, vseeno zelo, zelo manjka. Tam so se kljub vsem pisanim raznoraznim stvaritvam, najbolj svetlikale barvaste asimetrične, pletene, bleščešče, malo svetleče in tako zelo posebne kape. In jej, prav kape so moja šibka točka. Vedno, ko se prebijamo skozi sive in turobne zimske dni, si zaželim, da bi mi kakšna pestrila vsakdan. Od nekdaj hrepenim po taki, znova drugačni, zanimivi, s katero bom prebila meglo. In tako, pa ne samo eno, sem zagledala v Pozitive in ne samo tam, so že krožile po mestu in take sem potem opazila na glavah. In vsaka se je prismejala drugače, z drugo zgodbo. Tako sem odkrila oblikovalko Aleksandro Ilič ter spoznala tudi njene večje in prelestne pletenine, ki so vsaka zase posebna skulptura, skrbno izdelana in prepletena z vso domišljijo. Zdaj Aleksandra ustvarja v Centru Ledina, kjer lahko pokukate med njene pisane niti. In ja, tudi to leto imam svojo najlepšo kapo. In Aleksando lahko, poleg drugih zanimivih ustvarjalcev, najdete tudi na Artmarketu, v Atriju pošte, v četrtek, 20. decembra 2012.

Lublana: Si diplomirana oblikovalka tekstilij in oblačil, kje si se prvič srečala s pletenjem, kar doma?

Aleksandra: Seveda je pletla že moja mami in sem si sama tudi želela, vendar se s tem nisem aktivno ukvarjala, sploh ne na fakulteti. Me je pa pletenje zanimalo in tako sem iskala po oglasih rabljen pletilni stroj. Potem sem ga pa kupila, enega bolj ubogega in sem se kar namučila z navodili, ker takrat še ni bilo “you tube” navodil, potem sem si kupila še ena navodila na “ebayu” in tako sem začela.

Lublana: Kje kupuješ volno?
Aleksandra: Volno kupujem “špulo po špulo”, kamorkoli grem kupim kakšno, velikokrat kupim kakšno v Beogradu, ker imam tam sorodnike. Ne kupujem je kar na kilograme, vedno nekaj malega, če mi je katera zelo všeč.

Lublana: Pletenje je nekaj najbolj tradicionalnega v naši kulturi, se ti zdi, da je še vedno aktualno?
Aleksandra: In vedno bo aktualno, še posebno v teh časih. Kajti ljudje se s pletenjem tudi sproščajo. Je pa res, da so bile včasih volne zelo poceni in se je splačalo, da si si spletel svoj pulover, danes so pa te volne zelo drage. To je zdaj le dražji hobi program. Seveda pa ljudje vedno radi pletejo.

Lublana: Te še vedno primerjajo s pleteninami Draž, čeprav imate vsak svoj stil?
Aleksandra: Ja, seveda, če prisegaš na Missoni, spoznaš Missoni že na daleč. Pletenine Draž spoznajo tisti, ki imajo radi njihove pletenine. Ampak laiku dejansko ni pomembno, kdo in kaj je za pletenino, važno je, da mu je všeč. Seveda pa je mesto majhno. V Beogradu je čistro drugače. Če je nekomu zelo všeč, je tudi dobro in samo to šteje, kaj je dobro.

Lublana: Pa vendar najbrž tudi ti spremljaš modo, čeprav ustvarjaš zelo po svoje in na nek način narekuješ tudi ljubljansko modo?
Aleksandra: Spremljam modo pletenja, vendar moraš delat po svoje. Včasih se ti zgodi, da se zapreš v svoj kokon in ne vidiš ven. Potem pa prelistaš kakšno revijo in dobiš nove in nove inspiracije. Razmišljaš, vidiš spet nove oblike, poskušaš nove vzorce, nove načine pletenja. Jaz imam navadne gospodinjske stroje, pa se da na njih naredit marsikaj. Potem pa še kaj došiješ, kaj razparaš… velikokrat se tudi samo izživljam z vzorci na blagu…

Lublana: Zate sem izvedela v Pozitive, kjer so se kar bleščale tvoje pletenine?
Aleksandra: Najprej sem prodajala v Pozitive. Takrat še ni bilo Facebooka in Pozitive je bila edina trgovina v mestu, ki je podpirala slovenske oblikovalce in jim dala možnost, da se pokažejo. Marsikdo od nas je tam začel. Spomnim se npr. Zelolepo in Nine Holc, no pa še mnogo drugih.

Lublana: Ampak tam so se kar pulili za tvoje kape, šle so res za med.
Aleksandra: Ja, za kape je še sedaj posebno zanimanje. Luštne so in vsaka je nekaj posebnega. Vsak te opazi in potem vsak sprašuje po kapi, ker je vedno nekaj nenavadnega. Nočem pa prodajati kap za neke enormne cene. Želim, da se širijo med ljudmi.

Lublana: Pa vseeno je tudi veliko povpraševanja po večjih kosih, ki so vsak spet prava skulptura? Vedno več je deklet in gospa, ki jih pestrijo tvoji kosi.
Aleksandra: Ja, te so seveda dražji, ker je z njimi seveda veliko več dela. Ljudje ponavadi začnejo s kapcami in šali. Najprej imajo vsi malo treme, saj so kosi posebni kosi in izstopajoči. Nekaj časa traja, da se navadijo nositi manjše kose, preden si upajo nositi tudi večje. Ko se navadijo, pa potem spet pridejo, po večje, po nove.

Lublana: To leto si se preselila v večji studio, v Ledina centru, kjer lahko ljudje tudi poskusijo, kako jim odgovarja določena oblika pletiva?
Aleksandra: Zdaj imam tudi več stvari na razpolago, saj je tudi studio večji. Tako lahko ljudje poskusijo različne kose in vidijo, kaj jim ustreza, kaj jim paše, v kakšnem stilu bi radi imeli kakšen kos. Potem lahko na sebi vidijo, ali si to res želijo. Saj je ključno, da se bodo v določeni pletenini tudi dobro počutili. Kajti vsak si seveda ne more predstavljat, kaj in kako se bo počutil v pletenini. Mora enostavno poskusit. Potem so še barve in so seveda oblike. Težko se je kar prepustit meni sami, da naredim nekaj po svoje. Saj po navadi naredim, vendar tudi po željah strank.

Lublana: Se zgodi, da ti ljudje prinesejo določeno obeko, da jo narediš podobno ali pa pridejo kar s svojimi idejami?
Aleksandra: Ja, velikokrat se zgodi, da pride kdo že z določenim kosom, npr. s kosom oblačila prijateljice, sestre, pa si potem želi nekaj podobnega. Ampak se zgodi spet svoja zgodba. Poskušam naredit seveda podobno, vendar spet drugače. Ponavadi so barve tiste, ki si jih želijo. Na primer, ko pogledajo, kaj nosim sama, si zaželijo zelene.

Lublana: Tudi ti sama si prepoznavna kot oblikovalka, ko se vsak dan sprehajaš naokoli v svojih pleteninah, lahko bi rekli, da si sama zase pravi “trade mark”, si spoh kdaj kupiš kaj industrijskega?
Aleksandra: No, kakšno srajco, da skombiniram s kakšno obleko, pa kakšne hlače, čeprav potem ugotovim, da so moje vseeno najbolj udobne, pa seveda kakšne čevlje.

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *


*