Okus tišine

Okus tišine vedno odmeva, posebno v teh hrupnih časih. Izjemno samosvoja in pestra umetnica Irena Tomažin, ki se pri svojih zadnjih projektih loteva raziskave glasu in telesa, se je tokrat lotila raziskave stanj, ki jih v glas in v telo vpisuje tako zgodovinski spomin, kot je tudi izročilo petja ljudskih pesmi, osebni spomin skozi proces socializacije glasu in telesa.

Predstavila bo interakcijo arhaičnih, predčloveških oz. nepodružbljenih glasov, zvokov in šumov, ki jih lahko proizvede telo, s podobami, ki jih glas skozi nezavedno nosi iz generacije v generacijo, ter jih soočila z glasovi in gibi, ki nam jih sedanjost s svojimi vseprisotnimi tehničnimi zvoki in vibracijami na novo vpisuje v telo. Pri tem se bodo nemalokrat razkrile tako humorne kot subverzivne vrzeli med glasom in pomenom, telesom in glasom, med javnim in zasebnim, normalnim in bizarnim. Kompozicijo za glas in telo, ki je nastala v produkciji Emanata, si bo moč ogledati 7., 9. in 10. decembra 2012 ob 20.00,v Dvorani Duše Počkaj, v Cankarjevem domu, v Ljubljani. Irenini sodelavci pri predstavi so tokrat dramaturginja Barbara Korun, zvok je oblikoval Aldo Ivančič, luč in tehniko bo imel tokrat pod kontrolo Igor Remeta, kostumografijo pa Tina Pavlović.

Kako je nastajal projekt? Sabina Đogić in Andrej Kocan so posneli pet srečanj s poustvarjalci in ustvarjalci ljudske glasbe, kot so: Ljoba Jenče, Bogdana Herman in Boštjan Narat (Slovenija), Natalka Polovynka (Ukrajina), Svetlana Spajić (Srbija). Posnetki so bili bogat in navdihujoč material, iz katerega je izhajal nadaljnji proces za predstavo. Naslednje leto bodo predstavljeni kot samostojni video material. Avtorji so odkrili, da na nek način bolj pripadamo preteklosti in na prvi pogled že obledelemu izročilu, kot pa sedanjosti, ki naj bi bila le od »tukaj in zdaj«, takole Irena komentira projekt:”Mogoče obledelost izročila samo izkazuje njegovo tiho, nevpadljivo in kontinuirano prisotnost. Glasovi, s katerimi govorimo, so melodije preteklih govorcev in njihovih govoric. Sedanjost nam po drugi strani s svojimi vseprisotnimi zvoki na novo vpisuje v telo drugačne glasove. Z njimi zarisujemo govorice, ki bodo naše ustno izročilo prihodnosti. Paradoksalna zanka časa je mogoče ujeta v trajanju glasu znotraj enega samega izdiha….zgodi se, da se mi včasih hoče od same lepote pesmi nekako zmesti. kot da bi se vroč zrak napihoval v meni … zrak, ki bobni v prsih in duši, dokler me ne razžene, nažene tja ven, v tišino. včasih mi uspe krikniti prav potiho. prav potiho in na kratko…”


Foto: Nada Žgank