Miklavž peče piškote

Ne vem, če ga imate radi ali ne. Vedno se na predvečer pred Miklavžem spomnim, kako kot otroci vsi gledamo v nebo, ki je kakšno leto ožarjeno rdeče in rečejo starejši:”O, danes pa Miklavž piškote peče.” Jaz ga imam rada že od otroštva, saj nam je vedno prinesel sladke mandarine, take neretvanske, brez pešk in pa babičine, na novo spletene rokavice ali nogavice, ki so se prej vse dni skrivale po kotih s klopkami in ven štrlečimi iglami. Pa Kraševe čokolade.

In vedno je bilo zunaj tako zelo mrzlo. Žgala je peč na premog in mi omamno dišala. In spominjam se, kako sem z vsem žarom skočila izpod odeje in smuknila pogledat, kaj je spet prinesel in vedno sem prihajala do darilc z dvomom, ker mogoče pa vseeno nisem bila dovolj pridna in sem v mislih preštevala laži, utaje… Parklji so mi bili od nekdaj ena sama groza, saj sem vedela, da so ponavadi zamaskirani divjaki, neiživeti najstniki, polni trenja, ki so še kako čakali na poigravanje verig v rokah. So pa bili sladki tisti v obliki piškota, politi s čokolado in polepljeni s sličico v rdeče odetega parklja, veliko bolj kot beli Miklavži, medli, politi s sladkorjem, neprimerno manj slastni kot parklji. In vedno sem se spraševala, kako jim uspe zlesti skozi dimnik, saj vendar tako zelo kurimo. Spretni, ni kaj…

Eno od lepših praznovanj Miklavža sem doživela na Nizozemskem. Tja pride takoimenovani Sinterklaas z ladjo po kanalih, pomaga pa mu Črni Peter. Drugače je Sv. Nikolaj dobrotnik grškega porekla, ki je živel v tretjem stoletju v obmorskem mestu Patara, edini sin tedaj redkih krščanskih staršev v Mali Aziji, Epiphaniusa and Johane. Kot otrok je v epidemiji izgubil oba premožna starša in postal strašansko pobožen pod okriljem svojega varuha, tudi Nikolaja, škofa v Patari. O njem pripoveduje veliko legend vsepovsod po Evropi. Sveti Nikolaj (grško Νικόλαος: Nikólaos, kar pomeni zmaga ljudstva) se je kot mlad fant preselil v mesto Mira, kjer ga je stric seznanil z mirskim škofom. Ta je pomagal mlademu Nikolaju, da se je popolnoma posvetil krščanstvu in ga je tudi posvetil v duhovnika. Ker je bilo tedaj krščanstvo nezaželeno, so ga rimske oblasti preganjale, zlasti v času cesarja Dioklecijana in Galerija. Ko je zasedel prestol Konstantin I. Veliki, ki je krščanstvu podelil posebne ugodnosti, je sklical prvi ekumenski koncil v Nikeji (Niceji) leta 325. Na koncilu je Nikolaj ostro nastopil proti Ariju (njegov nauk imenujemo arianizem) in legende pripovedujejo naj bi Nikolaja zaprli, saj naj bi fizično napadel Arija, pozneje pa naj bi se udeležencem, hopla, prikazala Devica Marija in ukazala, naj Nikolaja izpustijo. Nikolaj je nadaljeval svojo pot kot škof v Miri. O njegovi smrti ni zanesljivih podatkov. Verjetno naj bi umrl 6. decembra, ker je to tudi njegov godovni dan.

Kot svojega zavetnika ga obožujejo ribiči, mornarji, imajo ga za gospodarja morja, veliko cerkva ob morju in ob pomembnih rekah se imenjuje po Sv. Nikolaju, slavijo ga v različnih vejah ver: tako katoliki kot pravoslavni, protestanti. Lahko rečemo, da je Miklavž zgodovinsko najbolj razširjena podoba dobrotnika, ki obdaruje otroke.

Stolnica v Ljubljani je posvečena svetemu Nikolaju, saj je bila Ljubljanica včasih pomembna plovna reka. Je pa za Ljubljano zanimiv podatek, da je selezijanski duhovnik Jerko Gržinčič napisal pred drugo svetovno vojno opereto Miklavž prihaja. Premiera se je zgodila v ljubljanskem hotelu Union, tudi pred drugo svetovno vojno in to z velikim uspehom. No,vsekakor ideja za novega župana…

Upam, da danes, v vsesplošni krizi, tudi vsem nam kaj prinese, glede na to, da pomeni njegovo ime ZMAGA LJUDSTVA.