Od Butnskale do Mojstrovke

Ekskluzivni intervju z Emilom Filipčičem, Filetom

Saj se spominjate Butnskale, edinstvene radijske igre, katere nadaljevanja smo konec sedemdesetih komaj čakali na Radiu Študent? Zame je bilo to prvo pravo srečanje z Radijem Študent in z Emilom Filipčičem. Moram reči, da je ostalo nepreseženo, kot je ostala ta idealna, genijalna radijska igra, ki je še kako aktualna prav danes, v mrzličnih decemberskih dneh. Kakor bi Emil že zdavnaj vedel za današnji scenarij naše države. Pozivam vas, da v vaše dobo, ponovno prisluhnete Butnskali in morda bo nebo komu kaj razjasnilo ali pa se bo morda nebo razjasnilo. Emil, mnogi ga poznajo pod nadimkom File, je znamenit Ljubljančan, rojen v Beogradu, in po uspehih Butnskale in premnogih romanih, dramah, radijskih igrah, ne počiva na lovorikah. Po romanu Problemi, za katerega je dobil 2011. nagrado Prešernovega sklada, je mojster humorja in fantastike, izdal pri Beletrini Mojstrovko, kjer se junak prav po naključju znajde sredi Chicaga, mesta, v katerem si je File želel biti že vse, odkar je prebral X-100 roman Frederika Eštona Lun i gospodari Čikaga. Poleg Butnskale odlično branje za sive zimske dni.

Z Emilom sva klepetala v obema omiljeni kinodvorski kavarni: o računalnikih, o knjigah, o Thomasu Bernhardu, o komediji in tragediji, o nekdanji in sedanji Ljubljani, o starih gostilnah, o letnih kinih, o Franciju Slaku in o Slogi.

Lublana: Res ne uporabljaš računalnika?
Emil: Ne berem računalnika. Počutim se, kot en tip iz Dickensonovega romana, prodajalec časopisov Jo, ubogi mali Jo, ki ne zna brat, prodaja pa časopise in bi tako rad znal brat. Meni se zdi računalnik kot televizija, da pa bi bral knjige po televiziji… Ne, pišem z roko, s svinčnikom. Nekoč me je Jonas posnel in me dal na You tube. No, to sem si pogledal. Se mi zdi to obdobje malo kot v filmu Farenheit.

Lublana: Se ti zdi, da je to obdobje računalnikov prineslo med ljudi pasivnost in nič ne berejo knjige?
Emil: Da se nič ne bere, ni res. Ko se je začela evforija s Herryjem Potterjem. Nič lepšega. Bil sem zelo vesel, ko sem videl mularijo, kako se zbira pri ljubljanskem Zvonu: vsak je že prej prebral pol knjige, potem pa so prišli, da so se pogovarjali. Tako kot, ko je je bil preveden Umberto Ecco Ime rože, čisti hit. Obstajajo pa take knjige, kot jih jaz pišem. In vendar sem sam srečal že vsaj štirideset ljudi, ki so govorili o mojih knjigah. Več so vedeli kot jaz sam, to je dobro, celo navdušeni so bili, tako kot sem jaz.

Emil Filipčič | Po partiji tenisa | Ljubljana

Emil Filipčič | Po partiji tenisa (Foto_ Stanko Vidmar) | Ljubljana

Lublana: Pa ne, da te ni nikoli zapeljal vsaj pisalni stroj?
Emil: Od začetka sem imel pisalni stroj. Zadnjič se opazoval nekoga, ki je nekaj razreševal pri računalniku in je vzkliknil: »Yesss!« Tako sem jaz z enakim navdušenjem vzklikal, ko sem pisal na pisalni stroj. Zdaj sem pa starinski. Sem kot poklic kovača… Ko prideš in ga zagledaš, ga lahko samo občuduješ…

Lublana: Mojstrovko si napisal tudi na roko?
Emil: Napisal sem jo na roko, žena mi jo je pa prepisalana računalnik.

Lublana: Kje pa potem pišeš, v samoti, v miru? Razviješ sproti zgodbo, jo nosiš s sabo?
Emil: Mojstrovko sem napisal doma. Ko sem začenjal s pisanjem, sem imel najrajši navdih, zdaj pa kar pišem. Zdaj lahko pišem brez pardona, npr. zdajle, tukajle, ali pa tamle, kjerkoli. Tipkanje pa me moti, ne vem, zakaj bi to poslušal, če lahko pišem v tišini. Zdaj pišem, tako kot Dickens, v družinskem krogu, še ob sosedih in prijateljih. Dickens je pisal tako v družinskem krogu, ne da bi ga ob tem, kdo ali kaj motil in napisal je tako veliko knjig. Samo enkrat sem napisal knjigo v neki kmečki bajti, v kateri sem imel največjo tišino.

Lublana: Koliko je v Mojstrovki resnice, na primer, si se srečal z Robertom Redfordom?
Emil: Ne, sem se pa srečal z Borisom Cavazzom, z njim sem igral, tako, da imam osnovo. Hotel sem napisat roman v duhu tega, kakor se konča: »…tako visoka hrepenenja podeduje človek, a njegovo osebno življenje je vedno videti kot šund ali kot plaža.« Mojstrovko sem hotel napisat kot šund roman. Za osnovo mi je bil Lun i gospodari Chicaga Frederica Eštona. Rekel sem si, takole, gremo v Chicago! Vse prej sem pisal, da je bilo vse realno, vse, kar se mi je zgodilo. Samo določene dele sem napisal, da je bila res fantazija. Ko sem najprej objavil v Sobotni prilogi prva poglavja Mojstrovke, sem srečal na cesti nekoga, ki me je vprašal: » Kako pa kaj tisti tv producenti v Chichagu, sem videl, to me zanima… A je bilo vse to res? (se smeji). V otroštvu sem kar požiral X100 romane, mehke platnice, v trafikah so jih prodajali. Na platnicah je bilo vse divje narisano, v kričečah barvah, takoj po tem sem pa bral Dostojevskega. Ko požiraš knjigo, roman, lep kot glasba, samo da te glasba še bolj začara, čisto telesno… Roman te pa seveda telesno dostikrat utrudi, te spravi v krč. To se mi zdi njegova najslabša lastnost, da ti da vse duhovno, te napihne, kako blazno si dober, skupaj s tem pisateljem vse veš, zdi se ti, da ta pisatelj vse ve, pozabiš, da je to en človek, na drugi strani si pa telesno čisto zmučen, saj je knjiga lahko presneto težka, debela. In imaš potem »musklfiber«.

Lublana: Imaš pa zares za »musklfiber« romanov za sabo, že celo polico svojih knjig, jih kdaj še bereš?
Emil: Velikokrat sem jih bral za nazaj. Zdaj pa kar pišem, raje kar naprej. Zdaj jih vidim bolj kot opus. Vem, da kvaliteta in kvantiteta pašeta skupaj. Napisat veliko knjig pomeni, da si veliko, veliko vadil, kakor bi vadil npr.violino. Igralec Jurij Souček je rekel, da mora igralec čimveč igrat, ker s tem ohranja, kar je on sam: govorit mora razločno, biti aktiven. S pisanjem je prav tako, najbolje je, da kar nadaljuješ.

Lublana: Med sodobnimim pisatelji koga še posebno rad prebiraš?
Emil: Nazadnje sem odkril Thomasa Bernharda. Presenetil me je, ker je Avstrijec in »šimfa« Avstijo, da je bolj ne more. To se mi je zdelo sorodno Slovencem. Vprašal sem se, kaj če smo to pobrali od Avstrijcev? Ker npr. »šimfa« Burgteater, kakšna šlamastika je to, jasno, da je še vedno najboljši na svetu, ampak… Potem opravlja nov spomenik, ki je eno samo proletarsko govno. Vsi so idioti, vse je narobe, bolj zarukanih ljudi, kot na podeželju Avstrije, nisi še nikjer videl. To je katastrofa. Kako bi človek mogel sploh živet v naravi, duhovni propad, nič. V mestu je tudi vse narobe, Salzburg je ogaben, Dunaj je čisto zgrešen, vse je zanič. Govori pa histerično, histerija negacije.

Lublana: Ti pa si nasprotno od Bernharda zdaj ves pozitiven?
Emil: Zanalašč sem hotel biti pozitiven, tudi pri Mojstovki. Zdi se mi zelo pozitivna, čeprav najbrž na koncu izpade bolj kot kakšen »sentiš”, kar pa seveda spada k šund romanu. Vsako knjigo, ki sem jo pisal, sem pisal samo z eno idejo, da bi samega sebe sbodbujal, da bi preživel. Vse moje prejšnje knjige se končajo tako, da grem nekam naprej. Nikoli nisem napisal romana s koncem, kakor mi je všeč pri Dostojevskim: epilog in ta je zdaj tam, ta je zaposlen tam… Saj je možno, da to tako napišem, pa vendar se mora to zgodit pristno.

Lublana: Koliko časa pa pišeš knjigo?
Emil: Mojstrovko sem pisal eno leto. No, malo več, kot eno leto. Velikokrat se mi zgodi, da samo mislim na določeno snov, pa ne vem, kaj bi naredil. 24 ur pa ne moreš pisat. Bernhard lepo opisuje v svoji knjigi pianista Gleena Goulda, kako je umrl dejansko med igranjem. Seveda moraš do konca naredit, kakor Butnskala, postaja vedno bolj resna…če bi šel do konca, bi moral samo pisat. Ampak nemogoče je.

Lublana: Ne glede na to, kakšni časi so, vse genijalno obrneš v komedijo, v farso, kako ti to uspe?
Emil:
Mogoče mi bo enkrat uspelo napisat tragedijo. Zmeraj sem mislil, da je to resna zadeva. Ampak iz občutka, da bo snov, ki jo pišem pristna, me je vedno zanašalo v komedijo, ker sem se hotel zraven zabavat. Hotel sem biti živ, živahen, živahnega duha. Zdaj vidim, da moraš tragedijo napisat takrat, ko si izjemno vesel. Ali pa, da ti uspe napisat nič smešnega, potem to pomeni, da si dosegel vsaj dramo. Lahko, da bodo rekli, da je izjemno dolgočasna. Pa vendar, če ti uspe, da se niti enkrat ne zasmeješ… Pri tragediji je treba tudi priznat, da si pripravljen, če traja npr. tri ure, takoj priznat, da je prima, ker ti je že rit odpadla in bi šel samo rad ven… Samo da bi bilo že konec.

Lublana: Že na začetku si doživel obdobja, ko si bil popularen in so prodajali tvoje romane v trafikah?
Emil:
Ja, ponatis pri Dnevniku, v trafikah, to je bilo pa tako veselje! Najbolj je šlo bralcem na živce, ker sem pisal kar o sebi, v prvi osebi in še z imenom Emil Filipčič, še to, kot da ni dovolj, da sem že na naslovnici. Se spomnim, ko sem srečal prijatelja, ki je bil nekoč mornar in mi je rekel: »Ej, oprosti, kaj pa mene briga, kako si si ga ti na splavu drkal! « Sploh z leti spoznaš, ko se staraš in srečaš koga, ki si misli: »Saj jaz imam svoj roman, komaj ga dohajam, kaj naj zdaj berem tvoj roman?«

Lublana: Rad citiraš filme, v njih si tudi nastopal, pisal scenarije za filme, študiral filmsko režijo, kako je to, biti scenarist, ne pa režiser filma?
Emil:
Film je vedno od režiserja, Alberto Moravia se s tem ni strinjal in je vztrajal, da je petdeset odstotkov filma scenaristovega, petdeset pa režiserjevega. Seveda je velika razlika, scenarist piše sam, v tišini, režiser je pa akcija, spreminja film pod svojimi pogoji, obkrožen s petstotimi ljudmi, ki kar naprej skačejo vanj, na vsake tri min: »Jaz sem dal tisto tja, veš? « In režiser odgovarja »…ja, ja…« Ko sem opazoval svojega prijatelja Francija Slaka, kako je režiral Butnskalo, sem videl, zakaj nisem dokončal filmske režije. Franci je bil res pri stvari. Odgovarjal je na vse, še užival je pri tem, lepo ga je bilo videt. Naredil je pa film, ki odraža njegovo občutje do sveta. Rad je imel eksperimentalne filme.

Lublana: Pa se v Sloveniji da preživet s pisanjem?
Emil:
Mislim, da je bil zadnji, za katerega sem slišal, Cankar.

Lublana: Včasih si, tako kot Cankar, veliko vandral po Ljubljani, kako se ti zdi, da se je kaj spremenila?
Emil:
Včasih smo se sprehajali s prijatelji od Tromostovja do Gostilne Maček. Takrat je bila to edina gostilna v Ljubljani, na drugi strani so kasneje odprli Viteza, ampak veliko kasneje. Avtomobili so bili lahko povsod parkirani. Šli smo do Špice. Tam je bil čolnarski klub, nobene gostilnice. In kar naprej smo si govorili: »Kaj bi vse lahko bilo tukaj! « To, kar imamo zdaj, je to in to je zelo dobro. Povsod bi morale biti te ladijce, vse do Špice. Moralo bi biti tako kot v Grčiji, pa naj kritizirajo, kakor hočejo. Morali bi imeti ladijce brez davkov, da bi ti ljudje preživeli družine in svoje otroke. Vemo, da država zna pobirat drugje, od cigaret in tako naprej. Turizem bi morali spodbujat. Imam pa lepe spomine tudi na letni Kino Bežigrad, Letni kino Tivoli, Letni kino JNA…Ja, letni kino, to je super.

Lublana: Glede na to, da sva v Kinodvoru, si pogosto hodil sem, ko je bila še Sloga?
Emil:
V Slogi sem gledal petkrat Kozel v raju, to je bil prvi hit po Vesni. Ampak je bila Sloga precej drugačna: stoli so bili leseni, parket je bil namazan z eno pasto, ki je dišalo. Sedeži so bili preklopni.

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *


*