Megla in kostanji

Pa se je začela zares jesen, ko je treba za na kolo poiskati že kape in rokavice, saj se je priplazila megla in vsepovsod po Ljubljani že diši po kostanju. Bliža se prižiganje sveč, ugrezanje prstov v topel vosek, grizljanje vročih kostanjev na poti na Žale. Obožujem meglo in ta letni čas, ko pada listje in se zavijamo v plašče in konstantno prezebamo, ker se še vedno premalo oblečemo. Jesen v Ljubljani je nujno povezana s pečenimi maroni in z mokrimi lasmi od megle.

In kako je z zgodovino kostanja, od vedno grizljamo te zapečene drevesne sadeže?

Kostanji | Ljubljana

Kostanji | Ljubljana

Sladkosti kostanja so prišle v Evropo iz Male Azije, po kostanju so radi segali predvsem v sredozemskih predelih, kjer ni bilo veliko žita. Že Aleksander Veliki je bil znan po zasajanju kostanjev na svojih osvojenih ozemljih, znana starogrška zdravnika in farmacevta Dioscorides and Galen sta pisala in raziskovala o težavah, ki jih povzroča preobjedanje s kostanjem, ko nas boli od preobilja pečenih kostanjevih dobrot. Kostanj je v času prvih kristjanov simboliziral čistost. Do uvedbe krompirja v Evropi, so cele skupnosti, ki so živele ob omejenih virih pšenične moke, gojile kostanj kot glavni vir ogljikovih hidratov. Kostanj je tedaj gojil status “hrane za revne.” Še danes se v prehrani, v nekaterih delih Italije, torta iz kostanja uporablja kot nadomestek za krompir. V letu 1583 sta Charles Estienne in Jean Liébault zapisala, da je “neskončno ljudi, ki se hrani le s kostanjem”. Znan je podatek, da je leta 1802 italijanski agronom dejal, da Toskana daje “kostanj kot edine dnevnice naših hribovcev”. Še leta 1879 je bilo rečeno, da se skoraj celotno prebivalstvo hrani pol leta, namesto z žiti, s kostanjem.

V Franciji je najbolj oboževan glazirani maron, kandiran kostanj, zap ripravo katerega je potrebnih 16 različnih procesov, je ša se v božično-novoletnem času. V Modeni, v Italiji, jih pred praženjem namočijo v vino in se jih tradicionalno v Toskani je na dan svetega Simona. Na Portugalskem se peče kostanj na Martinovo. V zadnjih desetletjih lahko po vsem svetu opazimo prizadevanja za obnovo in ohranitev kostanja kot vsakodnevne prehrane, saj gre tudi za razbremenitev žitnih zalog.

V Italiji je najbolj razvita proizvodnja kostanja v regiji Mugello, odkoder izhaja vrsta kostanja Mugello. Gre za izrazito sladek kostanj, ki se lupi enostavno, ni preveč mokast ali oster, pri okusu zaznamo nekaj podobnega kot je nota vanilije, lešnika in svežega kruha. Glavne regije v Franciji, za pridelavo kostanja, so departmaji Ardèche, pri znameniti “Châtaigne d’Ardèche,” Var in Lyon. Francija letno proizvede več kot 1000 ton, vendar še vedno uvaža okoli 8000 ton, večinoma iz Italije. Madeira je portugalska tradicionalna pijača iz kostanja.

Na meniju Japoncev je kostanj vedno za Novo leto, saj predstavlja uspešnost v trdih časih, pomeni tudi mojstrstvo in moč.

Med britanske kolonijalne vladavine v sredini 1700 do 1947, je bil pravi kostanj (Castanea sativa) pogosto uveden v zmernih predelih indijske podceline. Kitajska ima približno 300 kostanjevih sorte. Aborigini so jedli vrste kostanja Castanea dentata in še nekatere druge, že dolgo pred evropskimi priseljenci.

Sveže sadje kostanja ima okoli 180 kalorij (800 kJ) na 100 gramov užitnega dela, kar je precej manj kot orehi, mandlji in drugo sušeno sadje. Kostanj ne vsebuje holesterola in ima zelo malo maščob. Vsebnost ogljikovih hidratov se lahko primerja z vsebnostjo v pšenici in rižu, kostanj ima dvakrat toliko škroba kot krompir. Poleg tega kostanj vsebuje okoli 8 odstotkov različnih sladkorjev, predvsem saharozo, glukozo in fruktozo. V nekaterih območjih sladke kostanje imenujejo “kruh drevo”.
Skratka, pečen in kuhan kostanj je priljubljen tako v severni Kitajski, na Portugalskem, v Španiji, Turčiji, Grčiji, Italiji, Franciji, v Južni Koreji in Jugovzhodni Aziji, kot pri nas.

Kostanj lahko tudi sušimo in zmeljemo v moko, ki jo nato uporabljamo za pripravo kruha, peciva, palačink, testenin. Na Korziki iz kostanjeve moke radi pečejo krofe, cmoke… Sama obožujem kostanjevo rolado, za katero se je potrebno pošteno potruditi z lupljenjem…

Ni pa ga čez vroče, pečene marone, pa dober tek!