Urbani tekači

Zadnja leta se zdi, da skoraj vsi tečejo, tečejo ženske, tečejo moški, tečejo otroci. Pred leti vendarle ni bilo toliko tekačev, oziroma tek ni bil tako splošno priljubljen šport. Zdaj derejo v športnih dresih in v supergah od vsepovsod. Tečejo tudi Ljubljančani in tečejo tudi po samem mestu. Jasmina in Urban sta iz ljubezni, ki se je rodila med njima in iz ljubezni do teka ustvarila Urbane tekače.

Urban je prekaljen atletski maček, atletski trener v atletskem klubu, napisal je tudi knjigo Tekaški trener, Jasmina, sicer magistra antropologije – teče že od otroštva. Že kot deklica je zastopala italijansko govorečo manjšino iz bivše Jugoslavije na italijanskem atletskem državnem prvenstvu v Rimu in na jugu v Kalibriji. In ja, kar težko je verjeti, pa vendar, prvo vprašanje, ki ga je Jasmini postavil Urban, je bilo, ali je prejšnji dan pretekla maraton. Odgovorila mu je, da ne, da bi pa rada šla drugo leto. Bilo je namreč dan po Ljubljanskem maratonu. Ste tudi vi med tekači, ki se pripravljajo na ljubljanski maraton? Morda se srečujete z Urbanimi tekači, ki imajo danes veliko svojih pripadnikov, saj radi tečejo po Tivoliju, po Rožniku, tečejo pa tudi po izjemno zanimivih poteh, imenovanih Lahkih nog radovedni naokrog in med tekom spoznavajo Slovenijo, njene lepote ter njeno pestro zgodovino. Poleg vseh veščin in lepot, ki jih opazujejo med tekom, pa se radi družijo med sabo in spoznavajo nove ljudi.

Jasmina in Urban | Ljubljana

Jasmina in Urban

Lublana: Skupaj sta ustvarjala že knjigo Tekaški trener?

Urban: Jasmina mi je zelo pomagala. Takrat sva še prijateljevala in Jasmina mi je pomagala z nasveti. Pri pisanju sem se od Jasmine zelo veliko naučil, zato je knjiga Tekaši trener veliko bolj čitljiva.

Lublana: Urbani tekači imate v svoji ponudbi poleg organiziranih tekov po Ljubljani in okolici tudi poseben program Lahkih nog naokrog?

Urban: Enkrat na mesec se Urbani tekači srečujemo na tekaških dneh, ki sva jih poimenovala Lahkih nog radovedni naokrog. Po različnih koncih Slovenije odkrivamo lepote, ki jih najlažje odkriješ kar z lastnimi nogami, s tekom. Poleg tega gre za družaben dogodek, v katerem se srečujemo ljudje z enakimi hotenji, enakimi željami, odkrivamo skupaj Slovenijo in to tako majhni kot veliki. Vse generacije so dobrodošle in vse generacije tudi sodelujejo.

Lublana: Jasmina, ti si bila tekačica že v otroštvu, pa tečeš z veseljem tudi danes, kaj ti tek pomeni?

Jasmina: Veliko. Je šport, ki me spremlja že bolj ali manj celo življenje. Poskušala sem tudi z aerobiko, pa sem ugotovila, da nisem zato ustvarjena. Rada grem ven, v naravo, rada tečem, da se sprostim, da zadiham. In rada tudi poklepetam, se družim med športom. Pri aerobiki lahko celo leto telovadiš z določeno prijateljico pa o njej ne zveš nič. Med tekom se spoznavamo, si izmenjujemo življenjske zgodbe. Socialna povezava je močna in tudi to mi je zelo všeč.

Lublana: Po izobrazbi si kulturologinja in antropologinja, si zato tako lepo spletla vezi med gibanjem in zgodbami ter lepotami Slovenije?

Jasmina: Z Urbanom sva si zamislila program Lahkih nog radovedni naokrog. Razmišljala sva, kako bi lahko prepletla tek in lepote slovenske narave. Želela sva napraviti en tak lep tekaški paketek, kjer lahko sodeljujejo ljudje vseh starosti in pri tem na preprost način spoznavajo lepote Slovenije in tudi okoliških držav.

Lublana: Danes imata med Urbanimi tekači že celo množico, koliko vas je?

Urban: V Ljubljani na rednih trening sodeljuje že okoli sto ljudi in vedno več nas je, v tekih po Sloveniji pa okoli dvesto, tristo. Tekaška obvestila, ki jih pošiljam tekaškim navdušencem, ki spremljajo naše aktivnosti, pa je že okoli tri tisoč. Tekaških dnevov Lahkih nog radovedni naokrog, tekaških popotavanj in tekaških taborov pa se trenutno udeležuje od petdeset do sto ljudi.

Jasmina: Največ nas je bilo celo stosedemnjast tekačev, nazadnje pa nas je na Blokah teklo devetdeset.

Lublana: Se lahko vaših tekov udeležujejejo popolni laiki?

Urban: Seveda, naša vrata so široko odprta. Vsak, ki lahko hodi, je dobrodošel, da pride k nam in poskusi tudi teči. Imamo tudi skupino pohodnikov, za tiste, ko je eden od partnerjev ali prijateljev tekač, drugi pa pohodnik in tako lahko sodelujeta oba. Se zgodi, da se kdo pridruži tudi s kolesom.

Lublana: Kakšna je vajina filozofija teka, lahko teče vsak?

Urban: Vsak, ki hodi brez težav, lahko tudi teče. In če je želja po teku v njem, je škoda, da to ne bi izkoristil. Veliko ljudi je preveč obremenjenih z idejo, da tek ni zanje. Največ jih ima slabe izkušnje s tekom npr. iz šole, tek je lahko bil zanje prisila, kazen. Ljudje tekači si ne znamo predstavljat življenja brez teka. Trudim se, da tek najbolj približam netekačem, ki bi se radi samo malo več gibali in vidijo v teku krasno priložnost.

Lublana: Pri vas imajo odprta vrata tudi otroci?

Jasmina: Največje veselje je, ko pridejo vse tri generacije: otroci s starši in celo s starimi starši. To je za nas prava potrditev. Tudi najini otroci in najini starši sodelujejo. Zato je v naših skupinah zelo pestro in veselo, veliko bolj, kot če bi bili samo ena generacija.

Lublana: Nam lahko zaupata kakšno lepo zgodbo, ki se je dogodila v zvezi s tekom?

Urban: Pred letom in pol je prišla gospa na tekaško delavnico za čiste začetnike. Pred tem je izvedela, da ima sladkorno bolezen tipa 2 in se je odločila, da bo nekaj naredila zase. Vključila se je v delavnico in v tekaško skupino, se naučila pravilnega teka. Od takrat je pretekla že mali maraton, zmanjšala je potrebo po zdravilih in zelo se je spremenila. Iz obupa je postala vesela. Vzela je zdravje v svoje roke in se naučila drugače in lepše živeti z boleznijo in s tekom.

Lublana: Smo po vajinem mnenju rojeni za tek?

Urban: Seveda, kdor govori, da tek škoduje hrbtenici, kolenom, kolkom, ta ne pozna pravilnega teka. Tek v bistvu koristi celotnemu telesu. Seveda pa je za to potreba zdrava pamet.

Lublana: Veliko se govori o tem, kaj vse je pri teku lahko prav, kaj vse narobe, kako vidva podajata svoje mnenje in znanje o tehniki na delavnicah?

Urban: Še vedno se sprašujemo, kaj je pravilno, saj smo zavedeni predvsem s proizvajalci tekaških copat, kjer so znane fotografije, kako tekači udarjajo s peto ob tla, kako stopajo na iztegnjeno nogo pred seboj. To je videti mogoče fotogenično, vendar vsekakor ni pravilno. Če tečemo pravilno, so kolena in kolki zanemarljivo obremenjeni. Tekaške delavnice piljenja teka so zato zelo koristne, saj ljudje ne pričakujejo, kako veliko stvari se pri teku v tehniki lahko hitro in učinkovito popravi. Potem je potrebno nekaj treninga, da se tehnika utrdi, pa vendar je vse skupaj lahko hitro in zelo učinkovito.

Lublana: Kaj pa pozitivni učinki teka?

Jasmina: Tek je zelo praktičen, ne vzame ti veliko časa, treniraš pa lahko kjer koli. Lahko tečeš v družbi ali sam. Tek je zelo ekološki, obuješ si tekaške copate, stopiš ven in že lahko začneš. Ne potrebuješ ničesar drugega. Tek ima zelo pozitivne učinke na splošno počutje tekača, razpoloženje, na veselje, na zdravje, na koncentracijo, na spanje… Tek je zmaga volje. Recimo, da je pred tabo hrib, ponavadi bi se raje ognili zasopihanju v njegov klanec. A ko premagamo lenobo in stečemo po hribu gor, lahko to moč volje prenesemo še na druga področja življenja. Na ta način si damo možnost, da smo enostavno večkrat lahko ponosni sami nase. Pri teku se je treba potruditi. Če se potrudimo pri teku, pa je zelo možno, da bomo tudi pri drugih izzivih v življenju bolj uspešni. Tek nas uči, da se je treba tudi v življenju potrudit in da je to vredno.

Urban: Tek je znan antidepresiv. Med nami je tudi tekač psihiater, ki predpisuje svojim pacientom ure teka. Recimo tek v dežju, ki je veljal nekoč za nekaj strašansko slabega, ker so nas mame strašile, da se ne teče v dežju, ker se boš prehladil. Danes tečemo tudi v snegu. In užitek v počitku je neskončno večji, če veš, da si premagal hribe, dež…

Lublana: Koliko teka pa priporočata, da dosežeta take dobre učinke?

Jasmina: Tri ali štiri ure na teden naredijo že zelo veliko razliko.

Urban: Ljudje se razlikujemo, nekaterim zadoščata tudi dve uri. Priporočljivo pa je, da se ukvarjamo z gibanjem skoraj vsak dan. Kakor potrebujemo vsak dan hrano, tako potrebujemo vsak dan tudi gibanje.

Lublana: Imeli ste posebne akcije čez poletje, nam lahko na kratko opišete, kje vse ste tekli in s čim vse ste se srečali na poti?

Jasmina: Poletje smo začeli s tekom na morje. Iz Ljubljane do Pirana lahko potujemo tako ali drugače. Mi smo se na pot poti podali drugače. Ubirali smo mirne in slikovite stranske poti. Po šestih dneh smo pritekli do Pirana. Prvi dan smo opravili 30 km in prispeli do Starega Malna. Užitek je bilo zaplavati v jezerčku. Naslednji dan smo tekli skozi Logatec do Hrušice. V nekdanji utrdbi, imenovani Ad Pirum, smo dosegli našo najvišjo točko popotovanja. Tretji dan smo tekli mimo Predjamskega gradu do Razdrtega. Udomačili smo se v gostoljubnem kmečkem turizmu. Četrti dan smo tekli skozi Senožeče, pod Vremščico do Famelj. Peti dan smo tekli mimo Rodika, skozi Kozino, Petrinje, Črni Kal in vse do Dekanov. Zadnji, šesti dan pa smo šli do konca, do cilja na Piranski punti. To pot smo opravili že tretjič. Bilo nas je 30, najmlajši naš je imel 1 leto, ta se je peljal v vozku, najstarejši pa 75. In imeli smo se nepozabno.

Urban: Nadaljevali smo s tekaškim dnem Lahkih nog radovedni naokrog po Solčavski panoramski poti. Nad Solčavo se vije približno 9 kilometrov dolga panoramska cesta, ki smo jo hitro udomačili v naša srca. To je bilo julija, avgusta pa smo si privoščili še Tekaški vikend v Žužemberku ob reki Krki. Na vrhuncu poletja smo v izbrani družbi in zelenem okolju praznovali sproščenost življenja. Sproščenost, ki nam omogoča postati prijatelj s človekom, ki ga prvič srečaš. Sproščenost, ki nam omogoča, da brez strahu raziskujemo svet in da se lotimo razdalje, ki se nam zdi morda predolga. Pa vendar se skoraj vedno pokaže, da lahko s pravim pristopom in v družbi opravimo veliko daljšo razdaljo, kot smo jo sicer vajeni opraviti sami. To nam tudi omogoča, da bolje spoznamo sebe, svoje resnične zmožnosti. Zaradi tega smo ponosnejši nase. S tem postanemo tudi drugim za zgled. Zgled svojim otrokom, sorodnikom, prijateljem in znancem. Če si želimo boljše življenje, je to eden od načinov. Torej, da smo dober zgled in boljši mi sami, in nikakor ne tako, da le tarnamo nad sabo, drugimi in nad okoliščinami. Biti boljši pa ne pomeni, da se naprezamo za olimpijskim sloganom: “Hitreje, višje, močneje!” ampak, da se predvsem trudimo živeti globlje. Da to dosežemo, se moramo izogibati “sladkim prevaram”, ki jih lahko sicer srečamo in uporabimo skoraj na vsakem koraku. Te nam dajejo lažno občutenje zadovoljstva. Lažno zato, ker je kratkotrajno. Lažno zato, ker je le površinsko. Lažno zato, ker ni plod naše celostnosti – preprostosti – naravnosti. Ob Krki smo bili skupaj ravno zato, da se še bolj približamo globinam naše narave – naravnemu.

Jasmina: Poletje pa smo zaključili z Ekološkim športnim dnevom. Ljubljana, Koper, Portorož, z vlakom, kolesi, tekaškimi copati in kopalkami ali pa brez njih, to je v nekaj besedah ekološki športni dan. Vse te kraje in prevozna sredstva smo uporabili s preprostim namenom: imeti se lepo. Zraven se je podala še lokalno predelana ekološka veganska hrana, ki smo jo zaužili na vrtu mojih staršev in ki je bila taka, da nam je dala moč in lahkotnost, da smo bili pri vsem tem lahko zraven.

Lublana: Smo pred Ljubljanskim maratonom, ki postaja vse bolj popularen, ne le pri Ljubljančanih, temveč v večjih okvirih. Se še da kaj postoriti pred maratonon, kakšne naj bodo priprave, kako je s prehrano?

Jasmina: Ljubljanski maraton je pravi tekaški praznik, a midva toplo priporočava, da smo pripravljeni skozi vse leto, ne samo pred določeno prireditvijo. Urbani tekači nadaljujemo s skupnimi treningi, vsak drugi četrtek pa se odpravimo na skupen dolgi tek, na katerega povabimo tudi take, ki sicer ne trenirajo z nami. Pred Ljubljanskim maratonom se bomo odpravili še na pol maraton v Maribor in Gradec, po njem pa to jesen še v Palmanovo in Firence. Ljubljanski nam je res najljubši že zato, ker je pri nas doma. Do sedaj sva nanj prijavila 203 člane Urbanih tekačev, zagotovo pa jih bo še več. Prišli bodo iz cele Slovenije in cel tisti vikend bo nekaj posebnega.
Prehranjujmo se pa še naprej zdravo, na kratko to pomeni, čimveč zelenjave, po možnosti sezonske in doma pridelane ali iz ekološke ponudbe, s stročnicami, oreščki, sestavljenimi ogljikovimi hidrati, sadjem, zdravimi olji in čim manj predelanimi živili, čim manj mesa, mlečnih izdelkov in enostavnih sladkorjev, najbolje z nič hidrogeniziranimi maščobami…

Lublana: Sta tudi svetovalca za zdravo prehrano, kaj vse lahko jemo pred tekom, med tekom, po teku, da bomo čimlepše preživeli vse tekaške krize?

Jasmina: Jejmo hrano, ki nam kar najbolje koristi. In jejmo naravno, pomeni, to, kar zraste. Sama ne jemljeva nobenih prehranskih dopolnil, saj sva prepričana, da lahko z zdravo hrano dobimo vse kar potrebujemo. Tudi pred, med in po teku spodujava zdravo hrano. Dan pred tekmo morda rjav riž ali špagete z različno zelenjavo, takoj pred tekom sladko sadje, med tekom prav tako, po teku pa teknejo na primer bogatejše zelenjavne enolončnice.

Lublana: Organizirita tudi teke za turiste, kako se vama je posrečilo to leto, je v Ljubljani veliko turistov tekačev?
Urban: Na žalost je to poletje to ostalo še pri ideji. Zamislila sva si, da bi turistom ponujala vodenje po Ljubljani, ki bi bilo popestreno s tekaškimi vajami, raztezovanjem, hkrati pa bi turist tekač slišal še kaj o naši zgodovini, arhitekturi, zanimivostih… Po starem mestnem jedru vidiva veliko tekačev in sklepava, da so tujci. Misliva si, da bi bili veseli, da bi jih nekdo pospremil, jim pokazal lepe tekaške poti v našem mestu, skrite kotičke, pipe z vodo, hkrati pa jim še kaj zanimivega povedal. Upava, da nama drugo leto to uspe.

Lublana: Kaj pa je vajin najljubši kotiček v Ljubljani?
Jasmina: Vse polno jih je. Ker stanujeva na Gornjem trgu in sva vsak dan vesela in hvaležna, da živiva v tako lepem in mirnem predelu, je to morda kar naša ulica. Tako prijetna je, domača, hkrati pa tako polna zgodovine. Rada imava Grad, čez njega hodiva z otrokoma v vrtec in šolo na njegovi drugi strani. Rada imava Prešernov trg, ker se nama zdi tako stičišče, srečališče, ker ponuja toliko možnosti. Večkrat se ustavimo na Šuštarskem mostu, pohecamo se, da je kot naša dnevna soba. Še posebej nam je všeč, ko lahko prisluhnemu kakšnemu uličnemu glasbeniku. Rada sva na tržnici. Plečnik je znal narediti okolje zares prijetno, stojnice in vrvež ljudi pa mu vdahneta pestrost življenja. Rada sva ob Ljubljanici, njen breg je nekaj prav posebnega, pogled na reko pomirja. Z veseljem posediva v mestnih kavarnicah in prelistava časopise. In rada sva v Tivoliju in na Rožniku, še posebej ko sva v družbi naših tekačev. Takrat je najbolj veselo.

Lublana: In če bi lahko spremenila Ljubljano, s čim bi jo popestrila?
Jasmina: Uh, da se le ne bi preveč spremenila. Ker je taka, kot je zares lepa, prijetna, pestra, ravnopravšnja. Če pa bi jo lahko še kaj polepšalo, pa bi bilo to morda to, da ne bi bilo praznih najemnih prostorov. Lepo bi bilo, če bi vsak prostor našel svojega trgovca, galerista ali knjigarnarja, ki bi prazno trgovino oživil. Pa čeprav za minimalno najemnino, a tudi ta bi bila zagotovo bolj dobrodošla, kot če v lokalu ni ničesar. Na Gornjem trgu pogrešam tablo s smerjo proti Gradu. Turisti se zmedeni obračajo in iščejo ta pravo ulico za na grajski hrib. Želela bi si še več klopic, tudi na mostovih. Ni lepšega ko to, da med hojo po mestu lahko malo posediš, si oddahneš in v miru zazreš v okoliške fasade in mimoidoče. Želela bi si še več uličnih glasbenikov in še manj grafitov, ki mažejo fasade lepih meščanskih hiš. Te bi bilo treba kar sproti odstranjevati. Želela bi si tudi gostilnico z vegansko ponudbo.

Urban: Seveda pa bi bilo zelo lepo dodati tudi “tekaško sprehajalni prstan” Rožniku. Speljan bi bil skozi gozd in bi pomenil le nadaljevanje poti z mostički nad Tivolijem. Ocenjujem, da bi bil ta krog dolg okoli 7 km in se ne bi dotaknil nobene ceste.

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *


*