Ko se nasmehne spomin

Intervju z Marušo Štibelj, KIČjeRAJ

Zdi se mi, da so vse Maruše zelo posebne ženske. Mogoče se mi tako zdi že od otroštva, ko sem se smejala slikanici Marjana Amaliettija in njegovi Maruški Potepuški z rdečo kapo. Pa je prišla filmska Maruša rdečelaska z Dušo Počkaj, pa prijateljica Maruša, ki je res rdečelaska, pa Maruška in Maruša pisateljica in Maruša igralka. Nekega lepega junijskega dne sem obstala v parku Tabor pred pisano stojnico spominov, kjer me je prijazno dekle vabilo naj kaj napišem, kakšen spomin. Izbrala sem si ime Maruša in tako srečala posebno dekle za posebno mizo, polno kolažev, zbiralko spominov. Navdušila me je s svojimi barvitimi in pametnimi zgodbami, z zbiranjem besed in spominov. Maruša.

S pomočjo spomina vidimo čas. Govori nam o tem, kdo smo zdaj in v prihodnosti,” je pred kratkim zapisala v Sobotno prilogo Irena Štaudohar. Maruša s svojim spominsko celico KIČjeRAJ zbira spomine preteklosti in jih lepi in gradi v prihodnost. Ta vikend, v soboto, 8. septembra in v nedeljo, 9. septembra, boste edinstveno Marušo lahko srečali tudi vi, ko bo odkrivala in zbirala spomine v parku Tabor, na Nostalgični soboti in na Umetniškem sejmu.

Lublana: Od kod izvira vsa ta tvoja radost do kiča in kakšen je tvoj odnos do kiča, kaj je sploh kič po tvoje?

Maruša: Eden od mojih profesorjev je zapisal nekaj časa nazaj: kič je dom umetnosti, kamor se ta gre spočit od svojega resnega obraza. In ker sem sama po naravi bolj naklonjena humorju, kot pa resnobi, je kič tisti, ki mi daje inspiracijo. Sploh pa se mi zdi, da kič obstaja z razlogom. Ko se kič postavi ob bok umetnosti, jo velikokrat zaradi tega bolj cenimo. Pa tudi kič je lahko relativna stvar. Nekateri kič je kičast le ob drugem kiču, ko pa mu spremenimo okolje, lahko postane umetnost. Včasih se mi zdi, da je kič preveč razvrednoten, kljub temu, da iz kiča lahko nastanejo dobre stvari.
Velikokrat slišim: “Ta sončni zahod je pa res kičast.” Pa vendar je sončni zahod darilo matere narave, na katerem se spočijejo človeške oči.

Lublana: Nabiraš stare časopise, revije, stare podobe, kaj vse te povleče k sebi, kaj vse komunicira s tvojimi zgodbami?

Maruša: Mislim, da ves moj koncept ustvarjanja temelji na spominih. »Življenje je igra,« sem nekje prebrala. Jaz temu dodajam: »Življenje je igra. Igra Spomin spominov za enega igralca ali več, brez priloženih navodil.« Tako kot v svojem življenju, tudi v svojem kiču povezujem spomine. Spomini so tisti, ki komunicirajo z mojim ustvarjanjem.

Lublana: Kje ustvarjaš vse svoje kolaže, imaš studio?

Maruša: Kar lep čas so bili moj studio – dnevna soba, spalnica, kuhinja, celo terasa. Kmalu ni bilo več dovolj prostora oz. je bila po stanovanju prevelika zmešnjava, tako, da sem si eno od sob preuredila v delavnico. Zdaj je veliko lažje in kljub ustvarjalnemu neredu, to še vedno ni kaotičen nered.

Lublana: Besede, besede, od kod ta tvoja radost nad zbiranjem in nad zbiranjem besed?

Maruša: Zbiram lepe spomine, spomini pa rodijo zgodbe. Ob poplavi slabih novic in zmerljivk sem si zaželela lepih besed, ki sem jih začela zbirati in iz njih ustvarjati broške, da bi med ljudi razširila vest – lepa beseda, lepo mesto najde. Se mi zdi, da smo jih lačni, lepih besed namreč in da pozabljamo na moč, ki jih imajo lepe besede. Mini umetniška akcija je bila nadvse lepo sprejeta in tako sem se odločila za naslednji korak – zbiranje lepih spominov na že podarjene besede – ker si vsi zaslužimo lepe spomine. Spomine pridno nabiram in upam da jih bom kmalu lahko izdala v obliki knjige – kjer se bodo zbrani spomini različnih ljudi prepletali z mojimi lastnimi – prav tako, kot se v mojih kolažih.


Lublana: Katere besede so tebi blizu?

Maruša: Predvsem so to besede, ki mi v določenem trenutku pogrejejo srce. Pa naj bodo to še »ne vem kako bizarne« besede, važno je da so podane na lep način.
MOJ IZBOR BESED: Limonada, izohipsa, ringelšpil…

Lublana: In si do sedaj najbrž že prišla do najlepših zgodb in najbrž celo do kakšnih bizarnih?

Maruša: Lepih spominov sem prejela že kar nekaj in težko bi se odločila za tiste najlepše in najbolj bizarne, sem jih pa nekaj izbrala za bralce Lublane.

beseda: DEŽ

Vsako pomlad ob mladem dežju zadiši po tistih pomladnih nočeh izpred osmih let, ko sem se pod dežnikom, z mokrimi balerinkami in mehkim šalom okrog vratu počasi in z nasmehom na obrazu vračala domov. Ko prepih zbudi vonj po mokrem listju, vlažnem betonu in svobodi v zraku, se še danes spomnim svojih prvih korakov samostojnosti.
Sapramiška

beseda: DVAINŠTIRIDESET

Brisača. Najslabša poezija v vesolju. Življenje se dogaja, če že nanj ne moreš vplivat, vsaj uživaj v tem. Oziroma se ne preveč sekirat, ker res nisi pomemben. Verjami v naključja. Ljubezen ni treba, da je zakomplicirana, samo čudna. In Dire Straits pomagajo. Predvsem pa … samo brez panike.
Tilen
beseda: PLES

Polno plesišče, norost barvno-žarečih luči, ki le za hip obarvajo obraze in disco glasba, ki mi je prebudila telo, me z neustavljivo silo vlekla k sebi, tebi…in um ni nič premleval bi, ne bi?, ampak je telo kar sámo zaživelo v plesu…ples….brez kontrole sva se vrtela po plesišču….najin prvi ples.
Metka

Lublana: Kdo vse so ljudje, ki radi ustvarjajo zgodbe na tvojih postajah?

Maruša: Večinoma so to ljudje, ki se kot jaz, radi spominjajo. In ko enkrat odpreš ventil spominjanja, ni več poti nazaj. Stari, mladi, veseli, žalostni…ni pravila. Sem pa vedno vesela, ko uspem s svojim ustvarjanjem privabiti nasmeh na še tako resnoben obraz.

Lublana: Kje vse se postaviš, kje vse nabiraš materiale, zgodbe?

Maruša: Ustavljam se v antikvariatih, bolšjakih, obiščem tudi kakšno zapuščeno hišo, kar pa se tiče notranje inspiracijem, pa mi jo ponavadi ponudi kar življenje samo. Seveda pa dober glas seže v deveto vas, tako da mi sedaj ljudje svoj odvečen kič že podarjajo, saj se jim nabira po predalih in omarah.

Lublana: Nabiralka zgodb, besed, gumbov, kaj vse še te veseli nabrati, zbrati, ustvariti v prihodnje?

Maruša: Upam si trditi, da bo v prihodnosti nastala tudi kakšna razstava, ne le mojih kolažev, namreč tudi zbranih besed – tistih lepih seveda. Za knjigo sem si vzela čas, tako da je težko napovedati kdaj bo končana, verjetno, ko se bo nabralo zadosti lepih spominov, čeprav teh nikoli ni dovolj. V bližnji prihodnosti pa me čaka nabiranje zgodb na popotovanju po Turčiji, česar se že zelo veselim.

Mi pa se že veselimo brskanja po novih spominih.

www.facebook.com/KICjeRAJ