Vpogled v dosjeje romunske Sekuritate

V Ljubljano je na Mlade leve prišla mlada, drzna in aktualna romunska režiserka in dramatičarka Gianina Cărbunariu. Postavlja se po robu ideji nacionalnih gledališč, v katerih bi lahko režirala klasične komade in ustvarja nove drame, nove pristope, kjer se križajo zgodbe posameznikov sodobnega sveta, kakor ga vidijo in živijo mladi ljudje danes. Med študijem predstave v Nemčiji, kjer je raziskovala pota romunskih priseljencev, ki so emigrirali v Zahodno Nemčijo v času komunizma, se je seznanila s številnimi zgodbami izseljencev, ki so znova in znova opominjali na arhive romunske obveščevalne službe Securitate. Pripovedovali so ji, kako je bilo njihovo življenje povezano in prepleteno z dosjeji, ki so jih ustvarjali v Securitate in kako močno je vplivalo na njihova življenja.

In tako je Gianina najprej prosila za dovolilnico inštitut, ki se ukvarja od leta 2003 s preučevanjem arhivov. Bili so sumničavi, zakaj zanimajo arhivi mlado umetnico, vendar so ji dovolili pristop. Prosila je za arhive različnih slojev ljudi, meddrugim tudi duhovnikov, vendar do njihovih arhivov dostopa ni dobila. Dan za dnem se je dva meseca in pol Gianina potapljala v bolj neverjetne, kot verjetne zgodbe o svojih rojakih. Kajti zgodbe, ki so jih pisali agenti Secutitate o prebivalcih Romunije, niso le del zgodbe romunskih izseljencev tedanje Zahodne Nemčije, so zgodbe, ki zajemajo velik del prebivalcev Romunije. Leta 1989 so v arhivih našli za skoraj štirideset kilometrov dokumentov, ki razpredajo zgodbe posameznikov.

“Mnoge zgodbe se zdijo dokaj neverjetne. Gre skoraj za novele o posameznikih, z veliko, veliko domišljije. Ceaușescu je namreč imel idejo o veličini in grandioznosti, o napredku države in posameznih sektorjev. Agenti so tako živeli pod pritiskom, da morajo ustvarjati velike, velikokrat zelo grde zgodbe posameznikov, ki so jih opazovali. Iz meseca v mesec so nadgrajavali zgodbe. Zgodbe posameznikov je razpredal in napletal velik tim ljudi. V prvi vrsti so bili to uradniki, potem ljudje, ki so obkrožali posameznika, znanci, prijatelji. V zapise so vključena pričevanja prijateljev, sosedov, sodelavcev posameznika. Zato gre tudi za zelo različne stile in oblike pisanja o posamezniku,”komentira Gianina. Sprožila so se ji različna vprašanja, kot npr. v kakšni meri lahko zaupaš dokumentom Securitate.

“Lahko zdaj, ko so dosjeji odprti in na voljo družinam, ki so opisana v njih, verjameš? Lahko najdeš resnice o posameznikih ali gre samo za fiktivne in napihnjene zgodbe oficirjev, uradnikov, ki so kreirali posameznikove zgodbe po svoji izprijeni domišljiji? Mnogokrat namreč naletiš na zelo očitne napake. Datumi rojstva se spreminjajo, datumi posameznih pomembnih ločnic tudi. Te arhive je treba gledati popolnoma v drugačnem kontekstu. Poskusiti razumeti, kaj je za temi zgodbami, kaj je z zgodbami uradnikov, ki so jih pisali.”

Dosje, ki ga je Gianina uporabila za predstavo, je objavil v časopisu znamenit romunski novinar in pisatelj Dorin Tudoran, ki je leta 1985 zapustil Romunijo.

“V njegovi zgodbi je razvidno, kako je Securitate hotela manipulirati perspektive ljudi. Dorin je prosil za potni list, da bi zapustil Romunijo. Bil je zelo znan avtor in nanj so izvajali različne pritiske. V nekem obdobju je celo gladovno stavkal, da bi le dobil svoje dokumente. Moral je prehoditi težko in dramatično zgodbo, da je na koncu lahko le odšel. Vendar se njegov arhiv ne zaključi z njegovim odhodom, temveč se nadaljuje. Securitate je celo priredila scenarij in napisala, da je postal njihov agent. Gre za zgodbo brez konca, ki obsega 10.000 strani,“ pojasnuje Gianina.

Arhivi Securitate so beležili zgodbe posameznikov med leti 1945 vse do leta 1989. Vendar so se zgodbe dosjejev spremenjale v svojem obsežnem obstoju.

“Petdeseta so bila res grozljiva. Uničili so ves odpor. Pobili vse, ki so se kakorkoli poskušali zoperstaviti oblasti. Ljudi so ubijali v zaporih. V sedemdesetih je postalo vse skupaj malo bolj sproščeno in so bila pisanja bolj miroljubne narave. Vendar so  njihovi otroci ostali zelo zaznamovani. Čeprav so se časi spreminjali in se je stroga represija opuščala, se potomci nikakor niso mogli znebiti težkih spominov. Odrasli otroci posameznikov so tako opisani v dosjejih in velikokrat ujeti v zapore. Osemdeseta so bila prav tako zelo grozljiva. Vsako leto je bilo bolj noro. Vsako leto je moral imeti vsak uradnik več in več informatorjev. Vendar jih niso imeli in so se jih zato izmišljali. Informatorji so postali tudi študentje. Informiranje o drugih in njihovo poročanje je postalo popolnoma naraven način življenja. In prav to je zastrašujoče. Ljudje so se podpisovali pod zgodbe kot priče, saj niso vedeli, da bi lahko rekli tudi ne. Velikokrat je bila ta služba videti kot idealna pot v prihodnost. Mnogi pisatelji so postali pisatelji Securitate.”

Gianina je imela v času napetosti, ko so odkrivali arhive, dvanajst let. Živela je v zadnji dekadi represije. Ni bilo elektrike, ne hrane. Po drugi strani pa se kot otrok ni zavedala, da preživljajo hude čase, saj ni poznala druge, boljše plati življenja. Ko je brala ves material, ki ga je izbrala za predstavo, se je zavedala, da ni del generacije, ki je šla skozi najhujše. Skupaj s sodelavci se je v procesu nastajanja predstave zato odločila za distanco. Z igralsko skupino so poskusili ostati pravični do dokumentacije.

“Odločili smo se za preizpraševanje dokumentov: koliko je v njih resnice, koliko je v njih fikcije, kaj pomeni danes brati vse to, kaj pomeni brati to nekomu, ki je danes mlad? Poskušamo se postavljati na različne nivoje vedenja o mehanizmu, ki je obvladal Romunijo. Nočemo podučevati. Vsakič, ko imamo predstavo, sledi razgovor.“

Kakor nalašč, da se v deževni nedelji, 26.avgusta, podate na pot dosjejov Gianine, njene skupine in vpogleda v arhive Securitate, v Staro Elektrarno, ob 20.00.

[foto_ Urška Boljkovac]

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *


*