IRIU živi od tega, kar je

“Ko se ukvarjamo z državo, se ukvarjamo drug z drugim, začenši s samim sabo.”
 – Glorjana Veber

Kmalu bo skoraj leto dni, odkar je svoja vrata na Resljevi ulici 20, odprl Inštitut IRIU, Inštitut za raziskovanje inovativnih umetnosti. V zadnjih letih, pod okriljem Društva Aggressive Theatra in IRIU – ja, so izvedli mladi ustvarjalci projekte, kot so Yidish grafiti, “Eno kepico poezije, prosim,” Romanje poezije, (Po)kupi pesnika, Spletno pero. Malo manj kot pred letom dni so prostori Resljeve doživeli Žetev, umetniško instalacijo. Ena njihovih najodmevnejših akcij pa je bila 168 ur pokonci za kulturo, ki je združila izjemno veliko umetnikov. IRIU bi si v sedanjih časih lahko tolmačili tudi, kot ideje, revolucija in umetnost. Je kaljenje mladih umetnikov, ki se srečujejo med ukvarjanjem s sodobno umetnostjo, z neobičajnimi praksami s področja vizualnih umetnosti, vizualnih komunikacij in literature.  O njegovem delovanju sem klepetala z Glorjano Veber, pesnico in direktorico inštituta.

Lublana: Zakaj in s kakšnimi nameni ste ustanovili IRIU?

Osem osnovnih vodil ima preambulo: »Kadar se ukvarjamo s kulturo ali znanostjo, se ukvarjamo z državo. Ko se ukvarjamo z državo, se ukvarjamo drug z drugim, začenši s samim sabo.«

Lublana: Kdo vse se združuje pod vašim okriljem?

Ustvarjalni, inovativni, kritični, dosledni – kar nima starostne in izobrazbene omejitve.

Lublana: Kako se financirate? Od česa IRIU živi?

IRIU živi od tega, kar je: od Inspiracije, Raziskovanja, Inovacije in Umetnosti, tu je naša malha polna, če bi živel od denarja države, bi glede na današnje razmere bodisi propadel ali nasprotno postal monopolist. Količina naših sredstev za leto 2012, prejeta na podlagi razpisov, znaša nekaj tisoč evrov, ostalo so osebni finančni vložki, donacije, zaslužki na podlagi storitev ipd. Preostalo pokrije entuziazem vseh nas – članov oz. prostovoljcev. Je pa izredno spodbudno, da so se naše ideje, z realizacijo katerih smo začeli leta 2007, trdno prijele, da jim ostale organizacije sledijo z ustvarjanjem podobnih projektov in zagovarjanjem podobnih stališč. Navdih ima osrednje mesto za vzpostavljanje pozitivne klime v kulturnem prostoru, ki ga ustvarjamo skupaj.

Lublana: Kaj vse vključuje projekt Slovenija bere in kaj Šole berejo?

Projekt Šole berejo je vključeval približno 20 ljubljanskih šol (sodelovanje smo omogočili tudi nekaj drugim šolam iz Slovenije). Znotraj vsake šole so si učenci iz različnih razredov med sabo izmenjevali knjige in vanje zapisovali komentarje. Najboljše smo nagradili. Projekt Slovenija bere, ki še poteka in smo ga podaljšali, vključuje vse zainteresirane bralce in bralke, avtorje in avtorice, ter založbe. Poteka na podoben način kot Šole berejo, z razliko, da zadnji bralec na podlagi plačane poštnine vrne knjigo nazaj. Glavni cilj je sklenjena veriga med glavnimi akterji bralci, avtorji, založbami in knjižnicami ter predvsem odpiranje kritiškega in recenzentskega prostora.

Lublana: Začeli ste z razstavo Žetev, kakšno letino ste imeli od otvoritve naprej?

Od Žetve naprej se je pot seveda nadaljevala in namenoma ne govorim o poti navzgor, na vrhu trenutno ni perspektive, zato bi jo bilo potrebno ustvariti. Letina? Finančno: toča brez zavarovanja, ustvarjalno: sod brez dna. Prihodnost? Delamo na tem, da bo boljša, a bi šlo vsem hitreje in bolje, če bi komisije za dodeljevanje sredstev ocenjevale kvaliteto in ne kvantiteto s katero se pospešuje marginalizacijo marginaliziranih. Glede slabih meril je slovenski sistem na področju kulture res prvi v Evropi.

 

Lublana: Kako vse posegate v aktualno problematiko kulturne politike?

Vedno na pošten način in nikoli enako.

Lublana: Kakšna so vaša stališča?

Slovenski kulturni prostor ima veliko potenciala, bolj kot videz bi moral promovirati resničen napredek in kakovost.

Lublana: Izvedli ste akcijo 168 ur pokonci za kulturo, kako ste zapolnili program?

Izdali smo javno povabilo udeležencem v obliki kulturnih dovolilnic, ki so jih prejeli tudi nekateri vladni predstavniki, sicer smo jih pošiljali potencialnim udeležencem elektronsko in tudi po pošti ter medijem seveda. Na podoben način, le da je šlo za odločbo, smo marca ustanovili miniministsrtvo za umetnost (respublika), pod okriljem katerega je bila izvedena omenjena akcija. Prve dovolilnice so bile razposlane v sredo zvečer, a dejansko smo začeli z aktivnim delom na projektu v ponedeljek in moram priznati, da me je dan pred tem precej skrbelo, saj smo imeli na voljo samo šest dni do začetka, je bila pa zato učinkovitost toliko večja. Res pa je, da sem točno vedela, kaj in kako je potrebno storiti. Elektronskih prijav prve dni ni prišlo veliko, potem smo začeli potencialne udeležence klicati, ostalo in najlepše je akcija opravila sama: zadihala je s svojimi pljuči po principu »iz ust do ust« in program je bil v večini zapolnjen. Večerne in zgodnje nočne ure (med šesto zvečer in eno zjutraj) so bile praktično takoj polne (razen vikenda), drugače je bilo seveda s tistimi med tretjo in sedmo zjutraj, kjer smo menjavali ključni entuziasti projekta: Anja Cimerman, Mitja Drab, Ana Geršak, Dejan Koban, Ivana Komel, Robert Kuret, Nina Medved, Maša Pfeifer, Peter Semolič, Renske Svetlin in Ana Žbona. Ter seveda tisti, ki so se priključili naknadno: Marko Kumer – Murč, Vid Sagadin, Aleš Mustar. Vsak izmed nas je imel ključno vlogo, da je akcija uspela.

Lublana:Kakšni so odzivi na vaše delo in na vaše akcije?

Takšni, kot smo zapisali za popotnico v naš katalog Umetnost tekoče moderne: »Gnalo nas je in še vedno nas žene. Vse ostalo je.«

Lublana: S kom vse se povezujete? Ali gre za kulturno slogo in se združujete kot kritiki družbe in države ali ostajate osamljeni?

Vsekakor nismo osamljeni, četudi se kdaj počutimo same, kar je pa pomemben pozitivni pokazatelj, da smo na pravi poti. Kar počnemo izvira iz želje za obče dobro in lepo, do katerega postopamo s spoštovanjem in skromnostjo, a odločnostjo in vztrajnostjo. Trudimo se postavljati zrcala tistemu, kar menimo, da v družbi, v kateri živimo ne vodi v pozitivno spremembo in ponuditi alternativo. S kom vse se združujemo? Grupiranja so mi tuja, več kot jih je, več novih nastane, posledično pomeni več (nezdrave) decentralizacije, ki zahteva kasnejšo novo centralizacijo, ki se zatem seveda izrodi in smo v začaranem krogu sistema. Narava našega dela nosi v sebi veliko možnosti za sodelovanja, ali ga sprejmemo ali ne, je pa odvisno od kakovosti predlogov in podobnih pogojev, ki morajo biti izpolnjeni. Smo kritični, ustvarjalni in usmerjeni k lepemu, v tem je pa težko biti osamljen.

Lublana: Kako uspešno deluje v vaše okrilju Društvo Aggressive Theatra ?

Društvo za sodobne umetnosti je že dalj časa najbolj in zelo dobro aktivno v Izraelu in na Češkem v okviru projekta Immigrating art (posebej na Izrelu premika zelo pomembne meje, kar je v državi kot je Izrael še toliko težje, tam vsi naši kolegi delajo pod umetniškimi imeni – psevdonimi). Obstaja samostojno znotraj Inštituta. Od svojega nastanka dalje, ko je postal avtor Poezije eksperimenta in Immigrating arta, se je ob njem, a hkrati iz njega, najprej zgodil Inštitut in zatem miniministrstvo. Zaradi vseh teh sprememb, posebej slednje, ga bomo v kratkem na novo osmislili, bodisi da bo ostal ‘samo’ v okviru Immigrating arta, bodisi se bo vrnil v neki prenovljeni podobi.

Lublana: Kako daleč ste s pripravami na Innovative Arts’ Festival?

Projekt se ni nikamor premaknil, nismo dobili sredstev, a je tam, čaka. Kakšno zavetje in kakšne možnosti imajo slovenski umetniki pod vašo streho? Ne hvalimo dneva pred večerom, nekaj novih projektov za zavetje in perspektivo slovenskih umetnikov, bomo predstavili jeseni.