Miha, pohodna ljubljanska časopisna legenda

Nekoč so bila rosna jutra, ko sem se zjutraj odpravljala v šolo, vse od Gornjega trga, mimo Pasarstva Pirnat po Zvonarski ulici, potem mimo prulske trgovine in potem čez otroško igrišče. Tam sem ponavadi srečala Miho, zdaj ljubljansko legendo, ki prodaja po osrednjem delu Stare Ljubljane časopis. Srečevala sem ga pri blokih, pred prulsko šolo. Včasih je zbijal šale, včasih je bil tiho, ogovarjal je mimoidoče, zdaj je bil resen, zdaj zamišljen, zdaj glasno smejoč. Te dni ga pogosteje srečujem na področju trga in med Mestnim trgom in Starim trgom. Postal je poseben dejavnik ljubljanskega starega jedra, poseben komunikator. Še vedno je kdaj izjemno prešerne volje in ves kipeč, spet drugič bolj tih.
Mnogi pri njem kupujejo dnevno in tedensko, mesečno časopisje. Je eden in edin, ki potuje vse od Prul do Prešernovega trga in sproti prodaja tiskovine.

Lublana: Še vedno stanuješ na Prulah?
Miha: Ja, še vedno.

Lublana: Kako se je sploh začela ta tvoja epopeja po Ljubljani s časopisi?
Miha: Bil sem brez službe in v Salamonovem oglasniku je bil oglas, da iščejo nekoga za prodajo in tako sem ostal.

Lublana: Si pa edini tak prodajalec? Edina taka pohodna ljubljanska časopisna legenda?
Miha: Ja, zaenkrat. Jaz pravim:” Karkoli počneš, moraš počet tako, da se te bodo zapomnili in bodo še kdaj pri tebi kupili.« Odziv pa je, kakor je.

Lublana: Občutek imam, da prodajaš ves dan? Kako to gre, zjutraj vstaneš, greš po časopise in ves dan krmariš naokoli?
Miha: Ja, v bistvu, Zjutraj grem, potem si med dvanajsto in drugo naredim eno luknjo, ko ni nikogar, takrat je res zelo malo ljudi. Poleti grem bolj zgodaj, pozimi pa malo kasneje. Če je lepo vreme, je boljše, ker je več ljudi na cesti.Včasih pa sploh ne grem ven, ker sem ugotovil, da se najbolje prodajajo revije kar čez vikend.

Lublana: Kakšna je tvoja vsakdanja pot?
Miha: Ponavadi grem od Prul do Tromostovja, do Kavarne Union, do Kavarne Slon, do Kongresnega trga, čez Wolfovo, pa potem nazaj. Zanimivo je, da na levem bregu Ljubljanice ni toliko ljudi. Mogoče bi se moral bolj potrudit, da bi imel tudi tam stalne odjemalce. Jih pa je več, odkar so prenovili Breg.

Časopisni Miha 1 | Ljubljana

Časopisni Miha | Ljubljana

Lublana: Pa imaš stalne odjemalce?
Miha: Ja, imam nekatere stalne stranke, ki določene revije jemljejo pri meni redno. Sem pa tudi izjema, ker imam vedno pri sebi drobiž. To je za večino ljudi in za tako prodajo zelo prikladno.

Lublana: Katere revije imaš vse na izbiro?
Miha: Imam Dnevnik, Mladino, vse ostalo pa, kakor se zmenim. Največ prodam Mladine in njenih posebnih izdaj, npr. Global in še kakšne izdaje. Potem prodajam še Nedeljca, Novice, ob sredah imam lady, ker to vedno gre.

Lublana: Mladino dobiš v petek?
Miha: Ne, imam jo ponavadi že v četrtek.

Lublana: In gospe pri tebi lahko kupijo tudi Lady?
Miha: Ja, Lady je ena hecna revija – se lahko kar dve ure smejite. Veliko bolje je, da kdo bere Lady, kot da ne bere nič. In res, še nikoli je nisem prodal kakšnemu moškemu.

Lublana: Kako vidiš danes Prule?
Miha: Problem Prul je, da so postale parkirišče. Včasih je bilo tu en kup ljudi, kup pisarn, delalo se je, izdelovalo se je raznorazne stvari, npr. bila je Tribuna, tovarna vozičkov, bila je popravljanica pisarniških strojev in biro opreme, bil je Težmer, ki je popravljal merilne vage. Zdaj imaš občutek, da na Prule hodijo vsi samo spat. Samo še trgovina je, v kateri pa ne dela noben Prulčan. Zdaj imaš še npr. samo goslarja Demšarja. Videti je, da zelo malo ljudi praktično dela tam, kjer živi. Vsi se od nekod vozijo ali pa odhajajo drugam na delo.

Lublana: Pa na Prulah kaj prodaš?
Miha: Bolj malo, nekaterim prijateljem in nekaterim, ki radi berejo in so v lokalu, ki gre vsem v zobe.

Lublana: V PTL ne prodaš nič?
Miha: Oh, s PTLjem je pa druga zgodba. Sploh ne vem, kako so nam kot krajevni skupnosti zaplenili dvorano. Kot mulček se spominjam, smo bili kar naprej tam, npr. kot taborniki, pa potem za številne proslave, zdaj pa vem, da PTL krajani dobijo le za volitve. Razumem, da mora PTL izvajat nekje svoj program, ampak dejansko je bil to prostor krajanov in dogajanja samih krajanov.

Časopisni Miha 2 | Ljubljana

Časopisni Miha | Ljubljana

Lublana: Če bi imel možnost, kaj bi v tem delu mesta, ki ga dnevno obhodiš, spremenil?
Miha: Zanimivo bi bilo, da bi se postavil nek prostor, kamor bi lahko zahajala mularija, ne da bi ji bilo treba hodit na pijačo, kupovat pijačo. Brezplačni prostor, kjer bi lahko delali tisto, kar jim je všeč, pod pogojem, da ne razbijajo. Prostor, da se ljudje lahko družijo in to brez kakršnekoli vstopnine. Dobra ideja je Knjižnica pod krošnjami. Ampak problem je, da to lahko dobro funkcionira le, kadar je sonce. In veliko je takih praznih prostorov, ki bi jih lahko oddali za simbolično najemnino in bi s tem dali priložnost mladim in tistim, ki si to želijo. Nekakšen prostor za druženje.

Lublana: Poskrbiš tudi za zabavo v mestu?
Miha: Dolgčas odpade. Ne moreš bit prozoren. Če se hočeš smejat, se lahko smeješ kar naprej. Kar naprej igramo. Delamo tisto, kar deluje. Vedno poskušam zadovoljit stranke.

Lublana: Si si kdaj oblekel posebno obleko?
Miha: Oblečen sem tako, da mi je najbolj udobno. Pozimi nosim bundo, ne plašča, ker mi je plašča škoda. Kar naprej nosim nahrbtnik, tako da zgulim tako bundo kot plašč. In plašča je škoda.

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *


*