K sosedi po sol

Intervju s ProstoRož

Veselje je opazovati, kako se v zavest prebivalcev Ljubljane počasi plazi ideja o lokalnih skupnostih, o kakovostnih oživitvah četrti in kako zelo smo lahko pri tem aktivni. Z drobnimi detajli, z malimi posegi, z udejstvovanji, s prisotnostjo, z opazovanji. S pogovori, z malenkostno komunikacijo. Mesto postaja spet vse bolj mesto prebivalcev in ne le glamurozna podoba, nenaseljena lupina, obod za turiste. Po nekaterih delih mesta živi ali vsaj životari ideja po življenju v sožitju z mestom in s prebivalci. Oživljajo se ulice, trgi, prehodi. Vse, kar je nekoč skoraj samoumevno obstajalo za ljudi, ki so se zbirali ob lepih dneh zunaj, na ulici, se pogovarjali, barantali, kaj kupovali. Vse se počasi vrača. Nič ni več le zatekanja v svoja bivališča, ideje o tem, kako se čimbolj skriti pred svetom, pred vsemi in pred mestom. Spreminjajo se tudi prebivalci, se odpirajo, čutijo potrebo po komunikaciji med sabo, po druženju, po sproščujočih pogovorih na trgih in na ulicah, ne le v bifejih in na pivu. Ta pogon pa pri Ljubljančanih ni čisto samoumeven, nešteto je akterjev, ki poskušajo oživiti življenje na ulicah, komunikacijo med ljudmi. V ozadju pogona Parka Tabor, kot vozlišča mesta, ki je bilo nekoč popolnoma izumrto, zdaj pa diha in se spreminja, je na primer peščica deklet, mladih arhitekt, ki jih je želja po graditvi vezi v mestu, po dogajanju na ulicah Ljubljane, povezala in jih vzpodbudila, da aktivno posežejo v komunikacijo z mestom in z meščani. ProstoRož sestavljajo Maša Cvetko, Ana Grk, Alenka Korenjak vse od leta 2004.

V skupni želji po kultivaciji javnih površin so se znašle tako kot raziskovalke, kot tudi opazovalke, akterke odprtega mestnega prostora. Poskušajo ga razumeti, ga oživiti, vključiti vanj lokalno prebivalstvo ter ga skupaj z njimi popestriti, nadgraditi, predihati.V Parku Tabor bo tako poletje zaznamovano z visečimi mrežami, s sejmi, kot so garažna razprodaja, kamor lahko nanesete vse, kar ne potrebujete, pa bi nekoga drugega veselilo, nostalgične sobote v vintage preobleki, kjer lahko brskate po cunjicah iz preteklih obdobij in zajadrate v nostalgične spomine, pa umetniški sejem, kjer najdete neverjetne umetniške, lepe izdelke in ljubkosti lokalnih oblikovalcev, ki jih nikjer drugje ne morete kupiti. Potem je tu cel kup brezplačnih športnih aktivnosti, v katere se lahko vključite, npr. crossfit, sabljanje, šah, taijiquan, qigong, šah, joga in kulturni dogodki, kjer sodeluje Šila, Dramska šola Barice Blenkuš, ženski pevski zbor Kombinat, glasna branja Divje misli. Skratka, Park Tabor živi in diha, vanj so se vpihnile duše ProstoRoža, zdaj pa cel niz aktivnosti čaka, da jim dodate svoj pridih tudi vi.

 

Lublana: Najbrž ste že velikokrat morale skozi začetke vaše skupne zgodbe, ampak vseeno za bralce Lublane, bi vas rada vprašala, kako ste sploh začele s ProstoRožem?

Maša:  Vse skupaj se je začelo na Fakluteti za arhitekturo. Alenka in Ana sta bili kolegici, jaz sem bila nekaj časa z Alenko v seminarju. Bila sem na študiju v Španiji, v Gironi, kjer sem videla cvetlično instalacijo v starem mestnem jedru. Tako zelo sem bila navdušena nad idejo, da sem takoj prišla na idejo – tudi me moramo naredediti nekaj takega v Ljubljani. Ana je takrat delala še v cvetličarni Nova, za Alenko pa sem vedela, da bo za in smo se kar lotile prvega skupnega projekta. Takrat je bil še Festival pomladi in smo tako z njimi skombinirali prvo leto.

Ana:Razmišljale smo o tem, da moramo ustvarit projekt v prostoru, ne samo nekaj na papirju. Projekt v živo, da bi lahko videle, kako se sploh lahko nek projekt obnaša v mestu, v prostoru, med ljudmi.

Alenka: Šele drugo leto smo se spraševale kaj in kako, kaj so sploh problemi v mestu, kakšen je lahko odziv, kaj vse lahko premaknemo.

Alenka: Razmišljale smo, da morda sprožimo določeno akcijo in bo potem MOL sprožil to akcijo naprej. Na primer, da bodo videli, da viseče mreže delujejo in da bodo odkupili to idejo in jo sami razvijali naprej.

Lublana: Potem ste tudi organizirale nekakšne forume, kjer ste zbirale refleksije na vaše delo?

Maša: Prva leta smo ob koncu same akcije povabile na okroglo mizo upravnike MOLa in zainteresirano javnost in potem je bil občutek, kot da mi kritiziramo prostor in njihovo delovanje, niso pa videli v tem nekakšnega pozitivnega preskoka v naših načrtih.

Lublana: Vendar je zdaj situacija ProstoRoža veliko bolj jasna mestu Ljubljana, prebivalcem, kakor upravnikom?

Alenka: Nekateri so zelo za, drugi pa še vedno ne vidijo v tem nekakšnih prednosti. Zavod za Turizem nas podpira že od začetka. Veliko zaposlenih na MOLu  pa ne vidi prednosti, ki jih take aktivnosti prinesejo  mestu. Mnogi zaposleni na MOLu najbrž ne živijo v mestu in se pripeljejo v službo iz okolice, tako jih najbolj zanima predvsem  avtomobilski promet in število parkirnih mest.

Ana: Urejeno mesto se ne zdi vsem prednost. Poleg tega bi bilo idealno, da bi same lokalne skupnosti uvidele, kaj in kako jih je treba oživiti. Lepo bi bilo, da bi videle v naših akcijah rešitev ter bi nato same gojile to naprej in ohranjale in razvijale ta model, ki smo jim ga ponudile.

Alenka: Na ta način bi se tudi mestu samemu sprostila skrb za del mesta. Lepo se je pokazalo, npr., da lahko me na nekem mestu ustvarimo nekaj začasnega, če pa tega ne gojimo naprej, se vse to kar konča. Moralo pa bi se nadaljevati s strani skupnosti, da bi bili vsi zainteresirani, da taka akcija živi naprej, da je posebnost tega dela mesta.

Lublana: Potem ste se zatekle po povezavo k Bunkerju, kako to?

Alenka: Bunker je začel izvajat projekt Sostenuto in povabili so nas, če bi kaj naredili iz Slomškove ulice. Dobile smo idejo, da preoblikujemo parkirišča v uporabne javne prostore in sicer med festivalom Mladi levi. Bilo je presenetljivo, kako lepo so se odzvali prebivalci Slomškove in okolice. Zelo pozitivno so razmišljali o tem, da bi namesto parkirišč oživili ulico, ki bi vsaj za časa festivala postala njihova in živela na drug način, kakor le s parkiranjem avtomobilov. Veselje je bilo poživet ta del Ljubljane, kjer drugače komunicirajo ljudje le s parkirnimi avtomati. In tako se je naše pozitivno sodelovanje nadaljevalo in se še nadaljuje. Naš projekt je imel potem res vizijo in postal je dolgoročen in res smo ga izvajali, skupaj z drugimi.

Maša: Z Bunkerjem smo prišli tudi do tega, da je Bunker dejansko sprožil komunikacijo z aktivnim prebivalstvom okolice, da so kuhali kavo, skrbeli za vrtove.

Lublana: Pravzaprav je bilo treba najti in vzpostaviti trajnejšo komunikacijo s publiko, vključit aktivne prebivalce, jih potegnit v oživljanje samih lokacij, je bil to za vas trd oreh?

Alenka: Ja, ljudje se morajo navadit na vse to in to rabi svoj čas, da uvidijo, da je tudi zanje, to kar delamo, dobro. Ne moreš se samo pojavit, postavit, spraševat ljudi in odit. To je dolgotrajen proces in veliko komunikacije. Najtežje je potem vztrajat. Kar naenkrat se začneš zapletati v dovoljenja, v neko administracijo, v zakone. Ko postavljaš nekaj na hitro in kratkotrajno, se ne ubadaš s tem, koliko in kaj je zdaj dovoljeno, pri takih dolgotrajnih projektih pa seveda se. Trenutno smo se ubadale z risanjem zelenja in z urejanjem parkirišč in kar naenkrat si postavljen pred nešteto ovir. Nekdo nekaj ne dovoli, nekaj ni možno.

Ana: In zelo dobro moraš razmislit, kaj in kako bo to delovalo na daljši rok.

Maša: Pri tem pa vidiš, opaziš, poskusiš, kaj je sploh primerno. Lani smo npr. prvič postavile na preizkušnjo Program Parka Tabor.  In videle, kaj je sploh primerno v tem območju. Nekatere stvari, ki lani niso delovale, smo jih letos ovrgle.

Lublana: Kako je s finančnimi sredstvi, imate vedno več podpore?

Alenka: Ne, letos se srečujemo, tako kot vsi, z velikimi finančnimi problemi, pa vendar se strinjamo, da moramo to tradicijo Parka Tabor ohranjat.

Maša: Še vedno smo v triletnem projektu Ministrstva za kulturo, kjer smo prijavile projekt vključevanje lokalnih skupnosti v urejanje okolja, Ljubljana, Tomaj in Maribor, v treh različnih merilih. Tokrat tudi za Tabor nismo dobili ničesar od MOLa, saj so nam rekli, da gre le za zaključek že obstoječega projekta. Pa Zavod Turizem Ljubljana nas je podprl.

Alenka: Škoda, da niso uvideli, da le nekaj denarja potrebujemo, da nadaljujemo projekt in da ga ohranjamo, ne pa da ga “kar zaključujemo”.

Maša: Četrtna skupnost nam je dala nekaj za viseče mreže, ki jih zdaj lahko uporabljate po mili volji.

Lublana: Glede na to, da imate evropske nagrade, ste zaprosile tudi za evropska sredstva?

Ana: Poskusile smo. Povabili so nas na festival, kjer smo dobile nekatere projekte, jih izvedle in bile zanje tudi plačane. Sredstev iz evropskih razpisov pa še nismo uspele dobiti, letos smo poskusile, a se ni izšlo.

Lublana: Kako to, da ravno Park Tabor, ste vse prebivalke Tabora, prave Taborjanke?

Alenka: Zdaj smo res vse tu, vendar smo se doseljevale postopoma.

Maša: Bunker je delal ankete med prebivalci, kje so tiste točke na Taboru, ki prebivalcem lahko ponudijo kvaliteten javni prostor. Prebivalci so izpostavili tri pomembneje prostore: Park Tabor, gradbišče, kjer so zdaj nastali vrtovi pod vodstvom KUD Obrata in Bunkerjem, ter ploščad pri Etnografskem muzeju. Izbrale smo park Tabor. Za nas je postal to nov izziv, najprej smo postavile vprašanja prebivalcem, kaj in kako bi radi in potem smo začele. Še zdaj dobivamo sporočila, kaj vse manjka, npr. koši za smeti…

Lublana: Obstajajo ljudje v Ljubljani, ki se dejansko identificirajo kot člani določene četrtne skupnosti?

Alenka: Vse več in več jih je. Npr. Taborjani so obstajali nekoč, to prav vidiš v tej starejši generaciji, vmes se je ta občutek nekako izgubil, zdaj pa spet prihaja ta zavest.

Lublana: Ste ponosne, da ste vzpodbudile generacije, celo mesto, da je začelo razmišljati o oživljanju?

Alenka: Vesele smo, da je vse več in več različnih skupin, ki deluje na raznoraznih področjih. Vse bolj živo in zelo živahno je, kot npr. pred desetimi leti.

Lublana: Razmišljate, da bi se podale še v kakšno drugo četrt?

Ana: Seveda bi bilo tudi to zelo zanimivo, npr. v Šiško, na Fužine…

Lublana: In je bolj prijetno živeti v okolju, kjer se vsi poznajo, se pozdravljajo in so veseli, ko te zagledajo?

Alenka: Ja, seveda. To zlasti opaziš, ko imaš otroke. Veliko lepše in varnejše se počutiš, če poznaš frizerja in veš, da gresta lahko otroka do njega po bonbone, pa da greš k sosedi po sol, če ti zmanjka. In potem neseš frizerju sam bonbone, da bo otrok, če bo v kakšnih težavah sam na ulici, vedel, kam naj se obrne, da se vsi vsaj v naši ulici poznamo.