Edina popravljalnica dežnikov

Čeprav že zdavnaj nismo več aprila, temveč 1. junija, si človek prav na trenutke želi, da bi deževalo dežnike. Če si namreč dežnik pozabil doma in te na ulici doleti ploha ali nevihta,  si res moker do kosti. Prav to nestanovitno vreme in pokvarjen dežnik sta me pripeljala v edino in edinstveno popravljalnico dežnikov, na pogovor z gospo Marijo Lah, mojstrico dežnikarske obrti, ki je skoraj izginila iz obličja Zemlje. No, Marija na žalost nima več konkurence v mestu, prvi dežnikar se najde šele v Kranju. V zlatih časih, ko ni na vsakem dežniku pisalo Made in China, je v Ljubljani izdelovala kakovostne dežnike tovarna Dežnik Ljubljana, katere delavec je bil tudi Marijin oče, Matej Barbalič, prav tako zelo znan ljubljanski dežnikar, ki je v sezoni dežja imel vrsto pred vhodom. In Marijin oče je bil zelo znan po dobrem in hitrem delu, zato je predstavljal konkurenco ostalim dežnikarjem po Ljubljani. Kajti dežnik je bil pri njih popravljen skoraj takoj, pri ostalih pa so čakali kupi dežnikov, da bi prišli na vrsto. Tako Marija svojega očeta skorajda ni videla, saj je bil v deževni dobi nenehno v svoji delavnici na Trubarjevi ulici, tudi po šestnajst ur na dan.

Marija Lah zdaj že enaidvajset let dela na isti lokaciji, v isti vlažni, starinski kamrici, delo, ki ga je opravljal njen oče. Mnogi turisti pokukajo k njej in se čudijo, da kaj takega še sploh obstaja, da kaj takega še niso videli nikjer po svetu. Vmes, ko se pogovarjava, vstopajo stranke. Prinašajo in odnašajo dežnike. Marija Lah: Dober dan, izvolite, prosim? Starejši gospod: Ena je šla. Marija Lah: Ja, ena je šla vsa, ena pa četrt. Takole se vrstijo pogovori o polomljenih, pokvarjenih dežnikih, o poškodovanih naperah ves dan in med njihovimi vpadi se pogovarjava tudi midve.

Lublana: Kakšna je zgodovina vaše popravljalnice?

Marija Lah: Leta 1966 je moj oče odprl peto popravljalnico dežnikov v Ljubljani, zato je imel veliko srečo, da je sploh dobil dovoljenje, ker so bile pred njim že štiri odprte in če si ne bi lokala kupil, mu Mestna občina ne bi dala dovoljenja. Pred tem je delal v tovarni Dežnik Ljubljana, kjer je bil od vajenca do tehničnega direktorja. Potem so se odločili, da tehničnega direktorja ne potrebujejo več v tistih časih in tako je odprl svojo popravljalnico, najprej na Vodnikovi, kjer ni bilo posla niti za sol, potem pa tukaj, na Trubarjevi. In po tolikih letih sem od dežnikarjev ostala le jaz.

Lublana: Kako pa je oče postal dežnikar?

Marija Lah: Oče je bil letnik 1933 in 12 ali 13 leten se je podal iz otoka Krk in ušel v Italijo, transportirali so ga nazaj v Jugoslavijo, bil je takorekoč brez staršev, potikal se je po domovih, preboleval jetiko, ostal na turistični kmetiji, kjer so ga tudi šolali, saj niti ni znal pisat. Imel je možnost, da bi postal krojač in v Dežniku Ljubljana so imeli prosto delovno mesto, kjer je bil prijazen mojster, ki ga je vzel pod okrilje kot nekvalificiranega delavca in tako je ostal tam. Bil je zelo odprt in zelo dober delavec, zelo priden in je prišel do mojsterskega naslova. Kako to, da ste ga nasledili?

Marija Lah: Oče me je prosil, če pridem v delavnico. Sivo mreno je imel in ni videl in ni mogel delat. Prišla sem in sem se učila. Ko sem bila majhna, sem rekla, da ne bom nikdar popravljala dežnikov. No, pa sem vseeno prišla, ker sem socialni človek in sem čutila, da me potrebuje. Tako sem se naučila vsega. Čeprav ni bilo lahko in oče mi ni vsega povedal, mi je kar rekel: “Na, tukajle imaš!” To delo je zelo finomehanično, s primesjo krojaštva in šiviljstva. Treba je bit zelo potrpežljiv, zelo natančen. Vsaka marela je drugačna. Včasih je bila dolga marela in zložljiva pa amen. Nemci so delali čudovite Knirpsove dežnike, pred tem je bila še Darling, avstrijska znamka in potem je prišel Dežnik Ljubljana, zdaj je vse mogoče.

Lublana: Ni bilo vse Made in China?

Marija Lah: Ne gre podcenjevat kitajskih dežnikov. Kitajska je imela dolgo tradicijo dežnikarstva in japonska prav tako. In neskončno uživam, kadar dobim kakšno japonsko marelo. Zadnjič mi je gospa iz Japonskega veleposlaništva prinesla v popravilo pol dežnik in pol senčnik, kombiniran za sonce in za dež. Kar naprej se moraš učit. Vsak dežnik je zgodba zase. Pride kdo in reče: “Tole sem pa kupil za prvo plačo!” In vem, da je res. In je videti dežnik kot nov. Včasih je bil dežnik pol plače. Zložljive dežnike si dobil le pod pultom. Zadnjič sem dobila od neke gospe, ki živi v Izraelu dežnike v popravilo. Jih je kar poslala.

Lublana: Pa je danes še vseeno veliko strank?

Marija Lah: No, kar veliko. Vedno dovolj. Če ne bi delala, bi morala zapret. Seveda so sezone, ko jih skoraj ni. Prihajajo pa zelo različne stranke. Nekateri iščejo, kje bi se dalo popravit dežnik, pa nas na ta način najdejo tu. V zlatih časih, ko je delal moj oče, so res v vrstah stali, saj so vedeli, da bodo dobili pri nas popravljen dežnik čez dva dni, drugje pa čez tri mesece. Danes za vsak dežnik potrebuješ več časa, da najdeš vse dele, da jih pokombiniraš, da ugotoviš, kako boš prišel v sistem. Ker je tako narejeno, da če nekaj podreš, se vse podre.

Lublana: Še lahko dobite rezervne dele?

Marija Lah: Zelo težko. V glavnem črpam iz rezerve in iz nje tudi čaram. Tudi blagove imam na zalogi. Nekatere dele sem dobila pri tistih, ki so zaprli.

Lublana: Pa nabirate kakšne stare dežnike?

Marija Lah: Strankam povem, če mislijo dežnik vreč stran, naj ga raje pustijo pri meni, ker ga razstavim na dele in tako vse recikliram, kot je treba. Recikliram blago v vrečke, vse pospravim, kajti dežnik vržen v kontejnar ne razpade.

Gospa Marija Lah mi pokaže najstarejši dežnik, ki ima gotovo sto let in ga je čudovito restavrirala, da je zdaj za dež in za sonce. Zanjo je vsak dežnik izziv, posluša stranke, jim ugodi, to je tudi njen namen. Tako zanjo ni nerazrešljivega in nepopravljivega dežnika. Če imate doma pokvarjen dežnik, ga raje, kot da ga mečete stran, prinesete v popravljalico in vaš dežnik bo kot nov. Marija sama ima dežnik, ki ji ga je naredil njen oče – štirioglat. Je ves kovinski, nobene plastike. Kadar dobi predse dežnik z vzmetmi, je je kar malo strah. Saj je mojstru, ki je nekoč delal pri očetu, taka vzmet odnesla oko. Tudi po naročilu vam lahko izdela dežnik in vam potem pokaže blago in ogrodje. Vendar vsakemu pove, da dobrega dežnika, ne smeš pustit kar kjerkoli. Majčken dežnik je npr. samo za v torbico in niti slučajno za dež. Lani je naredila ogromne senčnike – marele za luči na Nazorjevi, proti onasnaževanju okolja s svetlobo, včasih pa pride kakšno naročilo iz gledališča. Na pultu so v prodaji raznorazni zanimivi dežniki za tri evre. Dišijo po stari dežnikarnici in po vlagi in prav takega, izjemnega, trpežnega, z rožami sem si omislila tudi sama. Tako imam tak lep spomin za skoraj vsak dan na dežnikarnico. Gospo Marijo Lah ujamete v ponedeljek, torek in sredo od 10h-12h,v četrtek pa od 15h do 19h. Na še kaj kapljic dežja!