Ljubezen do kolesa

Po dnevu zmage prihaja nova zmaga za Ljubljano in njene kolesarje, saj bo v soboto, 19. maja 2012, prvi Kolesarski festival, ki bo potekal na dveh lokacijah – na Kongresnem trgu v Ljubljani in v Tehniškem muzeju v Bistri. Zelo sem vesela, da se v Ljubljani poleg izjemne akcije BicikeLJ pojavlja še Kolesarski festival, ki opozarja na pomen kolesarjenja in kolesarjev po mestu Ljubljana in po Sloveniji nasploh. Sama sem namreč fanatična kolesarka že od malega. Moj prvi tricikelj je bil izdelan v tovarni Tribuna, ki je stala nekoč na Zvonarski ulici in je izdelovala krasne otroške vozičke in kolesa. Se spominjate izjemnih modelov otroških vozičkov, ki so jih vozile gospe po Ljubljani? To so bili elegantni vozički Tribuna. Njihovo oblikovanje in eleganca ter izjemna čvrstost, odpornost so še vedno pojem vozičkov.

Voziček tribuna 1942 | Ljubljana

Voziček tribuna 1942 | Ljubljana

V takem ogromnem, lahko bi rekla celo megalomanskem, Tribuninem vozičku so me najprej po Ljubljani kot dojenčka vozili, predvsem moja mama in stara mama. Nastal je pod vestnimi rokami mojega starega očeta, ki je bil pri Tribuni zaposlen vse od mladosti do pozne starosti. Ni in ni mogel zapustiti Tribunine delavnice. Star oče je bil tudi sam neumoren kolesar in spoh ni imel avtomobila. Izdelal mi je tricikelj, pozneje sem vozila malo kolo, ki je nastalo prav tako pod njegovimi rokami, potem sem presedlala na Rogov Pony in zdaj prisegam na holandsko Gazello. Mislim, da bi bila všeč tudi mojemu staremu očetu. Res, od štirinajstega leta naprej sem si močno želela tako kolo. Oma fiets. Črno, starinsko. To kolo se mi je zdelo dolgo največja izpolnitev v mojem življenju. Obožujem vožnje z njim. Ko se vozim, sem v popolnoma drugem svetu. Poganjam se skozi svoje domišlijske svetove. Kot da plujem. Da sem kapitan svoje ladje, ki se vozi po nebu. Najlepše je čez mostove in potem ob vodi, takrat se mi zdi, da sem recimo nekje v Holandiji.

Moj stari oče se je nazadnje vozil kar s Ponyjem in na njem je tovoril vse živo. Tudi mene je po tolikih letih prijelo, da si spet kupim rabljen Pony, oziroma, da ga kupim (malo z izgovorom) za celotno družino in za hitre opravke po mestu. To kolo je res nekaj najlepšega in najboljšega, kar je prišlo kdajkoli iz tovarne Rog. In njegovo oblikovanje je za mesto najbolj praktično. Občudujem moje prijateljice, ko se vozim po Ljubljani, one pa mi mahajo že dolge zveste – na Ponyjih.

Mogoče sem ljubezen do kolesarstva podedovala prav po starem očetu, dejstvo je, da mi brez kolesa živeti ni. Lahko rečem, da po Ljubljani skoraj že tako dolgo kolesarim, odkar živim. In kolesarim po Ljubljani tudi s svojima najmlajšima. Moram pa opozoriti, da kolesarjenje po Ljubljani z otroci predstavlja poseben izziv, to sem opazila šele, ko sem jih dejansko začela spremljati s kolesom. Kolesarske steze se ne nadaljujejo in marsikje se kolesarske steze zaključujejo na prometno cesto, kar je zelo nevarno. Velikokrat potem pošiljam otroke, naj se vozijo po pločnikih. Takrat sem mnogokrat deležna očitkov, da ne znam vzgajati otrok, da nimam pojma o vožnji… Mnogokrat se ljudje pritožujejo, se zgražajo ali se celo derejo name in na otroke. Res ljudje v mestu nimajo potrpljenja, ne strpnosti do kolesarjev, celo ne do najmlajših. Groza jih je kolesarskega zvonca in malih čelad na dveh kolesih. Stvari so se seveda drastično poboljšale s conami za pešce, saj so nestrpnosti avtomobilistov do kolesarjev bile nekaj najbolj stresnega v vožnji po Ljubljani, še veliko bolj stresne, kot srečanja z vpijočimi pešci.

pony

Reaktivni Pony | Rog

Velikokrat razmišljam o vožnji na Nizozemskem, to je moj sen. Da bi bila vožnja po Ljubljani s kolesom enak užitek, kot je vožnja po nizozemskih mestih, kjer ljudje prevažajo na kolesih komaj rojene dojenčke. Suvereno in mirno in varno. Sicer pa smo kot kolesarska družina kdaj pa kdaj deležni tudi kakšnih pristnih nasmeškov in odobravanj.

Posebej lepo in pomembno za mesto se mi zdi, ko vidim dan za dnem kolesariti že leta in leta med kolesarji, ki si mahamo v pozdrav tudi svojega nekdanjega profesorja in podžupana MOL arhitekta, prof. Janeza Koželja.

Že 125 let je, odkar so dr. Demeter Bleiweiss, Milan Levstek, Viljem Mayer, Ernest Koželj in Rudolf Vesel ustanovili Klub slovenskih biciklistov. To je bila tedaj prva slovenska kolesarska organizacija, katere prvi predsednik je bil pisatelj in ljubljanski župan dr. Ivan Tavčar. Ljubljana je od takrat do danes pridobila celo kolesarskega koordinatorja in upam, da bo s Kolesarskimi festivali znala prenesti v zavest Ljubljančanov, da smo kolesarji po Ljubljani velik nazanemarljiv del meščanov, ki imamo mesto radi tudi tako, da se komu približamo ter mu sem ter tja pozvonimo.

 

 

4 thoughts on “Ljubezen do kolesa

  1. bravo, zelo lepo napisano. Imam nekaj za povedat vsem bičiklistom tule. Blazno je škoda da je rog propadel, ker je bila to res legendarna tovarna, ki je izdelovala legendarna kolesa. Morda kdo ve, kje se da dobit načrte za rogova kolesa ? Ker jaz sem ful za oživitev znamke in tovarne rog. Tovarna na trubarjevi propada, ni delavnih mest, obnovimo torej proizvodnjo znamko, izdelujmo zdaj že “retro„ modele kot so pony,turist,maraton,ljubljana,senior,amater, v glavnem vse „tastare modele„ . Jaz sem res za to. Gdo je z mano? :)))

    • Oo, super ideja. Morda bo pa Lublana kdaj tako velika, da bo lahko oživela vsak kašen model (Ljubljana?), če že ne znamke Rog.. 😉 Sicer pa obstaja subkultura muslaufov, kjer so prav ti modeli hudo iskani in dobivajo nova trendovska življenja enoprestavcev..

Comments are closed.