Popravilo »nepopravljivega« Favorita

Bojan: Imel sem prastarega Favorita. Toje bila priznana češka znamka lahkega športnega kolesa. Dele teh koles so pred (vsaj) 40-imi leti uvažali v Jugoslavijoin jih (menda) potem v tovarni Rog sestavljali. Mojega favorita sem vozilleta in leta in ga vmes praktično nisem negoval. Letos poleti pa sem se povsemobičajno usedel nanj in naredilo je … plenk plenk plenk. Počile so tri “špice” (po slovensko napere), obroč kolesa (“feltne”) se je zvil in začel drsati obgumici zavor. Kolo je postalo osmičasto (“ohtar”). Snel sem ga in ga poskusil z nekakšnim posebnim ključem nastaviti,a glej ga zlomka, kolo je postajalo vedno bolj zvito. Čez nekaj dni sem srečalprijatelja Rika, ki je – kot gotovo ževeste – kolesarski entuziast in ga prosilza pomoč.

Riko: Takoj sem opazil, da so počile napere na “napačni” strani. To pomeni, da kolesu nisem mogel kar na ulici zamenjati naper. Potrebno je bilo namreč najprej sneti zobnik, zato sva šla najprej k Bojanu na čaj. Tam sva zadnje kolo odvila, da ga odnesem domov in popravim. Da bi se Bojan lahko vseeno vozil s kolesom, sva na njegovega Favorita namontirala nadomestno zadnje kolo z jeklenim obročem. Originalni obroč sem odnesel domov, naslednji dan pa šel v trgovino po nov set naper. Ko sem se vrnil domov, sem ugotovil, da mi je prodajalec dal napačne, prekratke napere. Vrnil sem se v trgovino, jih zamenjal za druge, prave dolžine, nato padoma ugotovil, da ključa za odvijanje tako starega zobnika nimam več. Še huje, zarezi na zobniku, kamor naj bi zataknil ključ (če bi ga sploh imel), stabili škrbasti (poškodovani)… Očitno seje nekoč nekdo že lotil odvijanja zobnika po metodi “dleta in kladiva”, pa mu niuspelo

(Bojan: To nisem bil jaz… Riko: A kako naj ti verjamem?)

Bojan: Klical sem Rika in ga vprašal, kaj je s kolesom. Bil je v zadregi in rekel, dane ve, kaj naj stori, ker nima pravega ključa za zobnik.

Riko: V soboto sem se odpravil na svoj priljubljeni servis, kjer pa ta dan ni bilo izkušenega serviserja, zato sem kolo pustil tam. V torek, ko sem spet prišel na servis, sem izvedel, da se tega zobnika nikakor ne da odviti, ponujali pa so mi nov zobnik za12 €. Takoj mi je prišlo na misel, da če bodo zamenjati starega z novim, bodo morali najprej odviti starega… za kar pa so rekli, da se ne da narediti. Zato sem odnesel kolo domov… in dolgo časa… kakšen mesec nisem vedel, kaj z njim naredim. Vedel sem, da sem doslej še za vse take izzive našel rešitev… a čas je tekel, jaz pa nisem vedel, kaj naj. Ves čas sem otem po malem razmišljal, vedoč da, se boslej ko prej pojavila rešitev. Po obdobju inkubacije se je vendarle rodila ideja.

Bojan: Vmes sem obupal in Rika nisemveč klical.

Riko: Nekega petka popoldne sem – po napornem tednu v službi – začel z delom. Vzel sem največjo železno matico, kar sem jih našel doma, in jo s kotno brusilko zbrusil (z večkratnim poskušanjem in popravljanjem) tako, da je nalegla v škrbine na zobniku. Da ne bi med odvijanjem zdrsnila iz škrbin, sem skozi pesto kolesa in matico vstavil os, na vsako stran dal podložko in z dvema dodatnima maticama na osi stisnil zbrušeno matico k zobniku.Veliko (zbrušeno) matico sem nato vpel v primež, zagrabil obroč kolesa in ga poskušal odviti v levo. Matica je zagrabila, malo je zaškrtalo in zobnikse je začel odvijati in se po pol obrata spet ustavil. Moral sem malo odviti eno matico na osi, da je dopustila zobniku (skupaj z zbrušeno matico), da se odmakne od kolesa. To je bila ključna inovacija, ostalo pa je bila rutina.

Bojan: In zdaj tukaj pijeva čaj in piševato zgodbo. Toda – kje je moje kolo?

Riko: Nisem ga še prinesel, moram ga najprej pofotkati za Kralje ulice.

 

Napisala in fotografirala: Bojan in Riko

Objavljeno v Kraljih ulice 2012