Schweigerjeva skrivnostna hiša in njena skrivnostna lastnica

Temna so v našo hišo vrata,
V temno drže, visoko vežo.
Vanjo se sonca svetloba zlata
Nikdar ni vila in vila ne bo.
Mesec, plahi opazovalec,
Vanjo ne zre, ko pročelje srebri.
Mrak le, lahni, skrivnostni plesalec,
Plava nad kroglastim tlakom v nji.

A nad portalom zunaj nosi,
sklonjen v ramah, kamniti mož,
kakor da samo lepoto trosi,
nežni balkon iz železnih rož.
Svoje desnice kazalec na ustna
dalj kot poldrugo stoletje tišči.
Tukaj vprašanja niso dopustna,
Mnogo usod je, o mnogem molči.

Lili Novy, Temna vrata

Tako je zapisala o svojem vhodu v mogočno Schweigerjevo hišo na Starem trgu 11a Lili Novy, ki je v tej hiši živela že kot mala deklica. Skrivnosten, molčeč mož nad portalom, ki tišči na usta kazalec je simbol Sweigerjev – Molčečnežev, nenavadno pa je, koliko simbolike molčečnosti in skrivnosti je prinesel prav v to hišo in v to družino.

Na Starem trgu se vam najbž pogled velikokrat dobesedno ujame v mogočno stavbo, ki je zagotovo ena najlepših primerkov profanega baročnega stavbarstva v Ljubljani. Hiša gleda na Stari trg z asimetrično, šestosno, trinadstropno fasado. Izjemno moč daje hiši tudi zasidrana konzola v obliki atlanta, ki nosi precej poseben balkon s trebušasto oblikovano kovano, temno ograjo, ki ga Lili  v temnih vratih opisuje kot “nežni balkon iz železnih rož.” V polkrožnem čelu lahko opaziš dva vkomponirana grba lastnikov Marije Frančiške grofice Thurn – Valsassina in njenega moža.

Celotna fasada, ki se zdi je kot ogromna smetanasta torta, je polna baročnih pilastrov, okenskih okvirov s trikotnimi in polkrožnimi čeli. Sklepajo, da je hiša delo imenitnega ljubljanskega arhitekta italijanskega rodu, Candida Zullanija, ki se je sredi prve polovice osemnajstega stoletja preselil iz Trsta v Ljubljano, kjer je let 1769 umrl star komaj 57 let. Pokopali so ga v frančiškanski cerkvi na današnjem Vodnikovem trgu.

Ob vhodu v hišo stoji bronasto poprsje velike slovenske pesnice Lili Novy, ki je večino svojega življenja preživela v tej mogočni stavbi.

 

Zgodba o skrivnostni pesnici iz skrivnostne hiše – Lili Novy 1885–1958

Skrivnostna in zelo zanimiva slovenska pesnica Lily Novy že dolgo buri mojo domišljijo, zlasti ob sprehodih okoli njene najbolj nenavadne hiše na Starem trgu. Raziskala sem jo v predstavi Nekega dne in neke noči in je zdaj čas, da svoje zabeležke predam v vednost Lublane.

Lili je bila rojena 24. decembra 1885 v avstrijskem Gradcu slovenski materi Viki Ahačič in avstrijskemu častniku Guidu Haumederju. Njen čas so zaznamovali razpad avstro-ogrske monarhije ter prva in druga svetovna vojna. Vse to je zaznamovalo Lili in pustilo neizbrisen pečat v njeni poeziji.

Mladost je preživela v značilnem plemiško-oficirskem ozračju nemškega kroga v Ljubljani, kamor je bil oče premeščen iz Gradca. Njen svet je gradila zasidranost v visoko nemško družbo, njen jezik je bil nemški. Ker jim je v šolah ni uspelo zadržati, so jo vzgajali domači učitelji, ki so večji del vzgoje namenili tujim jezikom: latinščini, grščini, francoščini in angleščini. Bila je ena redkih Ljubljančank, ki je aktivno govorila francosko že od malega. Nekateri viri navajajo, da je prve verze napisala v francoščini, spet drugi, da je prvo nemško pesem napisala pri petih letih. Poleg tega ji je poznavanje jezikov utrlo pot do evropske kulture tedanjega časa in ji prineslo izjemno kulturno dediščino, ki ji je služila vse življenje.

Povsem drugi, velemestni svet, je odkrivala na Dunaju, pri teti Beli, kjer je preživljala najstniška in rosna dvajseta leta ter kjer je hlastno požirala razcvet evropske kulture. Strastno je zahajala v dunajske kavarne, kjer je prebirala literarne in umetniške revije sveta: Mercure de France, Neue Rundschau, Studio in Burlington Magazine. V krogih kavarn je zaužila skoraj vse, kar se je dogajalo tedaj v svetu. Brala je moderne romane, gledala tedaj sodobne predstave, hodila na plese in se na pamet naučila vse Rilkejeve pesmi.

Na plesu v Kazini je spoznala Edvarda Novyja in se kljub nestrinjanju matere Vike z njim poročila. Mati je iz lastnih izkušenj želela Lili obvarovati pred oficirjem in tako imenovano “oficirsko” boleznijo, tedaj neozdravljivim sifilisom, ki je bila vzrok za samomor Lilijinega očeta. Od Novyja je zahtevala zdravniško spričevalo, ki bi potrdilo, da je zdrav. Novyju ga je napisal njegov stric. Novy je Lili spodbujal k pisanju in jo domala pahnil v znanstvo z Otonom Župančičem. To znanstvo pa je bilo poglavitno za njen pesniški razvoj, ne le da je bil Župančič navdušen nad prevodi svojih pesmi v nemščino, kakor jih je prevedla Lili, odprl ji je njej do tedaj popolnoma neznani svet slovenske poezije in literature ter vedenja o slovenskem jeziku in kulturi. Poleg tega jo je spodbudil k pisanju, tudi v slovenskem jeziku. Lili je tedaj pretrgala vezi s svojo fevdalno nemško preteklostjo in se popolnoma navdušena znašla v družbi slovenskih penatov. V letu 1923 je namreč opazila nenadne moževe vedenjske spremembe, ki so vse bolj kalile zakonsko življenje. Z možem sta se odpravila k zdravniku na Dunaj, kjer je izvedela za grozljivo Novyjevo skrivnost: Edvard ji je vseh deset let zakona prikrival, da je zbolel za sifilisom. To spoznanje jo je strahotno pretreslo in odločila se je, da se sama vrne k otrokom v Ljubljano. Novy pa naj se znajde po svoje. Ni ga videla nikoli več.

Leta je prijateljevala z Josipom Vidmarjem, s katerim sta skupaj zlagala pesmi.

Prevajala je Prešernove nemške pesmi v slovenščino in nasprotno, prevedla je velik del Goetheja iz nemščine v slovenščino in slovenske poezije (pesmi Cankarja, Gradnika, Gregorčiča, Ketteja, Murna, Menarta, Pavčka, Levca, Vipotnika in Zlobca, Vide Taufer, Vere Albreht, Vide Jeraj …) v nemščino. V njenem življenju je izšla samo ena pesniška zbirka, Temna vrata (1941). Po hudi bolezni je umrla na onkološki kliniki v Ljubljani dan pred dnevom žena leta 1958. Josip Vidmar ji tedaj ni mogel izpolniti njene edine želje, da bi umirala ob Händlovem Largu, ariji iz opere Kserkses. Zbirka pesmi Oboki je izšla po njeni smrti leta 1959, prav tako sta po njeni smrti izšli pesniški zbirki otroških pesmi Pikapoka – otroške pesmi leta 1968 in Majhni ste na tem velikem svetu leta 1973.

Vsekakor je Lili zaznamovala Ljubljano in Ljubljana je zaznamovala njo. Mnogokrat so jo videli, kako je prepevala v svojem odločnem koraku od Name proti svoji hiši. Korakala je domov in si prepevala. Bila je edinstvena. Svoje pesmi je velikokrat pisala na škrniclje, na prtičke, na kakršnekoli papirje. Zapisovala si jih je v ljubljanskih kavarnah, najraje v Kavarni Union, pa tudi na mostovih in ulicah mesta. Ciril Zlobec je dejal, da “je bila Lili vedno posebnost za Ljubljano.«

Mnogi njenih pesmi ne poznajo, zato priporočam zlasti v teh viharnih dneh, da njeno poezijo vzamete v roke, tudi za svoje otroke!

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *


*