Med vejami dreves s Tonijem Bruno

Sanje so za tiste, ki ne prenesejo resničnosti.
Slavoj Žižek

 

V Ljubljani se znajo zgoditi tudi zelo nanavadne, izjemne, skoraj sanjske reči. Eden takih dogodkov se je zgodil prejšnji petek, ko so sredi centra Ljubljane, v nenavadnem stanovanju, priredili koncert tržaški glasbeniki, zbrani pod imenom glavnega avtorja Tonija Brune. Trije izjemni glasbeniki, polni romantike, humorja in polni čustev, so razporedili v intimnem vzdušju svoje instrumente: zazvenela je trobenta, melodika in “glockenspiel” Massima Tunina, Ale Martini je pestril z ukulele in bobni in raznoraznimi tolkali, mojster in vodja vseh – Toni Bruna je sanjavo ubiral strune kitare.

V podolgovatem stanovanju, ki je bilo nekoč eno od skladišč cigar same avstrogrske monarhije in v katerem je bila baje zvita in zapakirana celo prva cigareta tega mogočnega imperija, je v skorajda polmraku, v pridušeni svetlobi nekaterih milih žarnic samostoječih luči, skoraj solze vzbujajoče zatrobila Massimova trobenta in se vpela v nežne ritme tolkal in kitare ter v izjemno liriko Tonija Brune. Udarjali so zdaj nežno in žalostno v deževnem večeru, pa spet navihano in razburljivo. Zraven je dež škrabljal na okna in strehe in zdelo se je, kot da smo v prividu nekakšnega mesta, nekje na posebnem planetu, nekje na neverjetnem območju zemlje, v nekem mestu, nekega dne in neke noči.

Sanjav občutek me preganja v glavi, v tej oblačni Ljubljani še danes, ko poslušam Formigole, njihovo zadnjo ploščo.

Avtorsko glasbo Tonija Brune označujejo kot Freak folk and Indie folk glasbo. Zelo je lirična, zelo sanjava, božajoča, leteča in res daje občutek, kot da si nekje v vejah dreves, kakor so fantje na svoji spletni strani. Zelo zanimivi in precej drugačni so tudi vsi njihovi videospoti, pa tudi vse umetniško oblikovanje Jana Sedmaka, ki spremlja vse njihovo ustvarjanje.

Vrhunec petkovega večera je bila zagotovo še posebej lepa pesem Tonija Brune, pravega Triestina in mizarja, posvečena Tonijevemu šestindevetdesetletnem mizarskem mojstru, ki je mizar že od svojega osmega leta. Veliko presenečenje je prineslo tudi prav posebno vzdušje, ko je sam Toni Bruna sedel za sto let star harmonij in ga z vso umetniško in lirično močjo dobesedno razoral in izrabil vse možnosti starega instrumenta za svoje lirične avanture. Tako domiselno preigran je bil harmonij, z vsemi svoji hrupi in vzdihi, nova pustolovščina v instrumentalnem smislu velikega petka.

Fantje so nastopali tudi po stanovanjih v Barceloni, močno upam, da bodo še kdaj zanesli valove Trsta v Ljubljano, ker so nas prevetrili in predihali z drugačno energijo. Naveza Trst – Ljubljana naj še dolgo močno živi! In upam, da bom lahko večno stala v objemu Pai de la luce. Lepo bi bilo odkriti te vetrove in valove tudi v ljubljanskih bendih, upam, da tudi sami kocertirajo po stanovanjih. Na veliko dobre muzike! In na uresničene sanje ob večerih.

[foto_Raj]

[youtube http://www.youtube.com/watch?v=xEwy9Q464aU]

[youtube http://www.youtube.com/watch?v=k4bWCkL_Z8M]

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *


*