Sašo Vrabič, slikar poet

Ekskluzivni intervju Lublane s slikarjem in glasbenikom Sašom Vrabičem ob razstavi v Cankarjevem domu

Nekaj je v tej praznini občasno … “There’s an emptiness in perfection”.

Lublana: Zakaj, od kod besede v tvojem likovnem izrazu?
Sašo: Besede so nekašna stalnica v mojem slikarstvu, tudi zanimanje za grafite gojim že od mladosti in je naprej krivo za to. Verjetno je tudi poezija, glasba vplivala na razmišljanje o samem naslovu dela, v procesu, ali ko je to bilo končano. Neposrednost besed je lahko tista vez med gledalcem, ki mu vizualnost ni prva oblika komunikacije in mu morda besede dajejo motiv, da vstopi v neko zgodbo, likovno, konceptualno … Sporočilnost besed je lahko likovni element in hkrati sporočilo in pomoč za branje vsebine na različne načine.

Lublana: Glede na to, da si tudi glasbenik, kako nate vpliva glasba, oziroma kaj pomeni, da si slikar in glasbenik, je to sozvočje, harmonija?
Sašo: Harmonija nastopi takrat, ko lahko brez skrbi delam v mediju, ki se mi ponuja. Glasba je na nek način narekovala tudi posege na zidove galerij, saj to, kar počnem v glasbi zadnja leta, kot vokalni bobnar, počnem tudi v slikarstvu. V repeticiji, nizanju besed vidim dogodek, ki se zgodi in mine v minljivi tehniki oglja na steni. Podobno je na koncetu, ki se zgodi in mine. Seveda so tu razni posnetki, ki lahko zabeležijo trenutek, ampak pomemben in čaroben je prav trenutek procesa. To, da sem se po študiju pred desetimi leti pridružil vokalni skupini Perpetuum Jazzile mi je dajalo neko zadovoljstvo, nisem pa si mislil, da bodo ta leta tako pestra in zanimiva, da nas bo ta naša srčnost v skupini odnesla tako daleč.

Lublana: Kdo vse je vplival nate, na tvojo ustvarjalnost?
Sašo: Vplivi…to je res dokaj intimna stvar. Milan Unkovič, pedagog na OŠ v Slovenj Gradcu, me je v petem razredu vprašal: “A sta razmišljala kaj s Petrom (Murkom), da bi šla na oblikovalno šolo?” Mislim, da se nama je s prijateljem in takrat sosedom Petrom Murkom, v rani mladosti zgodil ta preobrat, ta fokus, vizija, da bi lahko dejansko nekaj naredila na vizualnem področju. Kot mala sva poslikavala obleke, delala našitke in priponke, ustvarjala risanke in veliko risala in slikala. Mislim, da sva drug drugega znala zelo dobro vzpodbujati. Tako sva skupaj prišla do ljubljanske akademije za likovno umetnost. V srednji šoli je vplival na vse nas genijalec in odličen risar Marko Zorovič. Kar nekaj nas je nadaljevalo študij na slikarstvu, med drugim sem si atelje delili z Žigo Karižem in Miho Štrukljem. Mislim, da smo slednji zavedno in nezavedno vplivali drug na drugega. Kar se tiče vplivov iz zgodovine, jih je preveč, morda pa je najboljši primer Andy Warhol.

Lublana: Kako velik pomen vidiš ti v ustvarjalni izobrazbi, umetnosti, kreativnosti?
Sašo: Ustvarjalna izobrazba je nekaj, kar si jaz predstavljam pod izrazom sodobna družba. Kreativni pristopi v pedagoškem načinu podajanja znanja, so zame umetnost, ki bi verjetno dala naši generaciji mnogo več kot usmerjeno izobraževanje. Vem, da je modelov več in verjetno vprašanje ni bilo mišljeno tako, a vseeno mislim, da je kreativni pristop pri vsaki stvari, ki ga opravlja človek, znak vitalnosti in življenske energije, ki nas vse drži pokonci.

Lublana: Kako se lahko preživiš z umetnostjo, lahko preživljaš družino?
Sašo: Z umetnostjo živimo in tudi preživeli bomo. Če bi moral sam preživljati družino, bi verjetno manj ustvarjal in delal kaj bolj vkalupljenega. Fotografinja Nan Goldin je dejala nekaj podobnega, da če res ne rabiš denarja, umetnosti sploh ne bi smel delati. Različni gospodarski in politični sistemi so stvar kulture v širšem smislu. To, da lahko delam in ustvarjam na lastni produkciji je res največja radost, to da imaš podpornike, kupce in zbiratelje, pa luksus.

Lublana: Kje vse te zalotijo ideje in zamisli?
Sašo: Veliko idej se zgodi na poti, ko hodim, se peljem, med pogovori, branjem. Največ idej dobim v kuhinji v času kosila ali ob poslušanja radija.

Lublana: Si vse dni v nekakšnem ustvarjalnem procesu?
Sašo: Logistika ni ravno moja vrlina, morda ravno zato, ker je miselni, kreativni proces težko ustaviti, tudi v situacijah, ko bi se bilo dobro fokusirati na kaj drugega.

Lublana: In koliko svojih idej realiziraš, ali se zgodi, da jih pomečeš tudi stran, jih pozabiš, prečrtaš?
Sašo: Zadnje čase realiziram veliko manj stvari kot pred leti, zato sem vesel vsakega povabila, ki mi daje možnost kreacije česa novega. Imam zvezek z idejami in nekaj jih je zabeleženih v zapisih, veliko pa jih je šlo v zrak, niti ne toliko v pozabo. Mislim, da se stvari, če so pomembne zgodijo pač pri drugih ustvarjalcih, jih pač oni poberejo in nekaj naredijo z njimi.

Lublana: Lahko opišeš ta neustavljiv, ustvarjalni gon, ki te žene k ustvarjanju?
Sašo: Že prej sem omenil proces. V procesu ustvarjanja se zgodi neka neracionalna situacija, ko si nekako tam, a hkrati nisi. Nek eskapizem, užitek. Večkrat mi znanci rečejo, da me glasba odnese, prav tako slikanje. Pred tem je neka racionalna poteza, razmislek, ideja, koncept in konteksti, a verjetno gre predvsem za proces, ki ti daje zagon, energijo, kjer se zgodi tista meditacija. Vse to se zdi zelo mistično, ampak morda sem ravno zaradi tega raje na odrih zadnje čase, kot na otvoritvah. Če primerjam otvoritev in kreacijo v ateljeju. Raje izberem slednjo.

Lublana: Kje v vsakodnevni poplavi vsega najdeš svoje izzive, ideale, ikone?
Sašo: Mediji so močna stvar. To, da skozi starodavni medij komentiram na nek način vse ekranizirane medije, mi je še vedno nenakšen izziv. Ideali so na splošno naši starši, četudi se nekateri trudijo biti drugačni. Izziv je biti starš otroku. V kreativnem smislu me impresionirajo ljudje, ki se v življenju ne ustavijo pri eni sami stvari, temveč so raziskovalci do konca.

Lublana: Kje ustvarjaš, imaš lastno sobo, prostor, atelje?
Sašo: Doma imam majhno sobo, studio.

Lublana: Preden se spraviš k ustvarjanju, začneš kakšen poseben ritual?
Sašo: Ja, vedno zakurim ogenj sredi parka. Ha, ha, ha. Ah, saj ne. Če bi imel ritual, me verjetno ne bi bilo ven, dokler ne bi stvari končal. Redkokdaj si trenutno lahko privoščim ustvarjanje brez logistike in časovne omejitve. Slikarska halja je iz zahodne Afrike (to zveni že bolj mistično?) Če slikam, rad poslušam glasbo, sploh kalifornijski radio Radio Paradise, kjer slišim veliko dobre stare in nove glasbe.

Lublana: Pa si imel tudi obdobja, ko nisi imel prav nič dela?
Sašo: Seveda. Veliko obdobij. Takrat je najbolje kuhati ali brati knjige, če ne greš samemu sebi na živce.

Lublana: Kako je trenutno, lahko realiziraš veliko svojih idej?
Sašo: Ja, kar precej. Čisto dovolj za trenutni ritem življenja.

Lublana: Imaš kakšne nerealizirane želje, ki bi jih želel čimprej realizirati?
Sašo: Svoje lastne? Da bi čimprej odplačal kredit, da bi čimveč slik šlo iz mojega ateljeja v stanovanja drugih ali depoje galerij, da bi napisal še več dobrih lastnih skladb in dobil mnogo dobrih idej za vizualna dela, ki bi bili inspiracija tudi za druge. Pa da bi se radi imeli med seboj, sploh vsi Slovenci in ljudje v mojem mikrokozmosu.

Lublana: A se ti zdi, da je prihodnost?
Sašo: Je, a sedanjost je bolj pomembna.

Lublana: Kaj vse bi poslikal, popisal po Ljubljani?
Sašo: He, he, kaj vse? Prazne površine kličejo po posegih. Sivina kliče po barvah in zelenicah, naravi. Večkrat fotografiram po Ljubljani, naredil sem tudi nekaj majhnih slik, vedut mesta. Večkrat me mika, da bi naredil kakšno risbo na steno z ogljem. Saj z ogljem je risanje po stenah dovoljeno, a ne? Hočem reči, ni prepovedano, saj se ga lahko izbriše? Morda se motim. Morda je tudi to prepovedano.

Lublana: Nam izdaš kakšen tebi ljub kotiček? Obstaja tudi prostor, ki ti je nabolj brezveze?
Sašo: Najbolj všeč mi je kotiček Zgornje Trente in mnogo drugih lokacij, če pa misliš na Ljubljano, pa mi je všeč Špička, knjigarna Behemot in Konzorcij ter KOŽ knjižnica. Nisem še bil v kotičku, kjer bi mi bil najbolj brezveze, morda zato, ker nisem bil dolgo časa tam. Ljubljano sem imel najraje pred leti, ko med poletjem še ni bilko toliko turistov in je bilo toplo in prazno na cestah. (Nekaj je v tej praznini občasno … “There’s an emptiness in perfection”.)

One thought on “Sašo Vrabič, slikar poet

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *


*