Slastne slaščičarne

Ljubljana ima kar veliko slastnih slaščičarn, najbrž imate tudi vi svojo, edinstveno, pri kateri si privoščite naslado okusov. Zame je ostanek pojma slaščičarne napis, ki še ostaja nad sedanjo slaščičarno Pri vodnjaku. Prav v tem času se mnogokrat zamislim, ko hitim mimo tega napisa. Ob tem predvelikonočnem času bi bilo nekoč v tej slaščičarni še posebej veselo. Za vitrino bi namreč čakali ročno obliti, majceno razlikujoči se rumeni velikonočni piščančki, narejeni kot bratje Indijančki. Napolnjeni z beljakovo peno in čivkajoči na piškotnem podstavku. Vse to je nostalgija, ki me daje po izjemni slaščičarni Gris. Nekoč je slaščičarna Gris domovala in kraljevala na Starem trgu in razvajala vse otroke, mlade in stare Ljubljančane. Slaščičarna je bila precej majhna, zlasti za današnje razmere. V njej se je drenjalo nekaj tistih tipičnih rumenih miz z vzorčkom fine bele mrežice in kovinskimi nogami ter prav takih, zaobljenih stolov, tipičnih za šestdeseta leta.

Vsi ti stoli in mize so bili po navadi zasedeni s sladkosnedimi gosti. Centralni magnet vsega prostora je bila vitrina z neštetimi, izjemnimi slaščicami zakonskega para Gris, prijazne gospe in prijaznega gospoda, ki sta se sprehajala ves dan med kuhinjo in prodajalno in polnila sladkobno ozračje s prijaznimi klepeti. V vitrini so se vrstili raznorazni minjončki: čokoladni s čokoladnim venčkom, punčevi, malce roza nadahnjeni in okrašeni z raznobarvnimi sladkornimi mrvicami, pa potem taki beli, z belo kremo in lešnikovi, svetlo rjavi, indijančki in kremne rezine, pa torte kot so punčeva in čokoladna, lešnikova, kavna in sadna pa šamšnite ter zagrebške rezine, s čokolado prelite kremne rezine. Zraven so se nasmihali tudi snežno beli podolgovati, valoviti vetrci. Krona za moje otroške oči so bile rahlo rumenkasto nadahnjene pokrovke na posebni slaščičarski skrinji, s temnimi okroglimi ročaji, pod katerimi je zmrzoval najboljši sladoled vanilija in čokolada. Kasneje je bil tu še izjemen avtomat za sladoled, iz katerega so ti natočili rumene vanilije ali rjave čokolade, lahko pa tudi dvobarvnega. To je bila že prava sladoledna revolucija. Pozimi pa je bilo nekaj enkratnega, ko so ti v kornet natočili valove sladke smetane. Sicer ni bila tako slastna kot sladoled, pa vendar veličastna. Po stenah so se vrstili starinski posterji za Coca colo, Cocto in Jupi. Na vseh mizicah so se bleščali raznobarvni plehnati pepelniki, taki vodno zeleni in vijolični in kar naprej se je iz njih kadilo. Grisove slaščice ne bi bile nikoli prave, če ne bi imele vonja in rahlega okusa po cigaretnem dimu. Rahlo odimljene slaščice so šle še v večjo slast. In zraven se je pila kava, taka turška, v majhnih skodelicah z modro ali zeleno vodoravno črtico. Pa malinovec.

Še ena legendarna slaščičarna je bila v Židovski. Z rjavimi ploščicami obdana Jagoda, polna raznobarvnih sladoledov in najbolj cukrenih poželjenj – ogromnih šampit in šamrol. Uhh, te dni ju pogrešam obe. In v Zlati ladijci si se lahko sladkal z Emonsko rezino, ki je bila omamna zmes masla in orehov. Delali so jih v pekarni pri Ljudski kuhinji in imeli smo jih za pravo ljubljansko slaščico. Tako smo jo vsaj razlagali tujcem, ki so prihajali. Saj velika mesta se morajo pohvaliti vsaj z eno izjemno slaščico, s katero si dvigne mesto ugled. In danes take slaščice sploh več ni. Ni nikakršne Zmajeve rezine, Zmajeve strnjenke, na njej in na njeni slavi ali na slavi kakšnih Emončkov in Uršk bi res lahko delal kakšen slaščičar. Pa so kasneje prišli vsi raznorazni prefinjeni okusi, najprej revolucija Viki tort, pri katerih imajo še danes astronomsko hrustljavo rabarbarino in ribezovo pito in nenavadno izjemno kremo pri čokoladni torti, pa pite Hvastja, ki so se razpredale po mestnih lokali s svojimi sirovimi različicami in obložene z debelim testom. In že je prehitela vse tekmice Domača peka, ki je potegnila iz zaprašenih predalov stare recepte naših babic in prababic ter vzcvetela z Doboši. V Sušimami je izjemna mangova torta, v Loliti pa kajvem katera in v Rustiki kostanjeva pa v Zvezdi… In vendar, kljub tako raznoliki ponudbi, še vedno pogrešam pisani napis Gris na stekleni izložbi in prijazen slaščičarski par, ki ju že davno več ni. In kepico podarjene sladke smetane za slastnejšo pot do doma, ker si otrok. In kakšno pravo slastno ljubljansko tortico, tresočo in vabečo se na krožniku.

4 thoughts on “Slastne slaščičarne

Comments are closed.