Majhne skrivnosti velikih mojstrov

Legendarni leteči cirkusanti Mony Python so v naslovnem skeču davnega leta 1969 spraševali, kako prepoznati drevo z velike razdalje (mimogrede, to je njihova epizoda z najdaljšim naslovom v njihovi celotni zgodovini):

How To Recognise Different Types Of Trees From Quite A Long Way Away (Cela epizoda: S01 E03)

Glavno vlogo posmeha igra “The Larch” ali Larix, po domače macesen. Mali Eric (Idle) ga ne more prepoznati. Kar mu niti ne gre zameriti. Če se ne spoznate ravno najbolje na drevje, je od daleč to kar težko, še posebej če posajen stoji nekje v mestu. Od blizu je lažje. Iglice so dokaj redke in nastopajo v šopkih, zato ne deluje tako košato in temno kot smreka ali jelka. Po vejah so raztresene “bradavice” koder so nekdaj čepeli nezamenljivi storžki. Ampak zagotovo na izust vsakdo, tam od vrtca naprej pozna glavno macesnovo značilnost. Od naših iglavcev je edini, ki pozimi odvrže iglice. Ta lastnost je v glavnem rezervirana za listavce, čeprav macesen ni edini grešnik. Takšne zimske radosti se gresta še metasekvoja (Metasequoia glyptostroboides), ki si jo lahko ogledate v Lublanskem botaničnem vrtu in močvirski taksodij (Taxodium distichum), ki je na voljo v Arboretumu Volčji potok.

In čemu to vsakoletno preoblačenje? Macesen je tipična visokogorska rastlina, ki pri nas v naravi uspeva vse tja do zgornje gozdne meje, 1900 m visoko. Odvreči iglice (in liste) pomeni varčevanje. Varčevanje z vodo. Zeleni deli rastline so tisti aktivni del, ki s fotosintezo proizvajajo organsko hrano. Kot posledica, skozi njih tudi uhaja s koreninami načrpana voda. Pozimi je pri nas suša in ne pozabimo, da smo (naravno) v visokogorju, kjer je voda kot sneg ali led nedostopna. Zaradi manjše površine, veje tudi težje polomi snežna odeja. Macesen je sila skromno drevo. Najdemo ga uspevati najbolj nemogočih mestih, na izjemno strmih naklonih, na samem kamenju, praktično brez prsti. Močni vetrovi s sneženimi kristalčki mu lahko obrusijo čisto vse veje in še bo kot skrivenčen, a ponosen viharnik kljuboval naravi. Siten je le za svetlobo. Te mora biti na pretek. Kot eno naših najbolj svetloboljubnih dreves, ga bomo vedno našli na prisojnih pobočjih.

Macesen so od nekdaj čislali. Ima namreč elastičen, obstojen in vodoodporen les. Pomemben je bil v ladjarstvu, saj iz njega še vedno izdelujejo jahte in manjše čolne. Kot gradbeni les ga na severu uporabljajo za hiše in ograje, pri nas so iz njega pogosto kozolci in pastirski stanovi v Alpah. Zavoljo lepih barv ga imajo radi mizarji. Ne smemo pa tudi pozabiti, da gre za pomemben les pri izdelavi čarovniških palic, saj so macesnove tople, trajne in izvabljajo skrite talente. Kakor pač lahko preberemo v Harryju Potterju.

Njegovemu visokogorskemu značaju navkljub, je macesna po Lublani kar precej. Naš evropski in njegov japonski sorodnik krasita marsikateri lublanski vrt, park ali zelenico. Čemu, boste rekli, ko pa je macesen tako neugleden. Niti ni preveč košat poleti in pozimi je kot oskubljena kokoš. Vrtnarji in drevesničarji vedo, da v vsej svoji lepoti zasije jeseni, v zlato rumenih barvah. Ampak zame prave bisere skriva spomladi. Samo malo bolj natančno je potrebno pogledati. Od blizu (ali pa s tele objektivom). Mlade zasnove storžkov se pojavljajo v čudovitih, skoraj kičasto-fluorescenčno  rumenih, rdečih, roza in zelenih odtenkih. Tudi iglice so nežno, hladno zelene barve, ki pa te ne morejo pustiti hladnega. Barve se spreminjajo praktično dnevno, vse dokler storži ne olesenijo.

Zato jih ljubijo gojitelji bonsajev in posebej zato mi je ljub tale lublanski. Iz Kosez.

Foto_ Blaž Repe

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *


*