Koncert dEUS v Lublani 1-3-12

Prve ne pozabiš nikoli ali koncert za prepričane

Belgija ni ravno znana po glasbenih hitmejkerjih, a vseeno premore zavidljivo število pomembnih oseb s področja popularne in njej sorodne glasbe. Django Reinhardt velja za enega najboljših jazz kitaristov vseh časov in je igral z Milesom ter Parkerjem. Belgijec je bil tudi največji šansonjer vseh časov Jacques Brel. Potem je tule pesem “Ça Plane Pour Moi“, ki jo izvaja Plastic Bertrand in mi zveni v glavi vse od prvega razreda OŠ. Takrat sem si jo prepeval fonetično in še danes nimam pojma o čem poje, a si nočem vzeti šarma nepravilno izgovorjenih besed. Ne moremo tudi mimo tudi đezi-latino Vaya Con Dios, katerih “Nah Neh Nah”, “Don’t Cry for Louie”, “Puerto Rico” in “What’s a Woman?” pozna praktično vsak. 8 milijonov + vsi tisti, ki poslušajo radio. Ampak…

Daljnega leta 1994 mi je pod roke po naključju priletel CD Worst Case Scenario takisto belgijske skupine dEUS. Izmuzljivo so se izogibali predalčkanju. V enem samem bendu je bilo skoncentrirano toliko glasbenih vplivov, da se ti skoraj zmeša. In kaj to. Vplivi meni najljubših bendov. Ever. OK, neki kitarski alter/indi eksperiment, ki pa ničesar ne pove. Najprej je tu vokal Toma Barmana, ki se kar ne more odločiti, koga bo posnemal z raskavostjo, prepitostjo in zakajenostjo: Toma Waitsa ali Captaina Beefhearta. Glasba sama niha med punkom Clashov in Blag Flag, kitarskim hrupom Sonic Youth in Dinosaur Jr., vmes pa ruži violina drugega, poleg pevca edinega stalnega člana dEUS, Klaasa Janzoonsa, ki se je ne bi sramovala niti viola žametnega Johna Calea. Pa še kar en jazz, pa funk, pa rok. Da so čisto ubrisani, so dokazali z mini albumom My Sister=My Clock, ki je sledil prvencu. Vseboval je njegove “izmečke”, skolažirane v eno samo 25 minutno Zappa-oidno norost. In da je mera polna, Suds & Soda je bil celo MTV hit (jaooo kje so tisti časi). Vse skupaj je bil le prvi osnutek, kot pravijo v naslovni pesmi W.C.S. (The horror, the pain, let’s get into details, the bass, the piano, the friction of dynamo The first draft of a worst case scenario). Wau. (Dokaj) v tem stilu so nadaljevali čez dve leti z albumom In a Bar, Under the Sea, čeprav se je vanj že vrinil bolj omehčan pop element. Fantje so pridno menjali postavo in tudi glasbo, saj se je otresla čudaštva, panka in raskavega vokala ter se premaknila v širšemu občinstvu sprejemljivejše vseeno manj pop-bolj rock vode. Kljub vsemu so bili dEUS še vedno dovolj zanimivi, da sem njihovo kariero pridno spremljal. Obenem sem tiho gojil željo, da jih vendarle uzrem v živo, dasiravno z leta v leto manj in manj. Prvo res prekleto težko pozabiš, še posebej če je tako fenomenalna.

A glej ga zlomka. Naključje je hotelo, da je sovpadlo nekaj dnevno kongresiranje poleti 2011 na Solnograškem in turneja meni ljubih Belgijcev. Nisem vedel kaj pričakovati. Vedel sem, da pripravljajo nov album, ki ima iziti jeseni. Ne ravno nabita, a čisto zakajena dvorana ala lublanski Orto, je pričakala dEUS z ovacijami. O pa so nas kratko malo odpihnili. Nič popa in čisto po rokovsko. Vsi spredaj smo noreli in skakali, medtem ko nas je kitarski zvočni zid na vse možne in nemožne načine skušal stisniti ob zadaj nahajajoči se šank. Kar je bilo še posebej razveseljujoče, tudi povsem mirne in pop pesmice so butale kot najbolj hrupen kitarski alter. Višek je zame predstavljal Sun Ra, ko nas božanski nočni vlak enostavno pregazil.

In da je mera polna. 1.3., lublanski Kino Šiška. Deus v isti postavi, s predvideno zelo malo spremenjeno setlisto. Kako navdušiti ljudi za dEUS, za katere večina ni nikoli slišala. Nikakor. Moje uvodne in ekstatično orgazmične hvalospeve, večina razume prav nasprotno. Torej koncert za stare fene, ki pa jih Lublana premore približno toliko kot Salzburg, le da so nas spravili v večjo šišensko dvorano. Zaradi obilice prostora, ljudje izgubijo tisti skupinsko čredni nagon, ki spravi množico v gibanje, bend na odru, pa v ekstatično igranje. No tega v Lublani ni bilo. Ne prvega ne drugega. A smo se zabavali. Za vse, ki niso vedeli kaj jih čaka, je bil sicer akustično zasnovan Instant street popolno presenečenje, ko se je iz začetne melanholije nato prelevil v rjoveč zaključek. Ostalo pa… kaj pa vem. Koncert je bil vsekakor korektno izveden, a za kaj več je manjkalo. Da je bil vsaj Barman bolj na levi nogi, je pokazal z nejevoljo nad zadaj odprtimi vrati. Kdor je pričakoval stare hite, jih ni dobil. Novi komadi, na albumu zvočno bogati, bombastični in podloženi, so izpadli kar malo podhranjeno. Da premorejo še nekaj čudaštva, so pokazali v bisu s Theme from Turnpike. Suds & Soda za konec je verjetno predstavljal obliž za večino prisotnih. A za presenečenje/razočaranje je poskrbel pogled na setlisto. Predvideno in skrajšano setlisto, če smo natančni. Milnica sploh ni bila na sporedu, prikrajšani pa smo bili ljubko Sister Dew, nepozabno Morticiachair in eno bolj poskočnih For The Roses. Škoda. Ne morem pa se odločiti, ali so mi bili lublanski dEUS všeč, ker sem po avstrijski izkušnji vedel kaj me čaka, ali razočaran, ker je bil tisti koncert toliko boljši.

A da jim ne bomo delali krivice. Vsekakor si na koncertu belgijskih bogov lahko več kot užival. Če si le hotel . in če si jim dal priložnost. To pa definitivno sem. In bi/bom ponovil, če bo le spet prilika. Ker prva…

Izbrana dEUS diskografija:
− Worst Case Scenario (1994)
− My Sister = My Clock (1995)
− In a Bar, Under the Sea (1996)
− The Ideal Crash (1999)
− Pocket Revolution (2005)
− Vantage Point (2008)
− Keep You Close (2011)

Foto_ Blaž Repe

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *


*