V glavi odraščajoče Laile

Intervju z avtorico predstave Laila, Martino Maurič Lazar

Kadar se sprehajam po Metelkovi, me vedno znova navdušujejo plezajoče skulpture, fascinantna bitja, ki podpirajo Menzo pri koritu. Od nekdaj so mi bila ta bitja tako edinstvena in posebna, da sem se vedno spraševala, kdo je njihov kreator. Kajti te skulpture niso nekaj edinstvenega le za Metelkovo, so nekaj najlepšega, kar pleza po Ljubljani. In komur se oko rado ustavlja na izjemnih skulpturah, ta mora vsekakor priti na ogled edinstvene predstave, ki odzvanja vso poetiko in estetiko kiparja Gregorja Lorencija in igralke LGL Martine Maurič Lazar. Gre za avtorski projekt, kakršnih ne vidiš v Ljubljani, gre za Lailo. To soboto, 10. marca, ob 19h, se lahko ponovno spustite na Malem odru LGL v glavo neke deklice, punce, ženske, ki se ji sreča kdaj pa kdaj nasmehne, tako da jo za hip čisto prevzeme, pa ji že tik zatem pokaže zobe. Laila, ki obožuje risanje, poezijo in ustvarjanje filmov, pri tem pa gricka čips in jo razganja od zaljubljenosti. Predstava, katere avtorje so navdahnile animacije te posebne deklice in njihove avtorice, za Oskarja nominirane češke režiserke Mihaele Pavlatove. Odpeljite svoje odraščajoče mladenke in mladce ter skupaj doživljajte avanture, polne poetike izjemnih avtorjev, tudi avtorja glasbe Milka Lazarja. Z igralko LGL in avtorico izjemne, večkrat nagrajene Poštarske parvljice ter Laile, Martino Maurič Lazar, sem se pogovarjala v srčiki Stare Ljubljane.

[foto_ Nejc Saje]

Lublana: Kako se je ta zgodba z Lailo sploh začela? Kje si jo našla?
Martina: Najprej sem našla Gregorja Lorencija, njegovo estetiko in likovnost. Tako sva ustvarila Poštarsko pravljico, predstavo za otroke. Potem pa sem želela, da bi naslednji projekt, ki ga bova ustvarila, temeljil na njegovi likovnosti in da ustvari nekaj, npr. kakšne izume, ki jih pri nobenem drugem projektu ne bi mogel naredit.

Lublana: Da bi mu omogočila vso ustvarjalno svobodo?
Martina: Da bi delal brez omejitev, brez kakršnihkoli idej iz preteklosti, jaz bi pa na osnovi teh idej delala predstavo.

Lublana: In potem si srečala režiserko in animatorko Mihaelo Pavlatovo?
Martina: Ja, v Ljubljano je prišla s svojim igranim celovečercem. Pokazala mi je svoje genijalne animirane filme. In med njimi je bil filmček o neki postavici, najstnici z imenom Laila. V bistvu je bilo le nekaj kadrov, ki pa so zelo nazorno pripovedovali o njenem svetu. Vsa fascinirana sem to pokazala Gregorju in oba sva se čisto zaljubila v to Lailo, ki je imela od vseh karakterjev teh animiranih filmih najbolj jasen lik. Skupaj sva gledala filme, jih pregledovala in tako je Lejla postala motiv, vendar res samo motiv.

Lublana: Motiv, na katerem sta gradila vso zgodbo?
Martina: Gregor je prišel na idejo, da bi naredila predstavo, ki bi jo postavila v njeno glavo. Da enostavno stopiva v glavo nekega človeka. Najprej si je arhitektonsko zamislil zelo zapleteno strukturo, kjer bi bil prostor zelo razčljenjen, neraven, projekcija pa bi se projecirala na ravno. V projekt je potem potegnil celo znanstvenike Inštituta Jožef Štefan. Vendar je bilo prezapleteno vse supaj izvest, tako da sva se vrnila h klasični projekciji.

Lublana: In potem ste gradili zgodbo, ki je zelo neklasična za Ljubljano pa hkrati tako zelo življenjska, v studiu na Metelkovi?
Martina: Vmes sva imela tudi umetniške boje, ker sva se morala uskladit. In nama ni bilo vseeno, kako bo, saj sva o tem projektu razmišljala dve leti. Bil je to kot nekakšen poskusni laboratorij z vseh strani. Snemali smo dele, da sem si jih doma lahko ogledala, vsaka dan znova, da sva potem lahko razvijala zgodbo naprej. Konec lanskega junija je bila to zelo vizualna zgodba, nekaj popolnoma drugega kot jeseni na premieri. Čez počitnice sem gledala in gledala posnetke iz vaj na Metelkovi in ves čas so me preganjale Kratke pripovedi o Albertu Kyšku Ivana Vyskočila, zlasti Leteče sanje Alberta Kyška. In potem se mi je zdelo, da če bom to dodala, bo to dvoje skupaj dalo pravi rezultat. Naenkrat je dobila predstavo dvoplastnost. Ostaja pojem Laile, tega izjemnega bitja, jaz kot igralka sem pa dobila neko vzporedno pozicijo.

Lublana : Še ena zelo pomembna komponenta te predstave je glasba. Kako sta z Milkom razvijala glasbo, vzporedno z vizualnim delom?
Martina: Glede na mojo notranjo zgodbo je Milko napisal, razvil deset, dvanajst kosov, ki sva jih potem lepila skupaj tako, kot sem si sama predstavljala.

Lublana: Naredili ste izjemno predstavo, kakršnih pri nas ne vidimo, poleg tega se mi zdi, da ste uspeli vzpostaviti z vsemi projekcijami, besedili, scenografskimi elementi pravo podoživljanje občutka, kako je biti v glavi nekoga drugega, nekoga, ki odrašča in pozorno opazuje svoj svet okoli sebe skozi zaljubljene oči. Se mi zdi. da predstava ne le izkušnja za najstnike, temveč za vse odraščajoče?
Martina: Najstnice, ki so videle Lailo, jim je bila zelo všeč. Ampak vsak vidi svoj film. Zdi se mi, da gledališče, ki hoče najstnike prepričati z nekakšnimi realističnimi prizori, ki naj bi jih sami doživljali vsakdan, ponuja precej slabe replike vsakdana, mislim npr. na predstave o “tečnih matkah« pa o drogah. Najstnike je najtežje spravit v gledališče. S to predstavo sem želela, da bi videli nekaj, kar morda še niso videli, da jim bo morda čudno in bedno, ampak da jim bo morda obrnilo fokus kam drugam. Da lahko vidiš v gledališču nekaj drugega kot le tekst in pa žalost na koncu, da je lahko nekaj abstraktnega, da ti ostane kakšna glasba v glavi, kakšen trenutek.

Lublana: To popotovanje z Lalilo je bilo zelo svojevrstno umetniško popotovanje tudi zate, kajne?
Martina:
Igralska izkušnja je zelo drugačna od vseh ostalih. Drugačna napolnitev na koncu predstave. Zdi se mi pravo razkošje, da sem to lahko izkusila.

Lublana: Kje pa v Ljubljani doživiš nenavadno potovanje?
Martina: V Tivoliju, junija, ko diši po pokošeni travi, to je nekaj najlepšega v Ljubljani.