Pod kožo

Intervju s koreografinjo Snježano Premuš in s Tino Valentan, plesalko sodobnega plesa ob premieri Dvojnik

“Ekspozicija pomeni, da je samo izražanje-expression, intimnost in odmik. Telo je odhod od sebe do sebe. Nikoli ne bom poznal svojega telesa, nikoli se ne bom poznal kot telo, prav tam, kjer je “corpus ego” popolna gotovost. Druge prav nasprotno, bom vedno spoznal kot telesa. Drugi je telo, kajti samo telo je drugi.” Jean Luc – Nancy

V petek, 24. februarja 2012, je bil v Kulturnem centru Španski borci, z močnim aplavzom predstavljen Dvojnik, zadnja predstava Snježane Premuš, ki je predstavo tokrat predstavila v produkciji Zavoda Federacija, En Knapa in Komposterja. Avtorica Snježana Premuš je ljubljanski publiki znana po predstavah, ki temeljijo na raziskavah – dialogih med telesom in zvokom, kot so Amplified body (2000/2004), Tiho telo (2008), Dolly my body (2009). V Dvojniku se izjemno magično poigrava in raziskuje odnose v uprizoritvenem prostoru tudi s sliko-videom avtorja vizualnega umetnika Luke Umeka ter z zvokom komponista Boštjana Perovška. Njena zadnja predstava Zgodbe o telesu– zadnji solo v sodelovanju s Primožem Bezjakom je dobila na Bienalu Gibanica 2009 v Ljubljani nagrado občinstva za najboljšo predstavo. Tokrat je akterka Dvojnika Tina, dominantna, izjemna. Tina Valentan je končala študij Theaterschool – School for New Dance Development v Amsterdamu leta 2007 ter ustvarja kot samostojna ustvarjalka na področju kulture ustvarja solo in skupinske projekte (»Ko luna raste« 2008, »Sugar Rush« 2009, »Fiktivne situacije« 2010, »Farma« 2010, Zakaj te ne morem zapustiti 2011). Z obema sem se pred premiero pogovarjala v večerni atmosferi Španskih borcev.

Lublana: Snježano poznaš že iz otroštva, ko si ti šele imela ideje o tem, da bi bila plesalka, Snježana pa je bila že formirana plesalka?

Tina: Ja, Snježana je bila moja učiteljica in delali sva krajše točke. Potem pa sem čakala na priložnost, saj sem čutila, da je nekakšen potencial v najini komunikaciji. Vedno me je navduševalo Snježanino delo, kako se poglobi v posameznika – gre za poglobljeno študijo navad in zmožnosti posameznika in potem, kako te potiska s spretnimi principi do limita.

Lublana: Te je proces Dvojnika spremenil, spremenil tvoj način razmišljanja, vedenja o gibanju?

Tina: V tem času čutim, kako se mi je mišična struktura spremenila in kako se mi je spremenila kvaliteta gibanja, našla sem nove pozicije. Dobila sem nešteto dobrih informacij, ki jih bom lahko uporabljala za življenje. Večino časa sva delali stanja, ki so bila namenjena solu in so bila zelo specifična, zanimiva. Hkrati pa sem upravljala z orodji, ki jih lahko apliciram v delu s telesom z improvizacijo: kako frazirat material, transformirat, dobivat različne karakterje, kako se skoncentrirat, itd..

Lublana: Boš nadaljevala s temi principi v svojem projektu, ki ga pripravljaš?

Tina: Zdaj sledi projekt, ki ga bom razvijala v sodelovanju z režiserjem Luko Škofom. Dosti pozornosti bova namenila izmenjavi najinega znanja, znanja, ki ga nosi vsak od naju. Uporabila bom znanje, ki je integrirano v meni. Kar ni, bom razvijala pozavestno, potem bom ta material uporabila kot performerka in plesalka.

Lublana: Kaj ti kot plesalki pomeni zvok?

Tina: V predstavi so se pojavljaji a -ji in o-ji, to pride iz vaj “body mind centering,” ki ga je Snježana vpletla v proces. Za določene dele telesa je treba poiskati zvok, zvočno vibracijo. Potem pošiljaš zvok v določen organ in izven njega. To je bilo zelo pomembno zame, na nek način me je premaknilo, transformiralo, saj sem morala komponirat zvok, ki je bil primarni začetek giba. In ta predstava se v celoti vrača na začetek, sprašuje se, kdaj se sproži občutek za identiteto.

Dvojnik | Ljubljana | Lublana

Dvojnik | Ljubljana | foto_ Marcandrea Bragalini

Lublana: In kako ti dojemaš idejo Dvojnika?

Tina: Glavno vprašanje, na katerega sem si odgovarjala je bilo, kdaj se res sproži občutek za identiteto, da te drugi gledajo, doživljajo drugače, kot ti gledaš, doživljaš sam sebe. Zdaj razumem Dvojnika kot moje multiplikacije, močne podobe, idealizirane slike, projekcije drugih na sebe, na tebe, nekaj, kar te nezavedno naenkrat preseneti. Gre za moje prehajanje med množino osebnosti, ki jih zavzemam kot človek. Vedno znova se vidim drugače v ogledalu, npr. kako se obnašam, kako naredim gib.

Lublana: Kdaj in kako si prestopila v raziskave zvoka v zvezi s telesom in od kod sploh ideja o zvoku in gibanju, ki ga raziskuješ v zadnjih predstavah?

Snježana: Ko sem leta 1998 sodelovala kot koreografinja s scenografom Berndtom Skodzikom v Londonu, smo v njegovem studiju postavljali predstavo, v kateri smo imeli samo dva stara gramofona in smo uporabljali vse, kar smo imeli, gramofona in tudi žice. Plesalki sta aktivno uporabljali vso scenografijo in pri meni se je takrat zgodil en velik premik. Ko smo kasneje začeli delati z glasbeniki, akustično, se je začel ustvarjat moj odnos do zvoka. Kaj pomeni zvok v digitalnem polju, kako deluje kot prenosnik, fenomen zvoka, ki je fizičen in na katerega lahko vplivaš. Zvok je odprl zame nove komunikacije, npr. plesalec, ki stopa v polje glasbenika itd..

Lublana: In v raziskavi zvoka je tako nastal tvoj projekt Tiho telo?

Snježana: V Tihem telesu smo šli od ozvočenja, k razumevanju zvoka. Vzeli smo pokvarjeno harmoniko in uprizorili pokrajine zvokov, harmonij, ki jih eno tako glasbilo lahko sprovede. Zvok je magija, polarizira v povezavi s telesom.

Lublana: Kdaj si se začela ukvarjati z raziskavo in umestitvijo videa?

Snježana: 2004 z Amplified body, kjer je scenografijo delala Petra Veber. Takrat sem iskala in postavljala ekstenzije skozi svoje prisotnosti. Ukvarjala sem se s kominukacijo lastne prisotnostji v različnih kontekstih. Scenografija je bila polkrožna stena, na njej se je odražal pogled očesa, kaj vse vidi. Nastopala je še ena plesalka, ki je prodirala globlje in globlje, lezla je pod kožo in tam se je projecirala rdeča stena, kakor jezik, kako zleze pod kožo. Če bi imela takrat več možnosti in več denarja, bi se ukvarjala tudi s teksturo te stene.

Lublana: Kako si zadovoljna z Dvojnikom, si ustvarila to, kar si želela?

Snježana: Bilo je prvič v mojem ustvarjanju, da sem res imela čas, da se nisem omejevala z ritmom celotne predstave, da sem se lahko posvetila sekvencam, simbolom, objektom. Če bi imela več denarja pri projektu, bi si želela vključiti vanj še več ljudi, da bi se poglobili v posamezna polja, ki so ostala še dovolj neraziskana v tem projektu.

Lublana: Snuješ že ideje za nove projekte?

Snježana: Dvajset let se ukvarjam s telesom, s svojim poljem. Tu je nešteto podob, ki so šle skozi svoj čas, lahko pa bi šla še dlje. V svojih naslednjih projektih se bom vrnila nazaj k telesu, tako kot sem to naredila v projektu Zgodbe o telesu, solo s Primožem Bezjakom. Uvedla bom nove pristope, nove principe, ki obravnavajo naše telo kot večplastno. Misel ni samo um, je tudi polje žlez in organov. Zdaj se posvečam novemu projektu Elisabeth in Mary. To bo nov ciklel o dveh ženskah. In zelo me zanima film.

Lublana: Zaznamovale so te različne umetniške scene velikih mest. Doživela si na svoji koži ustvarjanje v Londonu, v Atenah, v Berlinu, kaj pogrešaš pri ustvarjanju, pri umetniški sceni v Ljubljani?

Snježana: Potrebo po komuniciranju. Solidarnost. Poleg tega se mi zdi, da ravno v Ljubljani ni prave umetniške scene, vse je nekako pomešano. Mogoče se bo s kritičnimi časi, ki prihajajo, vse spremenilo. Moralo se bo spremeniti. V teh velikih mestih točno veš, kaj je alternativna scena in kaj je tista visoka, bogata umetnost, kot so velike hiše, veliki ansambli, kjer je za predstave veliko denarja. In prav to je zanimivo, da na alternativni sceni vznikajo stvari, ki so narejene brez denarja pa so eksplozije kreativnosti, sodelovanja.

Lublana: Zadnja leta živiš in ustvarjaš v Ljubljani, kaj te v njej navdušuje, so kotički, prostori, za katere imaš shranjene posebne občutke?

Snježana: Zanimivo je, da se mi zdi ulica Stari trg, na kateri živim, kot mala vas. Zdi se mi zelo prijetna, ker se čutim kot del neke majhne skupnosti in to v sredini slovenske prestolnice. Sredi Starega trga čutim intimnost in majhnost. Gibljem se tu naokoli in mi je zelo prijetno. Pravzaprav je Ljubljana idealno mesto, geografsko dovolj majhno, da bi se vse lahko povezovalo.