Sosed

Lublansko zgodbo piše Tomislav Vrečar, pesnik in performer

 

Nekaj časa nazaj sem dobil mail. Nekdanji, sedanji sosed me je prosil, če bi imel kakšen tekst za njihovo spletno stran. Nahajal sem se v Novi Gorici, na begu, pred ljubeznijo, pred kreganjem, pred razbijanjem, pred šizenjem … skratka, bila je jeba. Znašel sem se v hiši z ogromnim vrtom, tik ob meji z Italijo, lokacija Erjavčeva. Za sosede sem imel Makedonce, Albance, upokojenski dom in striptiz bar Monaliza. Norišnica, raj, sredi mesta kot na vasi. Stanodajalci: prijtelj slikar in njegova žena anglistka. In zdaj ti piši za sajt, ki nosi ime Ljubljane. Ni kaj, tempo me je vedno jebal. Ob pravem času na napačnem mestu ali obratno, kdo ve?!

Sosed, dej napiš kej! Manemejebat! Zdej se pa znajdi! Nisi taknil peresa, ne pošlatal tipkovnice, od kdaj že? In čas je tiktakal. Ne neha, da ga jebeš …

Slabo leto sem preždel v Novi Gorici. Aktivnosti sem zmanjšal kolikor se je dalo. Vreme v tistem delu Goriške je skrajno prijazno, kraj lebdi v nekakšni ležernosti, nič se ne zgodi, vsaj tako tarnajo vsi, če vreme ne bilo tako ugodno, bi bila trikrat večja jeba. Svetloba je čudovita in kontrasti so čudoviti, zbujal sem se in skozi okno mi je butnila v obraz živalsko živa zelena vegetacija, ki se je bohotila na vrtu, nad menoj se je razstezala kostanjeviška kapela. Jutro je podžgala kava, odprt televizor, ki je brenčal jutranja poročila, novice iz Italije, Canale 5 in Rai 1. Nekako sem se spravil k sebi in odcepetal do ambulante za odvisnike, takrat je bila ura priližno enajst, marš na dnevno dozo Substitola, ki si jo dobil na recepciji ambulante, potem kava v Rabisu, nad SNG-jem, kjer sem žluknil kavo in se priklopil na net, v družbi igralcev iz gledališča, saj so ponavadi ob taki uri imeli pavzo. Leno mesto, v izobilju sonca, zrl sem na ogromen travnik pred novogoriško občino, nakar sem se počasi vrnil domov, travnik pred hišo se je kopal v soncu in redčil zimo, da je bilo hudo.

Torej naj pišem o Novi Gorici, o tem skorajšnjem letu, ki me je zibalo v svojem naročju, stran od vrveža Ljubljane, stran od nevrotičnega brzenja po dogodkih, stran od kotla kjer vse brbota in kjer so tudi ljudje sami, kot to poje Jan Plestenjak. Pišuka, kar lomi me malo, ko pomislim kaj sem pustil za seboj. Toda čas me je lovil za goltanec, moral sem stran, veliko je bilo razlogov, da sem odšel in še več je razlogov, da bi ostal. Včasih me življenje premetava, kot bi bil prazna piksna na razburkanem oceanu.

Kot ste verjetno dojeli, ta kalvarija se nadaljuje. No sleep till …

Ljubezen je zopet razsprostrla lovke, na pot za srcem.

Tomislav Vrečar | Sosed | Ljubljana | Lublana

Tomislav Vrečar | Sosed

Ljubljana, tu sem. Selitev uspešna, stvari stlačil v kombi, že ko sem se selil na Primorsko, sem dojel, da je mojega življenja ravno za en kombi. Petnajst let življenja v Ljubljani stlačim v en kombi, glavnina vsega so knjige, prekletstvo in ozalajšanje. No, hudič nikoli ne počiva, rad ima mlade, strela udari z jasnega, če te bogovi imajo radi, si ga enostavno najebal. Prišel sem v petek, v soboto sem stvari preselil iz kombija v stanovanje, odvečne stvari, za katere sem menil, da jih ne bom potreboval sem preselil v klet. Za soboto pride nedelja, sedim v kuhinji, ko zaslišim dekle: „Mami me je klicala, po radiu pravijo, da plavajo neke slike v kleti, na Slomškovi, groza!“ Izstreli naju v klet, spodaj sosedje rešujejo kar se rešiti da. Tombola! S pomočjo nekega možakarja mi uspe odpreti vrata in potem šok. Vse je poplavljeno, jebeno blato in voda, platna razmetana povsod, zgoščenke mojega benda namočene, serija slik moje punce uničena, moker karton povsod, speštanka, spotoma ugotavljam kaj vse je uničeno, midi kontroler in zvočna kartica, tube akrila … celo najino umetniško bogastvo je fuč. Pizda. Sranje. Kažin. Toda ni čas za samopomilovanje, hop vrata dol s pantov in rešiti kar se rešiti da. Gazim po brozgi in rešujem slike, saj so prve na spisku, moja punca je v šoku, ne morem si pomagati z njo, končno mi uspe spraviti večino slik na suho, ko se nad naju zgrne naslednja pegola, zaklenila sva se ven. Norišnica. Grem v prvo nadstropje in skušam oceniti, če bi lahko skočil z okna na teraso in tako prišel do balkonskih vrat, ter vstopil v stanovanje. Razdalja ni pretirana, toda pri vsej jebi mi ni do tega, da bi bil junak, ki ima obilo možnosti, da pristane na notranjem dvorišču. Malomorgen! Jokbrate! Ta film ni zame! Nič, nazaj v klet, reševati ostale stvari. Dekle je prišlo k sebi in mi pomaga, zraven asistira sosedova mala, vrti in vrti jezik, češ smrt imam na roki, s tem misli na moj prstan z lobanjo, pokažem ji tudi tetoviranega mačka na moji roki; da je fej, mi odvrne … Norišnica, vam povem. No, pri vsem direndaju, se izcimi vsaj nekaj dobrega, pogruntamo, da lahko skozi nek prehod na dvorišču pridemo do terase. Nič, pritacam na teraso, priženjeni tarzan, hop na zidek in potem skok na teraso, z lahkoto odprem vrata, v stanovanju sem, še sem pod srečno zvezdo bogov. Odklenem vrata, tokrat poskrbim, da vzamem oba ključa s seboj, ziher je ziher. Sledi tacanje po brozgi, v šoku. Opazujem najino početje, najin avtomatizem, najino vdanost v usodo, v bistvu navidezno, saj je spodaj vse tli … v bistvu je težko opisati ta občutek, ko se v trenutku razblinijo v nič, ure, meseci dela, uničeno je, zelo surovo.

Tako torej, izsek neke osebne poti, košček realnosti, prihod in kataklizma. Peghola bi rekli na naših koncih. Primorska.

Torej, dragi moji bralci – vas je sploh kaj – vse kar lahko razgrnem pred vas je Ljubljana kot se šopiri izpod mojega okna, tisti vzdih mesta, ko stopim na ulico. Toda mesto ni samo okrog nas, mesto je tudi v nas, na različne načine nas zaseda. Torej to kar berete ni samo nekaj kar se dogaja pred vami, temveč se dogaja tudi v vas samih, vstopate v moj svet, ki je tudi vaš.

Všeč mi je frizura, ki jo je nosil Boštjan Hladnik, režiser zame kultnega Plesa v dežju, zame je Ljuubljana atmosfera, ki se dogaja v tem filmu, nekakšna zmes lascivnosti in sanjaštva, vlažne ulice, sopenje teles v podstrešnih loftih, rjuhe pomečkane od strasti, Duša Počkaj v vsej svoji veličini, milini, ter grenki usodi. Prav takšna Ljubljana se mi je dogajala in prav takšna se mi dogaja, gledam jo skozi Hladnikove oči. Ko je umrl je scalo za popizdit, leta in leta sem hodil mimo njegove hiše na Langusovi, prek Kolezije v Trnovo. Nikoli si nisem upal potrkati na njegova vrata, čeprav sem si neznansko želel. Zato pa sedaj nosim njegovo frizuro, taljani bi dejali: »Sembri un porcospino!« Spominjaš na ježevca, bi se glasil prevod. Čudni lasje na še bolj čudni glavi.

Sosed, sedim v Stari Gorici na Travniku, glavnem trgu, dan se preveša noč, okrog mene žlobudrajo v italijanskem jeziku, srebram kapučino in končujem ta tekst. Načakal si se, nič ne de, sedaj imava tekst, sosed ni eden, soseda sta dva. Skratka, kot si uspel dojeti, skačem, tako v glavi kot v resnici, poskušal bom pisati te svoje krhlje spomina o Ljubljani, ne morem pa obljubiti, da se v pisanje ne bo prikradel še kakšen drugi kraj, vandravec sem, potepin in barabin. Seveda ne naslavljam samo tebi teh besed, temveč vsem bralcem te strani. Naj vam tekne. Čas je, da prestopim mejo, se vrnem v Slovenijo, še prej skočim v diskont po kakšno žveplenko (buteljka vina, ki vsebuje sulfide), obiščem prijatelja, da nazdraviva in kaj prigrizneva, jutri pa nazaj v Ljubljano. Nasvidanje.

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *


*