Nikoli ne bodo videli Amerike

Intervju z Nino Kokelj in Vančem Ivanovim

“Najina hčerka se je včeraj poročila. So zvončljali kraguljčki, so z neba padale cvetlice. Najina edina hčerka.«
Nina Kokelj

Vse do 26. februarja si lahko v Mali galeriji Cankarjevega doma ogledate izjemno globok umetniški projekt večkrat nagrajene pisateljice in publicistke Nine Kokelj in makedonskega fotografa in režiserja Vanča Ivanova- Vanotija; Mariovo-dežela starih. Raziskovanju mile starosti odročne pokrajine sta se svojo poetično prozo pridružila tudi Maja Centa in Denis Jasnić. Skupaj so ustvarili nepozabno atmosfersko zgodbo o tišini, kamenju in zgubanih obrazih, ki ždijo, čebljajo, čakajo med njimi in dihajo svoje svetove med zvončkljanjem ovčjih zvoncev. Zasledili boste lahko dihe samotnosti Bisere, Mitre, Bogdana, Kirila, Dobrinke, Nauma, Stojne, Vere, Cene in drugih v svoji nedotaknjenosti. Legenda pripoveduje, da si je turški sultan poželel lepo, mlado Makedonko Mario iz te pokrajine. Mlada lepotica se je strinjala, da odide v njegov harem, le če se deželo ne poseli s Turki in muslimansko vero ter džamijami. In tako se je zgodilo. Mariovo, še neodkrita, svetu le bežno znana pokrajina v južni Makedoniji, je dobilo svoje ime. Zdi se, kot bi pokrajini iztrgali mladost in pustili starcem, da v miru in tišini hranijo svoje duše.

Z Nino in Vanotijem sem se pogovarjala kmalu po otvoritvi, ko sta z enega srečanja hitela na drugo.

Lublana: Kako se je začela ta vajina skupna zgodba?

Nina: Jaz sem zasnovala svojo drugo knjigo Sviloprejko v Makedoniji. V bistvu sem našla inspiracijo za zgodbo v odročni vasici na vzhodu Makedonije, kamor sem potovala z Babi Vasko in njeno vnučko Tanjo, Makedonkama iz Škofje Loke. Zelo rada sem se vračala v Makedonijo in na enem od teh potovanj, sem srečala pisatelja, ki mi je povedal za Mariovo. Zelo sem si želela videt Mariovo in pisala sem nekemu pesniku, če pozna kakšnega fotografa, ki bi šel z mano. Imela sem idejo, da naredim reportažo za Mladino.

In tako sem dobila kontakt od Vančota – Vanotija.

Vanoti: In ti si prišla na otvoritev mojega performansa, kjer je bil “slideshow« mojih fotografij in glasba.

Nina: In tako sva najela avto in šla v Mariovo, skupaj, to je bilo leta 2008. Prvo noč sva spala Kod Ribara pri Crni reki, na pogradih in starec nama je kuhal.

Vanoti: Za Nino je bilo važno, da je zjutraj kava.

Lublana: Kako so vas sprejeli?

Vanoti: Super so naju sprejeli. V teh vaseh je snemal Milče že dva filma in tako so bili že malo navajeni in tudi bolj odprti. Sicer je bila prva ovira, ki so nama jo postavili, kaj je to, kar delava, vendar sva odgovarjala, da sva novinarja in da to delava za kulturo.

Lublana: Na začetku si fotografiral vse, tudi pokrajino?

Nina: Ja, na začetku je snemal vse, pokrajino, večere, potem sem te jaz spodbuajala, prepričevala, da slikaš samo starce.

Vanoti: Ja, delal sem pokrajino, ki je bila moja glavna tema. Ninina ideja je bila fotografije starcev in portreti. Sam sem študiral tri leta samo pokrajino na univerzi v Sofiji. Vsako leto, ko sem šel v Mariovo, sem bil ves prevzet od pokrajine, od barv, napravil sem zelo dobro fotografijo mostu Zovik, ki je zelo poznan tam okoli in osvojil z njo naziv Fotografija meseca maja makedonske informativne agencije.

Nina: Takrat sva šla tudi do popa in se veliko pogovarjala in; se spominjaš edinega otroka v vasi, v ogromni šoli?

Vanoti: Učiteljica je vsak dan naredila 50km v eno smer, da je prišla učit tega otroka.

Naokoli je sto vasic in v vseh teh sto vasicah je samo en otrok, ki je takrat hodil v prvi razred.

Nina: Že samo ta zgodba bi bila lahko za ves film.

Lublana: Zgodba se je začela kot novinarska vendar je prerasla v umetniško popotovanje dveh ustvarjalcev?

Nina: Teksti, ki sem jih napisala, niso reportažni tekst. Naša ideja je bila, da jaz umetniško kot pisateljica, na osnovi fotografij, naredim poseben, “visokobeseden”, nekoliko spiritualen izlet. Pri tem sta mi pomagala Maja in Denis. To je bilo umetniško sodelovanje pisateljice in fotografa, ne novinarsko poročilo, razlaga.

Lublana: Tudi ti, Vančo, si videl tekste malo pred otvoritvijo?

Vanoti: Tekste sem videl dve uri pred razstavo, tekst ponuja zgodbo, v njih je poseben duh. Gre za atmosferen tekst. Ustvarjen zato, da se publika prenese v Mariovo, v atmosfero Mariovega.

Nina: Mariovo je pokrajina, kjer je čista tišina. Samo te starci, ki tam naokoli posedajo, brkljajo, so. Na štiri ure se pripelje mimo kakšen tovoprnjak ali pa stoenka. Vonja se ovce, meni najljubše, najlepše živali, sliši se zvončkljanje ovčic in v zraku je ta vonj mastne ovčje volne. Ta odročnost, tišina…

Vanoti: Samo kamni in stari ljudje.

Lublana: Za vaju je bil Mariovo pravi izziv, sta vedela kaj od prej o Mariovu?

Vanoti: Vedel sem, kaj je Mariovo. Prej sem imel globalno sliko, ker je Milče tam snemal svoj film. Nikoli pa nisem tam okoli raziskoval. Za mene je bil to pravi izziv, nov teren, opazovanje. Novi izziv je bil tudi, ker je Nina “hotela” od mene, da napravim dokumentarno reportažo in črno bele portrete. To je zelo umetniško.

Lublana: In kje si se potem izučil fotografskih metod portretne, črno bele fotografije?

Vanoti: Prav zato sem šel na delavnico znamenitega iranskega fotografa Babaha Salarija, ki živi v Kanadi in je profesor na umetniški akademiji v Montrealu. In tako smo šli fotografirat v zelo odročno vasico v severni Bulgariji. Stare ljudi. To je bil hkrati projekt zelo znane bolgarske novinarke Diane Ivanov, ki se je imenoval Imigracije. Babah je bil mojster črno bele reportažne fotografije, snemal je Afganistan, Iran, Kubo, socialno življenje na Kubi, travestite na Kubi, Mehiko. Imel je veliko publikacij. Postali smo dobri prijatelji. Potem sem šel za devet mesecev na ameriško ladjo in tam delal portrete. Zadnja tri leta sem delal samo portrete, tako da sem se na tem področju zelo veliko naučil..

Lublana: Lahko opišeš, kakšne so fotografske manire, da uloviš ljudi privatno?

Vanoti: Vadili smo pristop že na delavnici Babaha, kako dobiš kontakt in ne izgubljaš preveč časa s tem. Zelo pomemben je kontakt z ljudmi. Ko ti pokažeš objektiv, ljudje niso več isti, niso več naravni. Potem, ko se z njimi pogovarjaš, pa postanejo spet naravni in to je zelo pomemben trenutek; da jih ujameš ali pa da jih ujameš na trik, hec, da izzoveš iz njih naravnost.

Lublana: Kakšni so vajini nadalnji projekti, vajine želje?

Vanoti: Zdaj bi rad naredil film, saj sem končal v Sofiji študij filmske montaže in režije. Fotografija je bolj hobi in hkrati si z njo služim kruh: fotografiram npr. poroke.

Nina: Škrabam besede, tkem rahlo vezenino prosojne knjige z naslovom Piši mi, ko ti bo najlepše. In cvetijo cvetlice za otroke; dogovarjam se za realizacijo več slikanic. Iščem pa tudi predavatelja filmske scenaristike; na moji polici v spalnici, kjer hranim svoj “opus” je tako veliko filmskih slik, besed, motivov, situacij, silna je moja želja splesti jih v film. Morda prav z Vanotijem v poslanstvu snemanja filma odpotujeva po svetu. Te dni se veliko pogovarjava, šaliva in – koncpirava. Po malem sanjariva; ampak – IMAMO PRAVICO DO SANJ.

Lublana: Vanoti, so tvoji filmi zelo kontroverzni za Makedonijo?

Vanoti: Ja, Ona je vse, kar želim je bil moj prvi kratki makedonski film o gejevski populaciji, pri katerem sem bil montažer in koproducent, moja prijateljica pa je bila režiserka. Gre za ljubezen med moževo mamo in nevesto. Mama je varala svojega sina in nevesta svojega moža. Drugi pa govori o travestitu. Za svoj film pa trenutno še iščem scenarij; Ninine ideje so zelo zanimive…


[fotografije_ Vančo Ivanov in Nina Kokelj]