Nadzgodba o kmetiji

Nova premiera v Gleju / Ljubljana

“Ko ljudje izgubljamo človeške lastnosti in živali rešujejo življenja.”

Tomislav Zajec

V petek, 13. Januarja 2012, ob 20h se v malem, vendar zelo odmevnem gledališču sredi centra Ljubljane, v gledališču Glej, obeta nova zgodba, nova drama: Svinje izpod peresa uglednega hrvaškega dramatika mlajše generacije Tomislava Zajca, prvič v Sloveniji. Pred nami bo zrastel nov kontinent dveh sester, ki živita na oddaljeni kmetiji, med tisoč svinjami. Svinje se lahko berejo kot kriminalka, saga, groteska, muzikal, polifonija.

Ljubljana: Glej: Svinje

Ljubljana: Glej: Svinje (foto_Glej)

Tomislav Zajec poučuje dramsko pisanje na zagrebški igralski Akademiji. Znan je tudi kot romanopisec in prejemnik številnih nagrad. Njegova dela so bila uprizorjena na Hrvaškem, v Glasgowu, Sarajevu in v Bukarešti. Njegove drame so prevedene v angleški, madžarski, poljski, ruski, sedaj pa tudi v slovenski jezik. Tekst Svinje je napisal po naročilu študentk, kolegic na Akademiji, še kot študent Akademije, ker so si želele, da bi igrale v nečem glamuroznem. Tomislav si je mislil:”Bosta že videli glamur!” In igralki postavil naravnost v svinjak. Da pa bi ostalo malo glamuroznosti, jima je dal v predstavo šampanjec. Glejevske Svinje se bodo Ljubljani predstavile pod režijsko taktirko mlade režiserke Renate Vidič, v vlogah sestic Velike in Male Ibru iz svinjaka pa bosta zaigrali Barbara Krajnc in Jelen Rusjan. Z vsemi tremi smo poklepetale o procesu nastajanja predstave Svinjev garderobi Gledališča Glej med še svežimi kostumi.

Lublana: Kako se je vaše sodelovanje sploh začelo?

Barbara: Najprej sem jaz našla tekst, potem sem si ga želela delat z Jeleno, šli sva na Mesto žensk in sva si morali poiskati sodelavce. Producenti, tako Mesto žensk kot Glej, so predlagali naj poiščeva mlado režiserko, ki bo izvedla delo kot svoj prvenec, tako sva našli Renato in Svinje so njen režijski prvenec.

Lublana: Kako ste se teksta Svinje lotile?

Renata: Začele smo delat analizo teksta čez družbeno prizmo, tako smo si postavile, da je Očka stara oblast, Velika Ibru je nova oblast, Mala Ibru je ljudstvo, Flafi je metafora za svobodo, Svinje pa represiven organ, ki ohranja sistem in vsi skupaj živimo kot v nekem svinjaku.

Jelena: Svinje so groteska z elementi absurda in vse tri smo se strinjale, da moramo ta tekst postavit zelo realistično, da bi se potem izostril sam absurd. Pred dvemi tedni je bila naša predstava zelo realistična predstava z elementi absurda, oziroma groteske in vse tri smo se strinjale, da moramo razbit ta realizem. Na ta način smo se lahko odpeljale v bizarno igro. In danes je naša predstava zelo absurdna predstava z elementi realizma, polna fantazije, igrivosti. Sama baza igre pa je ostala realizem. Skozi trimesečni proces smo prišle do popolnega preobrata.

Renata: In zdi se mi, da je ta pot edina prava. Če delaš komedijo, je ne smeš delat nikoli na komičen način, če nočeš, da bo na koncu en “pofl.”

Lublana: Barbara in Jelena že dalj časa sodeljujeta skupaj, nastopata v istih predstavah, pri Večni medikaciji sta bili tudi igralski par, kako različni, enaki sta si v sodelovanju, v razmišljanju do ustvarjanja lika?

Renata: Barbara dela po nekakšni metodi, Jelena pa si ustvari nekakšno sliko o liku, o predstavi, o predstavi o nekem liku in jo potem obravnava.

Barbara: Spomnim se, da me je Renata spraševala, kakšna se mi zdi Velika Ibru, ko je Jelena imela že vse zgrajeno in je kar igrala in igrala, jaz pa še nič. Ko sem začutila delovanje, tok misli te osebe, sem jo lahko šele začela vzpostavljat, gradit na ven, prej pa ne.

Lublana: Vendar dobro in radi sodeljujeta, čeprav delata drugače?

Barbara: Ja, zdi se mi, da zelo dobro sodeljujeva, ker znava ena drugo poslušat v svojem ključu.

Jelena: Zelo si pomagava ena drugi, si zaupava. Poleg tega spoštujeva mnenje druga druge. Ne vem, če bi se vse to lahko zgodilo, ko bi nas bilo v procesu pet na odru.

Lublana: Vendar je zdaj v to sodelovanje pristopila Renata, je bil to nov izziv za vaju in vajino delo?

Jelena: Včasih imaš vse polno idej in bi to naredil tako in to spet drugače, potem pa vidiš, da je znotraj procesa treba vzpostavit profesionalen odnos, malo ukinjat svoje ideje, se malo zaustavit in dat prostor Renati, ki ima kot režiserka končno besedo. To sva v nekem trenutku videli obe in dali Renati ta prostor.

Barbara: Jaz sem se skozi proces ukvarjala predvsem s svojo vlogo, kakšna bo njena funkcija, predstave same sploh nisem videla. Nimam niti želje, niti talenta, da bi znala videti celoto, oziroma delati to, kar je režiserjevo delo. Jaz vidim režiserja, ki na koncu vse spravi skupaj, ki povzame vse. Sama sem samo ozki del, ki ga vidim, ki mu lahko sledim, celotni predstavi pa ne morem sledit. Dobro sodelovanje z režiserjem vidim v tem, da me v procesu upošteva.

Lublana: Kako prideš do konca vlogi, po poti raziskave, po kakšnem posebnem postopku?

Barbara: V glavnem na vajah, tudi doma, ko razmišljam, kako bi neko stvar naredila, predvsem pa na vajah v odzivih, ki jih dobim, ko delam s partnerko, z repeticijo. V prvi fazi lahko k vlogi pristopim zelo analitično, vendar ko stopim na oder je to nekaj čisto drugega in takrat mi analiza ponavadi odpove. Potem pa rabim čas za nadgradnjo, da na koncu pridem do tega rezultata, o katerem mi je Renata govorila že na začetku.

V Gleju bomo lahko priča sestrski zgodbi, v kateri nastopa Velika Ibru kot velika vodja, ki že od malega skrbi za svinjak, saj jo je oče izbral kot za svojo naslednico. Njena prihodnost in njeno poslanstvo sta jasni. Medtem ko Mala Ibru sanjari o področjih izven sistema Velike Ibru, o umetnosti. Živita v svetu, ki razpada in kjer se njun sestrski odnos izriše kot komični poskus rešitve.


[foto_ Domen Repnik in Sunčan Stone]