Oloop v Aksiomi

24. in 25., kratka dva dni novembra, smo bili v Ljubljani lahko priča snovanju tišine in beline v kreiranju z Oloopovimi ustvarjalkami v Galeriji Aksioma. Vabljeni smo bili na izjemen izziv, ali lahko prenesemo, poustvarimo tišino v mestu, sredi prometnega vrveža kričečih cest v Ljubljani, kot sta Resljeva in Komenskega. Ali se lahko za hip ustavimo in prenesemo svoje misli v pletenje, ustvarjanje novega poglavja, nove stene in človeškega dotika, snovanja, povezanega z belo nitjo. Postavljeni smo bili že pred zgodbe. Vsaka roka predhodnjika, vsaka misel pred nami je snovala določeno zgodbo, gradila določeno poetiko lastnega ritma, lastne ideje o vzorcu, ki se je širil na “tabuli rasi” velikega platna. Platno je bila tokrat velikanska mreža za snovanje gubelina. Počutila sem se kot renesančna spletična in razmišljala o bolivijskih ženskah, kako neumorno tkejo in pletejo in povezalo me je v ritual skupnosti, ki je v tišini prebadal plastično mrežo. Nevednost o projektu, poziv v Galerijo Aksioma, ki je bil povezan s skrivnostjo in nas nagovarjal “ali si upaš?” se je v “cmoku,” ki se mi je nabiral ob vstopu v neznano avanturo, sprostil in se razvezal v niti bele volne. Prepletel se je v tiho in toplo atmosfero  udeležencev, ki smo mehko naslanjali kolena na svetle blazine in prepredali niti v svojem utripu. Vse skupaj sem občutila kot izjemen dogodek  – prepletanja, razmišljanja o sebi, o drugih, o lastnem času, o povezanosti, o odnosih, spraševala sem se o tišini, o poskusu ne govorjenja, blebetanja, o osredotočanju, o čistosti misli in dejanja. Zgodil se je prav poseben dogodek, brez velikih potez, brez kakršnih koli  vsiljenih medijev. Peščica ljudi, njihovo sezuvanje, obuvanje, odhajanje, prihajanje, iskanje pravih igel, vtikovanje niti in iskanje pravega mesta za začetek in načina delanja lastnega vzorca. Občutek miru, občutek časa in občutek topline. Nekakšno zatekanje k prvinskosti, morda k občutkom, ki ga je dajalo sedenje ob ognju. Občutek pripadnosti in zavesti, da gradiš skupaj, da soustvarjaš neznano dobro. Padla sem v brezno zimske pravljice, kot bi me odneslo v drug svet, v nek svetel rokav. Ko sem zapuščala prostor, sem od daleč opazovala okno Galerije Aksioma in pogled je bil nenavaden: sredi sivih hiš, ob utripajočem semaforju in podivjanih, nestrpnih voznikov je v belini svetilo okno: ljudje so s počasnimi, umirjenimi gibi pristopali k mreži in pletli. Bil je kakor pogled iz sanj ali iz znanstvenofantastičnega filma.

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *


*